Zakaj en kadilec zboli za rakom, drugi pa ne? To razkriva študija.

Raziskovalci so v študiji, objavljeni v znanstveni reviji Nature, ki jo povzema portal Euronews, proučevali, kako različna genetska ozadja vplivajo na razvoj raka po izpostavljenosti isti rakotvorni snovi.

V poskusu so štiri genetsko različne skupine miši izpostavili enakemu odmerku dietilnitrozamina, kemične snovi, ki poškoduje DNK in lahko povzroči raka jeter. Gre za zelo močno rakotvorno snov, ki jo raziskovalci pogosto uporabljajo v poskusih na živalih za nadzorovano sprožitev raka jeter.

V omenjeni študiji dietilnitrozamin ni predstavljal kajenja kot takega. Uporabili so ga kot enoten rakotvorni dejavnik, da so lahko primerjali, kako se na enako poškodbo DNK odzovejo miši z različnim genetskim ozadjem. Vse živali so bile enake starosti, izpostavljenost pa je potekala v nadzorovanih pogojih. Kljub temu so se tumorji pri posameznih skupinah razvijali zelo različno.

Enaka izpostavljenost, različni tumorji

Znanstveniki so analizirali 581 tumorjev in ugotovili, da je genetsko ozadje živali vplivalo na hitrost nastanka raka, vrsto mutacij in število sprememb, ki so bile potrebne, da se je zdrava celica razvila v rakavo.

Pri nekaterih skupinah se je bolezen razvila že po manjšem številu ključnih mutacij, pri drugih pa je bilo za nastanek tumorja potrebnih več sprememb. Razlikovala se je tudi stabilnost genoma oziroma sposobnost celic, da ohranijo svojo gensko zasnovo brez dodatnih poškodb.

Raziskovalci so ugotovili, da so tumorji pogosto aktivirali iste biološke mehanizme, vendar so do tega prišli po različnih genetskih poteh.

Pogosto je bila aktivirana signalna pot MAPK, ki sodeluje pri uravnavanju rasti in delitve celic. Toda mutacije, ki so povzročile njeno aktivacijo, niso bile pri vseh skupinah enake.

To pomeni, da podedovana genetika morda ne vpliva samo na to, koliko poškodb DNK nastane. Določa lahko tudi, katere poškodovane celice bodo dobile prednost pred drugimi, se začele nenadzorovano razmnoževati in sčasoma oblikovale tumor.

Zakaj vsi kadilci ne zbolijo

Ugotovitve bi lahko pomagale pojasniti, zakaj se ljudje na podobne dejavnike tveganja odzivajo različno. Dve osebi sta lahko na primer več let izpostavljeni tobačnemu dimu, onesnaženemu zraku ali drugim rakotvornim snovem, vendar se pljučni rak razvije le pri eni.

To ne pomeni, da je kajenje za nekatere ljudi varno. Kajenje namreč ostaja eden najpomembnejših preprečljivih dejavnikov tveganja za nastanek raka. Raziskava pa kaže, da se lahko posledice enake izpostavljenosti med posamezniki razlikujejo zaradi njihovega genetskega ozadja.

Korak proti bolj prilagojenemu zdravljenju

Odkritje bi lahko v prihodnosti vplivalo na ocenjevanje tveganja za nastanek raka, presejalne programe in izbiro zdravljenja. Če bi zdravniki bolje razumeli, kako podedovane genetske značilnosti vplivajo na razvoj tumorja, bi lahko natančneje določili, kdo potrebuje pogostejše preglede in katero zdravljenje bi bilo zanj najučinkovitejše.

Genetske razlike bi lahko vplivale tudi na odziv bolnikov na kemoterapijo ali obsevanje. Raziskovalci zato poudarjajo pomen individualizirane obravnave in vključevanja genetsko raznolikih skupin prebivalstva v prihodnje raziskave raka.

Ob tem opozarjajo, da je bila študija opravljena na miših. Potrebne bodo dodatne raziskave, preden bo mogoče ugotovitve neposredno prenesti na ljudi.