SiolNET. Novice Slovenija
1

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Znate rešiti otrokovo življenje?

1

termometer

O tem, kako ukrepati v smrtno nevarnih situacijah, smo se pogovarjali z reševalcem, ki sodeluje pri projektu Reši življenje.

Kako pomembno je znanje o nudenju prve pomoči, ko je vaš otrok smrtno ogrožen, je na lastni koži občutil Tadej Cunder: "Pri petih letih sem padel v bazen in bil klinično mrtev. Na srečo so me ljudje, ki so bili v bližini, uspeli oživeti, zato danes lahko povem svojo izkušnjo," pove idejni vodja projekta Reši življenje. Ta temelji na enodnevnih teoretsko-praktičnih delavnicah, na katerih starši pridobijo pomembno znanje o nudenju prve pomoči dojenčkom in otrokom, s katerim lahko v primerih, ko pride do tragičnega dogodka, pridobijo dragocen čas, ki ga za prihod potrebujejo reševalci.

"Pri tem se je treba zavedati, da je najslabše, kar lahko naredimo, da ne naredimo nič. Poudarek tako ni na pravemu nudenju prve pomoči, temveč na NUDENJU. Gre za ključno stvar, s katero boste rešili življenje." poudarja Tadej. O tem, kako ukrepati v izrednih situacijah, ki lahko pustijo resne posledice, smo se pogovarjali z izkušenim reševalcem na terenu Danijelom Andoljškom, sicer tudi enim od predavateljev pri projektu Reši življenje.

Katere so najpogostejše poškodbe in bolezenska stanja, ki se pojavijo pri dojenčku ali otroku in so lahko zanj smrtno nevarna?

Kadar govorimo o smrtno nevarnih situacijah, je treba vedeti, da so v teh primerih otroci pri poškodbah nekoliko manj na udaru kot odrasli. Otroci se v takšnih situacijah pojavljajo manj pogosto, a vendar se. Najpogosteje so udeleženi v prometnih nesrečah in če so pravilno nameščeni v otroški sedež, jim to zagotavlja manjše poškodbe in kar visoko možnost preživetja. Na mestu nesreče je prva stvar, ki jo morajo narediti starši (ali mimoidoči, če so starši tako hudo poškodovani), da vzamejo otroka iz avtomobila z otroškim sedežem vred in mu nudijo pomoč v sedežu.

V primeru, ko to ni mogoče, se otroka na poseben način vzame iz sedeža. Če je otrok nezavesten in ne diha, ga je treba čim prej vzeti iz sedeža in začeti s temeljnimi postopki oživljanja (v nadaljevanju TPO). Pogoste so tudi utopitve, še posebej zdaj, ko ima že zelo veliko ljudi doma bazene oziroma bazenčke. Zadostuje že nekaj centimetrov vode, da otrok lahko pride v življenjsko ogrožajoč položaj. Tu so še zajetja vode, nezavarovana območja, kjer otrok lahko pade. Za otroke je značilno, da ko padejo z višine, ki približno dva ali trikrat presega njihovo telesno višino, pristanejo na glavi.

Kaj je prva stvar, ki jo morajo storiti starši, ko pride do teh hudih poškodb oziroma bolezenskih stanj?

Vedno je na prvem mestu varnost. Na primer, ko otroka strese električni tok, je treba najprej preveriti, ali je varno pristopiti k njemu, ali je ta še vedno v stiku z napetostjo. Preprečiti je treba, da ne bi prišlo do še večjega števila žrtev. Nato preverimo stanje zavesti. Ali se otrok odziva? Pokličemo ga, se ga rahlo dotaknemo, uščipnemo, pocukamo. Pomembno je, da otrok ne dvigujemo in stresamo. Pri dojenčkih pričakujemo, da bodo zajokali, pri starejših je odziv lahko tudi odgovor. Če ni odgovora in se ne odziva na bolečinski dražljaj, pa to pomeni, da je otrok nezavesten. Za starše je to zelo stresna situacija, zato jih na tem mestu običajno zgrabi panika. Kako se pomiriti, vam ne znam razložiti. Še najbolje je, da bi imeli znanje z delavnice, da bi takoj pomislili na besede, ki jih polagamo tečajnikom, se zbrali in začeli ukrepati.

Kdaj, v primeru, da je otrok nezavesten, pokličemo nujno zdravniško pomoč?

Vedno, ko smo z otrokom sami, je prva stvar klic na pomoč. Moramo zavpiti, da nam, v primeru, da nas kdo sliši, lahko nekdo pomaga. Če ni nikogar, moramo takoj začeti ukrepati, klic na 112 opravimo po prvi minuti oživljanja. Samo v naslednjih primerih: ko otroka strese elektrika, če se zgrudi otrok, ki je srčni bolnik, ali če se otrok zgrudi iznenada, med igro, najprej kličemo nujno zdravniško pomoč. V vseh drugih primerih je na prvem mestu oživljanje in šele nato klic.

Kako začnemo oživljati dojenčke in otroke?

