Zdraviteljica Gaia Asta: Velikokrat sem zelo pretresena, kaj vse počnejo na takih obredih

Gaia Asta je diplomirana astrologinja in duhovna zdraviteljica, ki zdravi s pomočjo tradicionalne medicine. Skupaj z možem Alanom in Luko Lešnikom je leta 2018 odpotovala v Peru na duhovno raziskovanje in zdravljenje, a je po spletu nepredvidenih okoliščin postala učenka šamana in doživela globoko osebno preobrazbo. V indijanskem plemenu Shipibo se je učila starodavnih šamanskih praks, danes pa svoje astrološko znanje združuje z izkustvenimi šamanskimi tehnikami in uglasbitvijo zdravilnih pesmi, imenovanih ikare.  Gaia Asta je dobila vzdevek Bela šamanka. Foto: Osebni arhiv

S sogovornico smo se pogovarjali o njenem popotovanju po Peruju in srečanju z amazonskimi šamani, preizkušnjah in spoznanjih, ki jih je tam doživela. Spregovorila je tudi o svoji izkušnji z ajavasko in vse večji priljubljenosti psihedelične medicine, pri čemer je poudarila pozitivne učinke te rastline, ki jo imajo mnogi za sveto zdravilo, kot tudi o tveganjih in slabih izkušnjah ljudi, ki se z ajavasko srečajo na neustrezno vodenih obredih. Bela šamanka, kot so jo poimenovali njeni šamanski učitelji, je ena redkih v Evropi, ki uporablja njihova znanja, saj izvorni šamani nočejo učiti tujcev. 

Kakšno je bilo vaše življenje, preden ste stopili na pot osebne preobrazbe in raziskovanja duhovnosti? S čim ste se ukvarjali?

Moje raziskovanje duhovnosti se ni začelo čez noč. Že od mladosti so me zanimala vprašanja o smislu življenja, človekovi usodi in skritih povezavah med ljudmi in naravo. Po izobrazbi sem diplomirana astrologinja. Ob tem sem bila tudi žena, mama in ženska, ki se je tako kot mnogi drugi srečevala z vsakodnevnimi izzivi.

Imela sem trgovino s kristali Gaia na Mestnem trgu v Ljubljani. Ljudje so prihajali po kristale, pa tudi po nasvete, kako jih povezati z astrološkim znanjem. To so bili res lepi časi. V devetdesetih letih se o astrologiji in kristalih še ni veliko govorilo. Sama pa sem že od nekdaj vedela, da ljudje nismo le fizična bitja, ampak veliko več. To zavedanje sem v sebi nosila že od mladih nog.

Eden največjih premikov v mojem življenju pa se je zgodil, ko sem udobno mestno življenje zamenjala za življenje v divji Istri. Z družino smo v zaselku, kjer so stale le ruševine starih hiš, začeli graditi nov dom. Bili smo brez elektrike, brez vode in brez urejene ceste.

Iz skoraj ničesar smo ustvarili pravo ekološko vasico, v kateri danes živimo. Ustvarili smo skupnost, kjer si pomagamo med sabo, živimo v sožitju z naravo. Prav ponosna sem na vse, kar smo naredili skupaj. Ko sem se preselila iz mesta, so me mnogi imeli za noro, vendar sem bila kot astrologinja takšnih pogledov in pikrih pripomb že vajena. Vedno sem poslušala sebe in sledila svoji poti. In tako je še danes.

Gaia Asta danes z družino živi v Istri. Foto: Osebni arhiv

Kaj vas je spodbudilo k temu, da se podate na to pot? Kdaj je bilo to?

Astrologija mi je odprla vrata v razumevanje življenjskih ciklov. Naučila sem se prepoznavati vzorce in predvidevati, kam lahko določene življenjske poti pripeljejo. A vedno me je zanimalo še nekaj: kaj pa, če človek v nekem trenutku ravna drugače? Ali se lahko potem tudi njegova usoda obrne drugače?

Psihologija pravi, da nas zelo močno zaznamujejo prva leta življenja. Tudi v astrologiji sem videla, kako globoko so ti vzorci zapisani v človeku. Toda vse bolj me je zanimalo, ali jih je mogoče tudi spremeniti. Ko sem se poročila s šamanom, je to postalo eno najinih ključnih vprašanj. Vedno manj me je zanimalo, da bi ljudem samo razlagala, kaj jim je namenjeno. Veliko bolj me je zanimalo, kako jim pomagati, da zaživijo svojo najboljšo možno pot, najboljši različico sebe, da se osvobodijo strahov, jeze, žalosti in bolečin, ki jih ovirajo pri tem, da postanejo srečni.

Slišala sem za amazonske šamane in medicine, ki delujejo prav na najglobljih plasteh človeka, na vzorcih, ki nastanejo zelo zgodaj in pozneje vplivajo na odnose, odločitve in občutek usode. Takrat še nisem vedela, da mi bosta pot v Peru in srečanje z amazonskimi zdravitelji popolnoma spremenila življenje.

Foto: Osebni arhiv Omenili ste pot v Peru. Kdaj ste šli tja in s kakšnim namenom? Kaj ste iskali?

V Peru smo prvič odšli leta 2018. To ni bilo običajno turistično potovanje, ampak pravi road trip po oddaljenih in skritih krajih, kjer smo ves čas čutili, da nas nekaj vodi naprej. V Andih smo srečali šamanko in zdraviteljico, ki nam je dala posebno nalogo: potovanje po svetih krajih medicine San Pedro oziroma Wachume. Tam so se začela močna učenja in prvič sem slišala za Prerokbo o kondorju in orlu. Ta prerokba je povezala številne niti mojega življenja.

Leto pozneje smo se za daljši čas vrnili v Peru in odšli v divjo Amazonijo. Tam smo se po nenavadnih preizkušnjah povezali s plemenom Shipibo. In prav tam sem našla tisto, kar sem iskala.

Lahko na kratko opišete, kaj vse ste doživeli v Peruju in kaj vas je najbolj zaznamovalo?

Po vrsti nepredvidljivih dogodkov, po srečanju s črnim čarovnikom in pobegu brez denarja sem sledila le še svoji intuiciji. In prav ta tihi notranji glas nas je naposled pripeljal k pravim ljudem iz plemena Shipibo, našli smo svoje učitelje. Džungla je postala naš novi dom.

Njihov odnos do prednikov, do mrtvih je nekaj, kar me je globoko presunilo. Predniki zanje niso nekje daleč v preteklosti. Še naprej živijo v duhovnem svetu in so del njihovega vsakdanjega življenja. Z njimi se pogovarjajo, jih prosijo za vodstvo in jih doživljajo kot živo prisotnost. Pri plemenu Shipibo imajo molitve posebno moč. Imenujejo jih ikari. To niso le pesmi, ampak zdravilne molitve, s katerimi se človek povezuje z naravo, rastlinami, duhovnim svetom in predniki.

Ko sem spoznala njihovo kulturo, izjemno znanje o rastlinah in zdravljenju ter ko se me je dotaknila ajavaska, sem začutila, da se mi življenje ne bo nikoli več vrnilo na staro pot. Postala sem namreč boljša različica sebe. Nisem se več prepirala za malenkosti, nadzorovala, postala sem bolj ljubeča oseba in sem v svoje življenje začela privlačiti tudi takšne, bolj svetle ljudi. In kar je najpomembneje, začela sem se spominjati starodavnih znanj, ki sem jih že nosila v sebi.

Srečanje z družino Lukuini ob jezeru Titikaka Foto: Osebni arhiv O svojem popotovanju pišete v knjigi Prerokba o kondorju in orlu – Šamanova učenja. Zakaj ste se odločili, da svojo izkušnjo zapišete?

To ni bilo samo popotovanje, da ne bo pomote, ampak daljše bivanje s plemenom Shipibo, kjer sem njihovo kulturo spoznala od blizu.

Svojo izkušnjo sem se odločila zapisati zato, da bi starodavna znanja amazonske džungle in Andov pokukala tudi v Slovenijo. Tudi pri nas smo nekoč imeli svoja sveta znanja, le spomniti se jih moramo in dovoliti, da se znova prebudijo. Gaia Asta je izdala knjigo, ki je namenjena vsem, ki jih zanimajo šamanizem, psihedeliki, osebnostna rast in duhovna raziskovanja. Foto: Osebni arhiv  Prav o tem govori prerokba o kondorju in orlu. Kondor simbolizira srce, intuicijo in starodavno modrost, orel pa um, tehnologijo in sodobni svet. Ko kondor orla nauči svojih poti, mu lahko orel znanje vrne na nov način. In ko se srce in um znova združita, se prerokba prebudi.

Pisala sem tudi zato, ker vidim, kako močno ljudi bremenijo preteklost, družinske zgodbe, podedovani vzorci in stari konflikti. Kot bi iz nezavednega še vedno ponavljali poti svojih prednikov, tudi bolečino babic in dedkov, ki so bili zaznamovani z grozotami vojnega in povojnega časa. Toda teh bremen ni treba nositi naprej. Lahko jih prepoznamo, ozdravimo in se jih osvobodimo. Zato se mi je zdelo pomembno povedati: obstaja možnost, da se tudi te globoke rane začnejo zdraviti. Kdorkoli bi se spustil v tako globoka zdravljenja in doživel tako korenito osebno preobrazbo, kot sem jo jaz, bi prav tako hotel napisati knjigo o tem, z namenom, da pove, da je to dobro in da se da priti do konca.

Kako bi na kratko povzeli bistvo te knjige?

Knjiga je izkustveni potopis in hkrati dokumentirana pripoved o šamanovih učenjih, ki smo jih prejeli. Potovali in učili smo se trije: moj mož Alan, Luka in jaz. To je zapis resničnih izkušenj, srečanj, preizkušenj in spoznanj, ki so nas globoko spremenila.

V središču knjige je starodavna prerokba o kondorju in orlu, ki pravi, da je čas spremembe tukaj. Čas je, da se povežeta srce in um, da prisluhnemo srcu. Govori o tem, da se moramo "mali beli bratje in sestre", kot nam pravijo v plemenu Shipibo, prebuditi. Če tega ne bomo storili, bomo namreč uničili življenje, kot ga poznamo.

Drugi pomembni del knjige je devet vrat notranje preobrazbe. Devet portalov je znanje andskih šamanov. To so prehodi, skozi katere na neki način hodi vsak človek: soočenje s strahom, bolečino, izgubo, egom ter odnosom do telesa, družine, narave, duha in ljubezni. V knjigi sem opisala svojih devet vrat, kako sem se skozi osebna zdravljenja, preizkušnje, trpljenja in učenja počasi prebila do resnice in prebujenja. Razumela sem klic, da prebudimo svoje korenine, ne tako, da posnemamo tuje kulture, ampak da se vrnemo k sebi, k svojim slovenskim koreninam in k svoji zemlji. Zato sem začela pisati tudi slovenske molitve: orlu, naravi, boginji in silam življenja, ki so prisotne v našem prostoru.

Moje poslanstvo je, da pojem svete pesmi ikare, s katerimi pomagam, zdravim in prednike, ujete v vmesnem prostoru, vračam v svetlobo.

Kako je obisk Peruja spremenil vaše življenje?

Popolnoma. Vse se je zgodilo po skrivnostnih poteh. To, da sem srečala svojega učitelja, ki me je prepoznal in v meni videl poslanstvo, je bilo zame veliko darilo. Tudi učenja, skozi katera sem morala hoditi, in vse plasti sebe, ki sem jih morala počasi oluščiti, da sem prišla do svojega jedra, so bila svojevrsten čudež. Že to, da smo kot Evropejci sploh postali učenci, je bilo po svoje neverjetno, to se zgodi zelo redko, saj izvorni šamani nočejo učiti tujcev. Učitelj je rekel, da večina belcev nikakor ne bi zmogla težavnega učenja, tudi pri njih vsi izbrani učenci ne končajo šolanja.

Na tej poti sem našla svoje srce in ljubezen: tisto globoko ljubezen, ki sem jo prej samo slutila, nikoli pa je zares poznala. Ne morete si predstavljati, kako veličastna je. Našla sem tudi svoj zdravilni glas in ga začela uporabljati pri petju svetih pesmi. Moje življenje se je napolnilo s smislom.

Gaia Asta skupaj z možem in Luko Lešnikom med izvajanjem zdravilnih pesmi. Foto: Osebni arhiv V pogovoru ste omenili, da se vas je zelo dotaknila izkušnja z ajavasko. Lahko razložite, kaj to sploh je in kakšna je bila vaša prva izkušnja z ajavasko? 

Ajavaska je izjemna medicina in v Peruju del kulturne dediščine. Je tako zelo sveta, da bi jo morali neizmerno spoštovati. To je rastlina, ki omogoča zdravljenje prednikov. Omogoča nam, da si odpustimo dejanja, na katera nismo ponosni. Uči nas, kako postanemo boljši ljudje, kako zaživimo polne in ljubeče odnose, kako jih negujemo in kako vzamemo svojo usodo v svoje roke. Ajavaska omogoči, da opustimo programe oziroma vzorce v naši podzavesti. Ajavaska je med najmočnejšimi rastlinami, ki spreminjajo stanje zavesti na svetu. Za delo z njo se moraš učiti od pet do deset let, pri izvornih učiteljih, če te sploh sprejmejo in te želijo učiti.

Mnogi to delajo brez znanja in takrat lahko ajavaska postane zelo nevarna. Obredov zagotovo ne bi smeli voditi neizšolani ljudje, ki sami sebe imenujejo šamani. To je danes postalo modno, zato na tem področju vlada precejšen kaos, ki že povzroča škodo starim kulturam, medicini, duhovnosti in znanju.

Ajavaska sama po sebi ni prepovedana in ne vsebuje spornih snovi. Kontrolirano snov vsebuje šele ajavaskin čaj, ki se skuha iz dveh rastlin; ena od teh dodatnih rastlin je čakruna – ta vsebuje DMT, duhovno molekulo, ki sicer naravno nastaja v hipofizi, pri vseh sesalcih. Njena vloga ni povsem jasna, vendar so si raziskovalci enotni, da ima ključno vlogo pri prehodih, kot sta rojstvo in smrt. Prav zato je doživetje ajavaske marsikdaj podobno obsmrtni izkušnji. Njena sposobnost je neverjetna, poveže nas s skupnim nezavednim in v naše življenje prikliče pozitivne ljudi, ki nam pomagajo uresničiti cilje, ki jih želimo.

Moja prva izkušnja je bila božanska. Videla sem Velikega duha, videla sem boginje in slišala, da sem za nekaj izbrana, vendar takrat še zdaleč nisem vedela, za kaj in kako. Gaia Asta pravi, da ji je potovanje po Peruju spremenilo življenje. Foto: Osebni arhiv

Poudarili ste, da gre pri ajavaski za izredno globoko izkušnjo, zato je pomembno, da je voditelj obreda primerno šolan, da lahko zagotavlja varno okolje. Kako ste se vi šolali?

Ajavaska je magična rastlina, ki omogoča, da se zavestno povežemo s celotnim obstojem. Mi smo se za delo s to medicino izučili kot zdravitelji. Prav o tem pišem v knjigi. Moj namen je, da spregovorim o teh stvareh.

Danes so psihedelične medicine priljubljene, z njimi pa delajo trgovci, pleskarji, frizerji, poslovneži, šivilje in ljudje, ki nimajo niti najmanjšega občutka za delo z ljudmi. Kaj šele, da bi imeli za sabo dolgoletno šolanje iz terapevtskega dela, psihoterapevtskega dela ali šamanskega zdraviteljstva.

Moj učitelj je rekel, da je medicina kakor letalo, šaman pa je pilot; če ta ne zna leteti, letalo strmoglavi. In to je katastrofa. Na tak način medicina, ki je nekaj najlepšega na naši Zemlji, postane strah in trepet zaradi strašnih izkušenj, ki jih imajo ljudje. Zdravljenje se ne zgodi samo po sebi, treba ga je ustvariti, treba ga je pripeljati do tja.

Obstajajo različne šole in šola našega učitelja je zelo zmerna, kar pomeni, da vse poteka na človeku prijazen način, tako, da se človek počuti udobno, da mu ni preveč. Varnost je za nas na prvem mestu. Vsakemu, ki potrebuje pomoč, pomagamo, nikogar ne pustimo samega, vsem se individualno posvetimo.

Delamo skozi priklic prednikov in z zavedanjem procesa zdravljenja, da ga človek lahko spremlja in razume, kaj se mu dogaja. Najpomembnejše je zavedanje procesa in zdravljenja.

Imate sami sebe za šamanko/zdraviteljico/duhovno vodnico? Včasih se zdi, da ima beseda šaman še vedno slabšalni prizvok. Zakaj menite, da je tako?

Morda bi mi bilo ljubše, če bi rekla zdraviteljica. Moj učitelj je perujski zdravitelj, mene pa so klicali Bela šamanka. Bili so navdušeni, ker sem s svojim glasom znala priklicati bele ikare oziroma bele vizije.

Da ima šamanizem v Sloveniji slabšalni prizvok, opažam tudi sama. Žal je pri nas vse več samooklicanih šamanov, ki rastejo kot gobe po dežju. Zgoraj sem opisala, iz katerih panog so prestopili v šamanizem, brez znanja in usposabljanja. Zdi se, da njihova namera ni iskrena, da bi pomagali in zdravili, ampak zaslužek in moč nad drugimi. Duhovni ego je tu najhujši sovražnik tudi njim samim, saj na svoji poti delajo veliko slabega ljudem, ki pridejo k njim na obred.

Vedno pravim, pozanimajte se, h komu greste na obred, saj se tam energetsko popolnoma odprete, in če obred vodi oseba, ki nima čistih namenov, se vaše stanje in počutje še poslabšata. Vsemogoče stvari so mi že povedali, kaj so doživeli na obredih, in povem vam, velikokrat sem zelo pretresena, kaj vse počnejo na takih obredih. Vsak mesec pridejo k nam ljudje, ki so bili na obredu pri samooklicanih šamanih in imajo na sebi veliko entitet, so še bolj zmedeni in prestrašeni.

Gaia Asta skupaj z možem Alanom in Luko Lešnikom pri učiteljih Shipibo. Foto: Osebni arhiv

Ko sva se dogovarjali za intervju, ste omenili, da se negativna čustva in travme prenašajo iz generacije v generacijo in da je čas, da se v Sloveniji začne prebujati zavest o tem, da je mogoče to izkoreniniti oziroma pozdraviti. Se vam zdi, da smo Slovenci odprti za raziskovanje duhovnosti oziroma poglabljanje vase?

Ja, izkušnje prednikov, še posebej tiste travmatične in negativne, se vpišejo v našo tako imenovano temno genetiko. Postanejo del nezavedne psihe, ki poganja in kroji naše življenje.

Slovenci imamo s tem kar precejšnje težave, saj smo razklani zaradi hudih konfliktov, ki so se dogajali po drugi svetovni vojni. In ja, to moramo pozdraviti. Saj vidite, kako se to preslikava v politiko, kako so ljudje med seboj na smrt skregani. Ampak po drugi strani imajo Slovenci tudi željo po zdravljenju in vidijo možnost za napredek. Mnogi narodi niti tega nimajo.

Zakaj je po vaše pomembno, da se posameznik poda na pot prebujenja?

Vsakdo želi živeti srečno in svojim potomcem omogočiti lepo življenje, neobremenjeno z vzorci preteklosti. To se mi zdi dovolj velika motivacija za delo na sebi. Šele ko bodo naši koraki bolj modri, srčni in odgovorni, bomo rodovom, ki prihajajo za nami, zapustili svet, v katerem bo mogoče živeti.

Znanje, ki ste ga pridobili čez leta, danes predajate naprej in pomagate ljudem. S čim točno se ukvarjate oziroma kako jim pomagate?

Alan, Luka in jaz smo nasploh eni redkih Evropejcev, ki so jim bila zaupana ta stara znanja in jih znamo odgovorno uporabljati. Prilagodili smo se tudi potrebam slovenskega človeka oziroma Evropejca. Znamo pomagati prav pri tem, kar sem opisala na začetku: da lahko spreminjamo najgloblje vzorce, tudi vzorce prednikov, in tako zdravimo v globino. Prav naše prednike so še najbolj zaznamovale vojne in povojno obdobje. S svojim delom prebujamo znanja, ki smo jih Slovenci imeli in so po drugi svetovni vojni dokončno izumrla.

Izvajamo zdravilne šamanske obrede, šamanske zvočne kopeli, diete z rastlinami in terapevtskim slikanjem. Tito la Rosa, šaman, ki živi v Andih in se pogovarja z Velikim duhom, nas je naučil, kako lahko z glasbo človeka peljemo skozi devet vrat, devet portalov, vse do en-osti. Šamani v Peruju so namreč odkrili, da z glasom pokličem bele, zdravilne ikare, kot sem že omenila, in lahko zdravim samo z glasom.

Kaj je torej vaše življenjsko poslanstvo? 

Moje poslanstvo je, da pojem svete pesmi ikare, s katerimi pomagam, zdravim in prednike, ujete v vmesnem prostoru, vračam v svetlobo.

Do zdaj sem napisala številne ikare v starodavnem vilinskem jeziku, povezane s planeti in elementi, ki zdravijo na ravni telesa in čustev, to je meditativna glasba, primerna za vsak dan. V zadnjem času pa pojem molitve in ikare tudi v slovenskem jeziku, saj z njimi zdravimo svoje korenine in starodavna znanja vračamo v naš prostor. Poslanstvo vsakega človeka pa je predvsem to, da postane srečen in živi ljubezen.

Novice 31-letni Luka živi in dela v hiški sredi gozda: To je bila moja zavestna izbira #foto #video