Pri dojenčkih, otrocih in utopljencih se s TPO-jem začne nekoliko drugače kot pri preostalih, in sicer s petimi začetnimi vpihi. Najprej pogledamo, ali je dihalna pot prosta (v primeru, da je tujek v ustni votlini, ga na ustrezen način odstranimo). Pri dojenčkih in otrocih je (za razliko od odraslih) dihalna pot sproščena, ko je glava v nevtralnem položaju. Glavo damo v nevtralni položaj tako, da z eno roko primemo za trdi del bradice, z drugo roko za čelo. Nato približamo uho k dojenčkovi glavi in poslušamo, čutimo ter gledamo premikanje prsnega koša. To naj ne traja več kot deset sekund. Če v tem času ne zaznamo vsaj enega kakovostnega vdiha in izdiha, začnemo z umetnim dihanjem, torej s petimi začetnimi vpihi na nos in usta tako močno, da se prsni koš dvigne za en do dva centimetra. Če po petih vpihih otrok ne zadiha, je treba začeti z masažo srca. En prst nad žličko položimo dva prsta in potiskamo eno tretjino globine. Naredimo 30 pritiskov s hitrostjo do 120 pritiskov na minuto (to je skoraj dvakrat v eni sekundi). Sledita dva vpiha in nato spet 30 potiskov.

Do katerega leta pride v poštev masaža srca z dvema prstoma?

To ni odvisno od starosti, ampak od velikosti. Pri dojenčkih in majhnih otrocih prideta v poštev dva prsta, nato se masaža srca izvaja s spodnjim delom dlani.

Kako vemo, da pritiskamo preveč?

Običajno laiki pritiskajo premalo in premilo. Želeni učinek masaže je stisk srca med prsnico in hrbtenico. S tem začnemo s cirkulacijo krvi, s katero skrbimo, da je v možganih zadosten tlak in da so možgani prekrvavljeni. S tem kupujemo čas, ki ga potrebuje nujna medicinska pomoč, da pride na kraj nesreče. Če ta čas zamudimo, lahko pride do usodnih poškodb možganov.

Na katerih področjih, poleg temeljnih postopkov oživljanja, se nudenje pomoči dojenčku in otroku še razlikuje od nudenja pomoči odraslemu človeku?

Razlikuje se še pri razreševanju tujkov iz dihalnih poti. Heimlichov prijem bi pri majhnih otrocih in dojenčkih naredil več škode kot koristi. Da ima dojenček težave z dihanjem, se vidi s tem, da pomodri. To lahko kaže na to, da dihalna pot ni prosta. Če ima v ustni votlini tujek, ki ga ne moremo odstraniti s prsti, dojenčka obrnemo na trebuh (v drenažni položaj), pazimo, da mu glava prosto ne pada (držimo ga za spodnje čeljusti in prsni koš). Sledi do pet drsečih udarcev med lopaticami. Če tujek ne odleti ven, dojenčka preprimemo in položimo na drugo nogo na hrbet. Poiščemo mesto na prsnici, kjer se izvaja masaža srca in začnemo z impulzivnimi pritiski. Če po petih impulzivnih pritiskih ni učinka, spet preidemo k temeljnim postopkom oživljanja. Sicer pa je glavna razlika na vseh področjih pristop. Otroci so prestrašeni, zato je najbolje, če pristopi neka znana oseba. Ko pristopimo, se poskusimo čim bolj spustiti na njegovo višino, nasmejemo se, če je v bližini igračka, mu jo podamo. Otroku s tem pokažemo, da mu želimo nekaj dobrega.

Katere so najpogostejše napake, ki jih starši naredijo v teh izrednih situacijah?

Največja napaka je, da ne naredijo nič! Ko imamo enkrat dojenčka oziroma otroka v tako hudem položaju, slabše kot je, ne more biti. Karkoli bodo v tistem trenutku naredili, je lahko samo dobro. Stanja skorajda ne morejo poslabšati.

Kako dobro so ljudje ozaveščeni o tem, kako ravnati pri določeni hudi poškodbi oziroma bolezenskemu stanju?

Večinoma zelo slabo, malo jih obvlada TPO. Zaustavljanju krvavitev še gre, zatakne pa se že pri zadušitvi. Gre za stvari, ki jih lahko rešijo že laiki, ampak če ne ukrepajo takoj, je prepozno.

Se vam torej zdi, da …

Ja, se mi zdi, da bi morali laike o prvi pomoči periodično izobraževati, ne da tečaj opravijo enkrat v življenju, takrat ko opravljajo vozniški izpit.

Kako to, da vsebina, ki jo učite na delavnicah Reši življenje, ni zajeta v program šole za starše?

Ne vem, ali sem pravi naslov za to vprašanje. Po mojem mnenju bi morala biti. Je bil pa to tudi eden izmed razlogov, da smo začeli s projektom Reši življenje.

V katerih primerih pa otroka ni treba peljati na urgenco?

Kadar otrok kaže vse znake kot običajno in ni nobenih odstopanj, je obisk urgence odveč. V tem primeru samo po nepotrebnem polnimo čakalno vrsto. Ko je temperatura nekoliko povišana, na primer 37,5 stopinj Celzija, bo dovolj, če pokličete dežurnega pediatra, ki vam bo dal nadaljnja navodila o tem, kako ukrepati. Na delavnicah na primer tudi pokažemo, kako otroka ohladiti. V primeru, ko pride do vročinskih krčev, ki so pri otrocih zelo pogosti, je slika za starše kar dramatična. Otroci zgubijo zavest, najprej so v krču, nato postanejo mlahavi, postanejo modri, ker ne dihajo. Takšnega otroka je treba samo čim prej ohladiti. Prej lahko pokličite reševalce, ki bodo potem takšnega otroka tudi odpeljali na pediatrični oddelek, a na prvem mestu je hlajenje. Takšne otroke je zelo rizično prenašati pod tuš, saj so takrat starši pod stresom, zato je veliko bolje, če otroka zavijemo v mokro brisačo ali rjuho. Skratka, delavnice podajajo izjemno uporabne nasvete, zato bi na tem mestu lepo povabil vse starše, da se mi 7. decembra pridružijo v Ljubljani.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin