Uroš Ocepek: Nisem materialist. Če bi bil, bi zagotovo že vzel kakšno ponudbo, ki je bila zelo mamljiva.

Kakšen je bil vstop v novo šolsko leto?

Bil je zanimiv, v resnici pa tudi malo čustven. Moji dijaki so trenutno četrti letniki, kar pomeni, da smo se zdaj uradno začeli poslavljati. Sicer je to zanje najzahtevnejše leto, predvsem zaradi stresa, ki pride, ker poklicna matura terja svoj davek. Istočasno pa se mi zdi, da zna biti lepo leto, ker prihaja maturantski ples. Verjetno bomo imeli tudi kakšen skupni projekt, zato se v resnici veselim šolskega leta.

Trenutno poučujem prve in četrte letnike. Je pa povsem odvisno od šolskega leta. Včasih poučujem vse četrte letnike, odvisno od ur. V tem trenutku poučujem računalniške predmete s področja programiranja in matematiko.

Foto: Gaja Hanuna Profesor Uroš Ocepek ali dr. Uki, kot mu pravijo, je prvi slovenski učitelj, ki se je uvrstil med 24 najboljših učiteljev na svetu na tekmovanju Muallem Prize 2025 in prvi slovenski učitelj, ki se je uvrstil med 50 najboljših učiteljev na svetu na tekmovanju Global Teacher Prize. Leta 2022 je bil razglašen tudi za najboljšega učitelja v Sloveniji. Doktoriral je s področja umetne inteligence.

Na srednji šoli v Trbovljah poučuje računalništvo in matematiko, že leta 2018 pa je oblikoval predmet Uvod v umetno inteligenco, na osnovi katerega je šola pred kratkim dosegla izjemen uspeh. Med skoraj tri tisoč nominacijami in prijavami iz 113 držav po vsem svetu je bila uvrščena med najboljših pet svetovnega izbora Global Schools Prize 2026 na področju preobrazbe z umetno inteligenco.

Kaj prvim letnikom v začetku srednješolskega izobraževanja predstavlja največji izziv ali pa strah?

Poučujem programiranje in v bistvu je to najzahtevnejši predmet na poklicni šoli, ki ga imajo v programu tehnik računalništva. Predvsem zato, ker gre za abstraktno razmišljanje, in tudi zato, ker dijaki običajno nimajo učnih navad, ki bi jih morali dobiti v osnovni šoli.

Ker se seveda ne znajo lotiti učenja, tudi ne znajo pristopiti k temu, kako nek problem rešiti. Mogoče imajo tudi neke vrste strah do mene in posledično vztrajajo pri svojem. Zdi se mi, da sem pri prvih letnikih opazil strah pred neznanjem, in ker je ta strah zelo prisoten, ga potisnejo stran in se poskusijo čim kasneje lotiti težav. Potem pa, ko jim voda teče v grlo, običajno starši pridejo k meni na pogovor in takrat se začne zadeva reševati.

O umetni inteligenci kot pripomočku za učenje (video):

Katere programe poučujete na vaši šoli?

Naša šola je poklicna šola in pokriva štiriletne programe tehnik računalništva, strojni tehnik in elektrotehnik. Imamo pa tudi programe poklicnega izobraževanja avtoserviser, inštalater in orodjar. Tako da imamo paleto tehniških poklicev.

Vaš predmet pa velja za enega najzahtevnejših? Se to pokaže pri ocenah?

Da, v bistvu je najzahtevnejši v prvem letniku ravno zato, ker zahteva od otroka bistveno več kot klasičen način razmišljanja in reševanja problemov.

To se pri ocenah absolutno vidi. Predvsem pri prvih testih oziroma prvih ocenjevanjih znanja so ocene nižje, kajti marsikdo ta predmet podcenjuje. Lahko bi rekel, da je podoben matematiki, ker je tu veliko logike, ampak če dijak vloži veliko energije, naredi veliko vaj, potem lahko premosti te izzive. Ker navsezadnje so otroci ravno v teh starostih v nekem prenosu iz klasičnega načina razmišljanja v kognitivno višje, abstraktno področje. Tako da nekateri se s tem že rodijo oziroma, ko vstopijo v šolski prostor, to imajo, nekateri pa to pridobijo tekom šolanja.

"Tekom šolanja sem seveda ugotovil, da se marsikdo po poklicni maturi odloči za drugo pot in da ni nujno, da morajo vztrajati na področju računalništva. Lahko zamenjajo svojo pot in gredo v družboslovje, umetnost, tudi ekonomijo. Ugotovil sem, da je mogoče večja vrednost mene kot učitelja, da otrokom dam neke življenjske veščine, življenjske kompetence ter da sem jim na voljo kot človek za pogovore, predvsem pa, da jih naučim, kako reševati probleme, vsakodnevne ali pa pri poklicu, ki ga bodo izbrali." Foto: Gaja Hanuna

Ste že od nekdaj vedeli, da boste svojo karierno pot našli v šolstvu?

Da, če me spomin ne vara, mislim, da sem tam nekje v šestem ali sedmem razredu že znal nekako povedati, da bom učitelj matematike. Takrat še nisem govoril, da bom poučeval računalništvo oziroma programiranje. Med študijem pa se je pokazalo, da me je računalništvo celo bolj zanimalo kot matematika.

Poučujete na srednji šoli v Trbovljah. Kako se je skozi leta spreminjal vaš pogled na poučevanje in odnos do dijakov?

Zagotovo so bila moja prva leta osredotočena na to, da otrokom dam znanje s področja računalništva, ker sem poučeval samo računalništvo, sedaj pa tretje leto tudi matematiko. To je bil moj glavni fokus, ker sem bil nekako prepričan, da je moje poslanstvo, da znanje posredujem, da jih pripravim na računalniški poklic in da bodo vsi vrhunski programerji, računalničarji.

Tekom šolanja sem seveda ugotovil, da se marsikdo po poklicni maturi odloči za drugo pot in da ni nujno, da morajo vztrajati na področju računalništva. Lahko zamenjajo svojo pot in gredo v družboslovje, umetnost, tudi ekonomijo. Ugotovil sem, da je mogoče večja vrednost mene kot učitelja, da otrokom dam neke življenjske veščine, življenjske kompetence ter da sem jim na voljo kot človek za pogovore, predvsem pa, da jih naučim, kako reševati probleme, vsakodnevne ali pa pri poklicu, ki ga bodo izbrali.

Kako to, da ste se vrnili v Zasavje, natančneje v Zagorje?

V Trbovljah sem rojen. Sicer sem večino svojega življenja živel v Zagorju ob Savi, torej v sosednji občini, prva leta življenja pa v Hrastniku. Tako da sem avtohtoni Zasavec, lokalpatriot, in ker so leta 2013 iskali učitelja računalništva, sem se odločil, da poiščem v Trbovljah službo. To je bilo tudi blizu mojega doma. Res je, da se mi je sicer nekaj let nazaj, torej preden sem prišel v Trbovlje, obetala služba v Ljubljani, ampak ker je bila recesija in službe nisem dobil v Ljubljani, sem potem ostal v Zasavju.

"Veliko ljudi, predvsem tisti, ki tudi podpirajo moj način dela kot učitelja, si v resnici želi, da ostanem v šolstvu, saj menijo, da me otroci potrebujejo. Istočasno pa se vsi zavedamo, da bi lahko učitelj z isto izobrazbo, z istimi izkušnjami drugje dobil boljše pogoje, torej tudi boljšo plačo. Jaz sicer nikoli ne govorim o tem, da nisem zadovoljen s plačo." Foto: Gaja Hanuna

Bi lahko glede na pogoje in vaš profil verjetno dobili veliko bolje plačano službo v Ljubljani ali pa v drugih krajih po Sloveniji in seveda tujini?

Da. Večkrat sem na to pomislil, predvsem zato, ker sem dobival tudi veliko ponudb, bodisi da bi delal na fakultetah ali pa v gospodarstvu. Nisem materialist, ker če bi bil, bi zagotovo že vzel kakšno ponudbo, ki je bila zelo mamljiva. Pri tem moram biti iskren.

V vmesnem času sem tudi imel pet let naziv docenta, torej sem poučeval kot zunanji predavatelj na Fakulteti za varnostne vede. Tako da sem tudi poskusil akademski svet, sicer zelo skromno, pa vendar toliko, da sem videl, kako poteka sistem s študenti.

Ne vem, kam me bo pot zanesla. Zagotovo pa me glede na to, da je pred mano moje 14. šolsko leto, poti mogoče vodijo še kam drugam.

Najbolj pogosto svetujem, naj si najprej rečejo, da je njihov cilj, da bodo uspešno izdelali šolsko leto. Če oni to zaprisežejo sami sebi in si dajo obljubo, je veliko večja verjetnost, da bodo to tudi storili.

Kako bi na vas ali pa na kogarkoli drugega, recimo, gledali vaši sodelavci in kolegi, če bi se za to vendarle odločili? Imate kdaj slab občutek, če gre nekdo vašega kova v gospodarstvo ali pa na drugo delovno mesto? Kako na to gledajo tisti, ki v šolstvu ostajajo?

Veliko ljudi, predvsem tisti, ki tudi podpirajo moj način dela kot učitelja, si v resnici želi, da ostanem v šolstvu, saj menijo, da me otroci potrebujejo. Istočasno pa se vsi zavedamo, da bi lahko učitelj z isto izobrazbo, z istimi izkušnjami drugje dobil boljše pogoje, torej tudi boljšo plačo. Jaz sicer nikoli ne govorim o tem, da nisem zadovoljen s plačo.

Bolj so mi pomembni dobri učitelji, torej tudi medosebni odnosi. Pomembno mi je, da se z dijaki ter tudi s starši razumem. Veliko kolegov zunaj naše regije tarna o teh težavah. Moram potrkati, da imam s starši izjemne izkušnje. Seveda je pomembno potem tudi v kolektivu, da dihamo isti zrak in da se zavedamo, da smo tukaj vsi za otroke.

"Najbolj pogosto svetujem, naj si najprej rečejo, da je njihov cilj, da bodo uspešno izdelali šolsko leto. Če oni to zaprisežejo sami sebi in si dajo obljubo, je veliko večja verjetnost, da bodo to tudi storili." Foto: Gaja Hanuna

Kaj bi ob začetku, recimo v prvem mesecu, priporočili staršem in dijakom, predvsem tistim, ki srednje šole obiskujejo kot prvi letniki?

Najbolj pogosto svetujem, naj si najprej rečejo, da je njihov cilj, da bodo uspešno izdelali šolsko leto. Če oni to zaprisežejo sami sebi in si dajo obljubo, je veliko večja verjetnost, da bodo to tudi storili.

Drugi nasvet, ki je tudi zelo pomemben, je, da si morajo izbrati primerne prijatelje znotraj učnega procesa. Pomembno je torej, s kom sedijo, s kom se družijo, kajti če bodo imeli te zadeve razčiščene, bo lažje narediti izpit in se naučiti za pouk.

Navsezadnje bodo tudi vedeli, ko pride do problemov, na koga se lahko obrnejo, ga pokličejo, od koga dobijo zapiske in tako naprej. Največja nevarnost je ravno v tem, ko ima nekdo za sošolca tudi prijatelja zasebno in po možnosti mogoče ta prijatelj nima takšnih ambicij in motivacij narediti šolo. Potem lahko skupaj oba padeta v slepo ulico. Tako da vedno rečem: pri pouku imejte ljudi, ki vas motivirajo, zasebno pa si izberite prijatelje, za katere mislite, da jih potrebujete za vaš zaseben čas.

Ste že kdaj posegli po kakšnem takem manevru in učence v razredu na primer presedli?

Prvih deset let, recimo, mogoče nekoliko manj, sem dijake vedno presedel na prvi šolski dan. Torej sem jih že prvi dan razporedil po mojem vzorcu, in sicer sem ga določil tako, da sedijo med seboj dijaki, ki niso iz iste občine oziroma kraja. Predvsem govorim za prve letnike.

Ker sem želel, da že takoj med seboj začnejo komunicirati, ker se prehitro naredijo tabori. Če nikogar ne poznajo, morajo nekako znati (pre)živeti tako, da niso tiho. Zadnja leta pa dejansko dam dijakom možnost, da sedijo, kot sami želijo, dokler ne porušijo ravnovesja. Samo enkrat se je zgodilo, da sem malenkost urgiral in koga presedel, ne pa celega razreda. Tako da zaenkrat moram potrkati, da se učenci teh načel držijo.

"Danes je zahtevno biti učitelj, predvsem zato, ker je toliko vseh naprav, ki motijo njihovo pozornost. Pri meni imajo lahko telefone pri sebi, samo ne smejo jih uporabljati v času mojega pouka." Foto: Gaja Hanuna

Kako zahtevno je dandanes poučevanje, kako potekajo šolske ure? Imate veliko težav z umerjanjem razreda? Imajo pri sebi lahko mobilne in druge naprave?

Danes je zahtevno biti učitelj, predvsem zato, ker je toliko vseh naprav, ki motijo njihovo pozornost. Pri meni imajo lahko telefone pri sebi, samo ne smejo jih uporabljati v času mojega pouka. Zagotovo se lahko, ko obrnem hrbet proti tabli, za mojim hrbtom kaj zgodi, zato si glede tega ne delam utvar. Ampak dokler ni moteče, s tem nimam problemov.

Dejstvo je, da morajo imeti naprave po pravilih v žepu, ampak če jaz tega ne vem, ne boli, pravijo. Sicer pa da, rečem jim tudi, naj bodo pametni ter naj si izklopijo vse dražljaje, tudi vibriranje, ker dejansko to potem moti njihovo pozornost v samem času pouka. Res pa je, da pridejo obdobja, ko bi oni ves čas segali v žep in pogledovali, ali so prejeli kakšno sporočilo.

Dovolim jim tudi, da nujno sporočilo ali klic opravijo med mojo uro, a mi morajo to obvezno pred začetkom ure povedati. Če mi tega ne povedo, jim ne dovolim. Imel sem tudi že primer, ko mi je učenec rekel: “Profesor, to uro nikogar ni doma, poštar bo klical, ali se lahko javim?” Rečem mu, da lahko, ker mi je to povedal. Sicer pa ne.

Poleg tega vibrirajo tudi pametne ure. Verjetno bomo že v tem šolskem letu ali pa morda v naslednjem dobili tudi očala z obogateno resničnostjo, ker znamke to že delajo. Tudi to zna biti po moje zanimivo, da ne rečem česa drugega.

Kako v razredu vzpostavite avtoriteto in ali jo imajo učitelji danes dovolj? Ali menite, da so jo morda v zadnjih letih izgubili?

Običajno je prva ura v prvem letniku najpomembnejša. To uro imam na urniku v petek, tako da me to še čaka.

Vem pa, da bom zelo strog, zelo hladen, resen in bom mogoče nekoliko bolj pozorno in počasi povedal, kaj pričakujem od njih, kakšna so pravila igre pri mojih urah ter katere so moje vrednote. Potem sem en mesec nekoliko zagrenjen, ampak samo v prvem letniku.

V višjih letnikih sem bolj dosegljiv in se tudi kdaj pošalim, lahko se kdaj tudi kaj pogovarjamo, če imajo oni kakšno pobudo ali pa vprašanje. Sicer pa takoj, ko me nekaj moti oziroma ko gredo dijaki čez mejo, to tudi jasno povem. In oni se zavejo, da nekaj ni bilo v redu.

Poleg tega se tudi med seboj sporazumevajo. Običajno je tako, da dijaki pridejo k meni v šolo v prvi letnik in so že dobro obveščeni, da ni dobro, da se mi zamerijo. A če sem povsem iskren, nisem nikomur namenoma nagajal, mu škodoval ali nižal ocene. Ampak očitno delujem zelo strog in menijo, da se mi ne smejo zameriti. Res pa je, da mi ostali kolegi ali pa ljudje, ki me ne poznajo kot učitelja, težko pripišejo, da sem strog in resen. V resnici tudi učitelji igramo neke vrste vloge, zato da preživimo znotraj razreda.

Če pogledam samo mene kot učitelja, se čutim cenjenega in spoštovanega in bi zato rekel, da imam še vedno avtoriteto. Če pa pogledamo splošno javnost, pa se mi zdi, da ravno tehnologija, ki omogoča dostop do vseh znanj, do vseh pogledov, daje lažen občutek, da marsikdo lahko o vsem ve vse in da se čuti potem dolžnega tudi, da kritizira in da se vmešava v celotno zadevo. Tako da bi nekako rekel, da je učiteljski poklic cenjen, ne pa toliko, kot je bil nekoč.

"Menim, da je tehnologija izredno dobra in da omogoča koristi, vendar na žalost, ker mi otrok še ne naučimo, kako jo uporabljati, prinaša ogromno težav. Jaz recimo pri svojem poučevanju ugotavljam, da tehnologijo uporabljajo za goljufanje, za reševanje sporov v družini, v smislu, da rešijo naloge predčasno, zato da so potem lahko na računalnikih in igrajo igrice. Zato, da je mir doma, rečeno po domače." Foto: Gaja Hanuna

Slovenija je edina država v EU, ki med obveznimi vsebinami v osnovni šoli nima predmeta računalništvo. Kaj menite o tem in kakšni so vaši predlogi?

Odlično bi bilo, če bi imeli nek predmet, ki bi se s tem področjem ukvarjal, predvsem zato, da bi mladina razumela, kako vse te naprave delujejo. Če bi to vedeli, potem bi bili tudi kritični in etični uporabniki naprav. Na žalost pa je trenutna rešitev takšna, da učimo otroke uporabljati te naprave oziroma aplikacije, ampak iz njih delamo nove uporabnike. To pomeni, da kapitalizem še dvigujemo in krepimo.

Ker tega predmeta ni in ga verjetno tudi ne bo, bi moral po mojem mnenju vsaj en učitelj na oddelek prevzeti nek način izobraževanja s tega področja, da mimogrede pri urah kaj na to temo tudi pove, predvsem pa opozarja na kritično in etično rabo. Še posebno danes, ko lahko vsak s tehnologijo manipulira, se izdaja za drugo osebo in nenamerno ali pa namerno škoduje drugemu.

Uroš Ocepek je rojen v Trbovljah. Foto: Gaja Hanuna

Ali ima uporaba umetne inteligence (UI, AI) več prednosti ali ta (šolarjem) prinaša več slabosti?

Menim, da je tehnologija izredno dobra in da omogoča koristi, vendar na žalost, ker otrok še ne naučimo, kako jo uporabljati, prinaša ogromno težav. Jaz recimo pri svojem poučevanju ugotavljam, da tehnologijo uporabljajo za goljufanje, za reševanje sporov v družini, v smislu, da rešijo naloge predčasno, zato da so potem lahko na računalnikih in igrajo igrice. Zato, da je mir doma, rečeno po domače.

Otroci, torej učenci in dijaki, ne ozavestijo, da bi lahko tehnologijo uporabili za vprašanja, kako naj bi razmišljali, kako naj bi si nekaj zapomnili in da bi lahko tudi tehnologija analizirala njihov postopek učenja ali pa jim mogoče dala gradivo, če je dobro pripravljeno. Zdi se mi, da vsi ljudje, tako učitelji in učenci kot tudi splošna javnost, na ta način oropamo sami sebe za proces učenja in razmišljanja ter kreativnega ustvarjanja.

Kako zelo menite, da se je v zadnjih letih, tudi s prihodom ChatGPT-ja in drugih orodij umetne inteligence, to razmerje porušilo?

Mislim, da smo čisto vsi ljudje nazadovali, ker imamo lažno prepričanje, da moramo biti hitri, učinkoviti ter da moramo s tem orodjem narediti neke povzetke ali pa mogoče spletne objave na družbenih omrežjih.

V porastu je tudi uporaba manipuliranih fotografij. Danes redkokdo še poišče profesionalnega fotografa. Vsi svoje slike oziroma fotografije vržejo v različne generatorje slik. Žalostno je to, da ljudje ne opazijo, da se na dobrem računalniku in ekranu prepozna, kaj je bilo narejeno s posameznim klepetalnikom oziroma generatorjem slik.

Ker smo vsi narejeni za hitenje, smo mogoče ljudje v resnici tudi zelo lena bitja in nam ta orodja pohitrijo postopke, hkrati pa naše možgane naredimo skorajda invalidne za razmišljanje, za ustvarjanje, za presojanje. Kaj šele, da bi jih uporabili kot vir znanja.

"Premalo ur je posvečenih slovenski zgodovini, premalo dijaki poznajo ne samo slovensko zgodovino, ampak tudi, kaj vse smo Slovenci dosegli na področju znanosti." Foto: Gaja Hanuna

Kje vidite največ nevarnosti in vidike, na katere se preveč osredotočamo, ko osvetljujemo negativne plati umetne inteligence?

Največja nevarnost je, da ljudje damo umetni inteligenci neko entiteto, nek profil. Otroke in vse ostale prepričujemo, da je to nek robot, ki nas bo zasužnjil, ki komaj čaka, da nas napade. V resnici je to neko področje orodij in programov, ki jih uporabljamo zato, da smo konkurenčni in da smo mogoče pri nekaterih zadevah hitrejši, recimo pri birokraciji.

Ravno zato, ker ne pokažemo primerov dobrih praks in ker ne pokažemo, kako bi se nekdo moral učiti z umetno inteligenco, potem otroci to vidijo samo kot hiter način goljufanja. Otrokom pokažem, kako jo lahko uporabijo pri programiranju, v smislu: poišči mi napake, poišči mi, kaj moram še popraviti, ali na primer, če naloge ne znam rešiti, povej mi, kaj so moji prvi koraki, ki jih moram narediti.

Ali pa pri učni snovi: naučiti se moram to področje, kaj mi svetuješ? Torej, otrok bi moral orodje uporabiti za lastno preiskovanje. Temu danes strokovno rečemo metaučenje ali pa metakognicija, kar pomeni, da mi razmišljamo o tem, kako se najlažje učimo in kako se bomo nekaj naučili. Ko ob tem razmišljaš, kako si boš nekaj zapomnil, kako boš nekaj narisal ali kako si boš nekaj pripravil, zato da si boš nekaj zapomnil za dlje, kot samo za ocenjevanje – to je v resnici dodana vrednost tega orodja.

Kje se v šolah najbolj pozna večja uporaba tega orodja?

Absolutno pri domačih nalogah. Verjamem, da želi marsikdo goljufati pri kakem testu. Navsezadnje te naprave poslušajo in lahko hitro zgenerirajo celotno zadevo.

Poleg tega lahko z napravo slikajo ali pa preprosto poslušajo, kaj učitelj govori. Ker ima zvočnike, lahko naprava posluša in tudi hitro pripravi odgovore. Istočasno bi mogoče omenil, da je velik porast uporabe tehnologije tudi v akademskem svetu za članke, za diplomska dela in tako naprej. Treba se je vprašati, kaj je smisel tovrstnega ocenjevanja ali pa preverjanja znanja.

"Zagotovo pa bi morali dati otroku neko temeljno znanje iz vseh teh veščin. Ni toliko smisel šole, da si zapomni vse podatke, kljub temu da marsikateri učitelj mogoče to zagovarja." Foto: Gaja Hanuna

Se vam zdi, da je šolski sistem preveč obremenjen z vsebinami in premalo z dejanskim znanjem?

Trenutno se preveč držimo predmetnega oblikovanja celotnega izobraževanja, zato menim, da bi bilo bolj smiselno, da ne bi več imeli tovrstnih kategorij, ampak bi se bolj vsebinsko lotili samega izobraževanja. V smislu, da se vprašamo, kaj otrok danes potrebuje, katere veščine so zanj potrebne. Potem bi se našel prostor tudi za še dodatno izboljšanje bralne, matematične pismenosti, vse do urjenja fine motorike, kajti navsezadnje imajo dijaki in učenci probleme s fino motoriko, pa tudi izboljšanje znanja kulturne dediščine in našega zgodovinskega porekla.

Premalo ur je posvečenih slovenski zgodovini, premalo dijaki poznajo ne samo slovensko zgodovino, ampak tudi, kaj vse smo Slovenci dosegli na področju znanosti. Recimo samo na področju računalništva dam primer, da povprečen Slovenec ne ve, da je obstajal računalnik Triglav podjetja Iskra Delta, ki je nastopal v filmu Poletje v školjki, in da je to slovenski produkt. Kar pomeni, da smo bili Slovenci sposobni narediti lasten računalnik. Seveda je zgodovina naredila svoje, vmes je bila osamosvojitev, ampak smo bili močni tudi na tem področju.

Pogosto slišimo, da se otroci v šoli učijo stvari, ki jih v življenju ne bodo potrebovali. Česa je v učnih načrtih preveč in česa premalo? Je kurikulum ustrezno prilagojen današnjemu času?

Težko bi na nekaj pokazal s prstom, predvsem zato, ker sem strokovnjak na področju matematike in računalništva, zato težko presodim, recimo, kaj na področju biologije bi bilo slabo oziroma česa je preveč oziroma premalo.

Zagotovo pa bi morali dati otroku neko temeljno znanje iz vseh teh veščin. Ni toliko smisel šole, da si zapomni vse podatke, kljub temu da marsikateri učitelj mogoče to zagovarja.

Otroka bi morali naučiti reševati probleme in ti problemi se potem pojavljajo na vseh področjih: v biologiji, medicini, zdravstvu, matematiki, računalništvu idr. To bi morali mi dati otroku. Tudi ko govorimo o genetiki ali programiranju, so to vsi problemi, ki so aplikativni in pokažejo, kako bo otrok rešil nek neznan problem za neko neznano področje. Če bomo vzgajali družbo inovatorjev in zmagovalcev in s tem tudi raziskovalcev, bo zrasla tudi slovenska družba.

"Zagotovo šola da dobre temelje. Dejstvo pa je, da k meni pridejo dijaki že z eno učno izkušnjo. Za njimi je že devet let osnovne šole. Mi bolj krpamo, kar se še da zakrpati. Težko spreminjamo vedenjske vzorce." Foto: Gaja Hanuna

Kakšen odnos imate do učencev, ste do njih odprti in jim prisluhnete?

Včasih pridejo višji letniki za zaključne naloge. To je kot neke vrste mini diploma, ki jo imajo na koncu poklicne mature. Pridejo tudi na pogovore, mi povedo kakšne osebne izkušnje, družinske zadeve in tako naprej. Vedo, da so moja vrata vedno odprta. Kot učitelj čutim dolžnost, da sem jim na voljo, kajti ni nujno, da imajo vedno sogovornika pri starših, pri sovrstnikih, in mogoče v učitelju prepoznajo nekoga, ki bo mogoče vsaj za hip poslušal, da bo potem problem manjši in lažji za rešitev.

Kako dobre temelje da srednja šola mladim za življenje?

Zagotovo šola da dobre temelje. Dejstvo pa je, da k meni pridejo dijaki že z eno učno izkušnjo. Za njimi je že devet let osnovne šole. Mi bolj krpamo, kar se še da zakrpati. Težko spreminjamo vedenjske vzorce. Seveda imamo tudi vzgojni moment, ker smo vzgojna in ne samo izobraževalna institucija.

Bistveno večji poudarek pa je na osnovni šoli, ki lahko določene vrednote še ojača tudi s pomočjo staršev. Zagotovo pa je vedno ta trikotnik učenec–starš–šola najpomembnejši, ker če vsi skupaj nekako dihamo in plujemo v isti smeri, potem tudi otrok najbolj zraste.

Najtežje je, če ima vsak svoje videnje, kako naj bi ta ladja prišla do cilja. Potem je težje pripraviti in otroka motivirati ter s starši komunicirati, kaj in kako. Jaz recimo kot učitelj na začetku šolskega leta tudi povem, kaj so moje vrednote in da cenim poštenost.

Če se karkoli zgodi pri kakšni učni uri, želim, da za to izvem prvi in da tega ne izvem po hodnikih od drugih učiteljev. Učencem povem, naj odgovarjajo za svoje ravnanje in so hkrati tudi odgovorni do gradnje znanja. Nekako jih navajam na to, da tehnologijo lahko uporabljajo, ampak naj bodo pri tem odgovorni.

Foto: Gaja Hanuna

Danes veliko govorimo o digitalizaciji, umetni inteligenci in novih tehnologijah. Ali pri tem morda pozabljamo na osnovne stvari – branje, pisanje, računanje, ročne spretnosti in kritično razmišljanje?

Absolutno. Premalo delamo na tem. Lahko ravno povem, da sem imel nedavno uvodno uro v mojem razredu in sem jim tudi povedal, da se zavedam, da uporabljajo tehnologijo, da pohitrijo in da ta namesto njih naredi povzetke.

Povedal sem jim, da so s tem sebe kot človeka oropali za izkušnjo pomnjenja in tudi branja ter da naj se poskušajo nazaj vrniti v analogen svet. Eden od dijakov me je že vprašal za nasvete, ker bo začel nazaj brati knjige. Rekel sem, naj bo to njihov izziv v tem šolskem letu.

Vsako leto jim dam kakšen izziv. Lansko leto je bil izziv, naj delajo na spoznavanju samega sebe kot človeka in tega, kaj so njihove vrednote. Letos pa želim še ojačati bralno pismenost, predvsem zato, ker gredo čisto vsi v mojem razredu naprej študirat, tam pa jih čakajo debele knjige. Če ne bodo imeli kondicije, bodo imeli težave.

Zavedam se, da marsikdo v razredu bere angleške knjige, ampak nagovoril sem jih, naj se potrudijo, da znajo absorbirati tudi slovenske knjige. Upam, da bodo to vzeli v zakup in se bodo tega lotili. Kar zadeva matematiko, pa absolutno vidim težave. Imam recimo dijake, ki razumejo koncepte, kot so trigonometrija ali pa integrali, diferencialni račun, izgubljajo pa točke in s tem tudi dobijo nižjo oceno, ker ne znajo ulomkov, procentov, ne znajo poiskati večkratnikov, deliteljev. To pa so vsebine, ki bi jih morali dobiti in zelo močno utrditi že v osnovnih šolah. Na podlagi tega izgubljajo točke, so površni in počasneje rešujejo naloge.

"Vpliv je ogromen. Aplikacije terjajo svoj davek. Prvi davek je zagotovo ta, da imajo zaradi uporabe TikToka in podobnih aplikacij motnje pozornosti v smislu, da težko absorbirajo nek dolgotrajen postopek." Foto: Gaja Hanuna

Kako zelo sodobna tehnologija danes učence moti pri njihovem učenju, napredku in na splošno pri šolanju?

Vpliv je ogromen. Aplikacije terjajo svoj davek. Prvi davek je zagotovo ta, da imajo zaradi uporabe TikToka in podobnih aplikacij motnje pozornosti v smislu, da težko absorbirajo nek dolgotrajen postopek. Ko jim pokažem kakšen videoposnetek na primer na YouTubu, je zanje že predolgo, če je ta daljši od pet minut. Navajeni so namreč na nekajsekundne posnetke, ki jih te aplikacije priporočajo.

Ker imajo družbena omrežja, je zanje pomembna virtualna resničnost, torej kaj se dogaja v virtualnem svetu, in tudi to vpliva nanje v smislu, da želijo biti na razpolago prek aplikacij s svojimi vrstniki ali pa s svojo ljubeznijo.

Želijo si biti pravočasno prisotni, spremljati, kaj je nekdo objavil, če je mogoče objavljeno proti njim. Tu zraven lahko govorimo o občutku FOMO (fear of missing out, op. a.) oziroma občutku, da bodo nekaj zamudili. To je tudi rak rana današnje družbe, ne samo mladih, tudi nas odraslih. Ker imamo vse to v ozadju, v smislu, da moramo biti ves čas prisotni, da moramo vsemu odgovoriti in da moramo vse vedeti v hipu, se težko fokusiramo na življenje in na sam učni proces.

O načrtih za prihodnost (video):

Kako gledate na odnos staršev do učiteljev? Se vam zdi, da starši danes preveč posegajo v delo šole in učiteljev?

V resnici imam izredno dobre izkušnje s starši in se ti ne vmešavajo v moje delo. Seveda pridejo na govorilne ure, ko imamo tudi popoldanske ure, k meni na razlago, zakaj je nekdo prejel negativno oceno in kako jo bo popravil ter kakšne so možnosti za naprej.

Ampak kljub temu imam res izjemne izkušnje s starši. Prav je, da me kontaktirajo prek maila ali pa me bodisi pokličejo ali pa pridejo osebno, kajti njihova pravica in dolžnost je, da so osveščeni.

Slišim pa prigode o ljubljanskih šolah ali pa od drugod, da so pritiski in da k učiteljem in profesorjem starši prihajajo s pravniki. Ampak to je tudi odraz družbe, mogoče tudi regije. A mi smo bolj delavska regija, večina staršev pripada delavskemu razredu in je mogoče tudi zato, ker se nekoliko razlikujemo od ljubljanske ali katerakoli druge, učiteljski poklic tukaj bolj cenjen.

"Med mladimi je vedno nekje deset odstotkov talenta. Vprašanje je samo, koliko je to okolje vzpodbudno, da potem ta talent tudi zraste. Pri dijakih zelo hitro opazim, kdo ima visoke kognitivne sposobnosti tudi na področju programiranja. To hitro zaznam, predvsem zato, ker je programiranje zahtevno in tisti, ki takoj znajo prepoznati neke vzorce, prepoznajo neke načine reševanja problemov." Foto: Gaja Hanuna

Ali lahko med svojimi učenci glede na njihov zagon že prepoznate določen potencial (da bi recimo lahko postali doktorji znanosti ali pa raziskovalci, inovatorji)?

Med mladimi je vedno nekje 10 odstotkov talenta. Vprašanje je samo, koliko je to okolje spodbudno, da potem ta talent tudi zraste. Pri dijakih zelo hitro opazim, kdo ima visoke kognitivne sposobnosti tudi na področju programiranja. To hitro zaznam, predvsem zato, ker je programiranje zahtevno in tisti, ki takoj znajo prepoznati neke vzorce, prepoznajo neke načine reševanja problemov.

Tako vidim, da je nekdo dober pri analitiki in bi bil lahko dober tudi pri mojem predmetu. Ni pa sicer nujno, da je na koncu tudi uspešen in ima lepo oceno, kajti vsak se lahko sam odloči, da se ne uči in da ne dela vaj.

Marsikdo mi tudi reče, da so mu že v osnovni šoli govorili, da je genij in da je talentiran, ampak ker meni, da mu ni treba delati, se v to kasneje ne razvije. Marsikdo pa, ki ima mogoče kakšne druge primanjkljaje, te talente skrije in sčasoma pokaže, da je sposoben. Ker je tak dijak pri meni tiho, ne sodeluje in se ne želi izpostavljati, da ne bi bil tarča posmeha, potem prek pisnih ocenjevanj znanja vidim potencial in zaznam, koliko nekdo premore.

Vedno rečem, da sem učitelj, ki je proti enoumju. Pomembno je seveda, da se cilj doseže. Vedno bomo namreč bili v kolektivu, v delovnih okoljih, kjer je treba doseči nek cilj, poti do njega pa je veliko.

Povem jim, da so moja vrata vedno odprta in da, če kdo želi delati kakršenkoli projekt, tudi že v prvem letniku, lahko pride do mene. Vesel sem, če povedo, kakšne hobije imajo oziroma kaj je nekdo izmed njih naredil že zasebno. Marsikdo tako že programira računalniške igre, zanimajo ga omrežja ali pa programira že kaj resnejšega in potem mu dam priliko, da lahko tudi naredi inovacijo. Sam imam ogromno – 17 inovacij.

15 inovacij pa smo izdelali z dijaki, ampak to ne pomeni, da je čisto vsak dijaški projekt uspešen. Veliko je tudi neuspelih poskusov, res pa je, da tisti, ki uspejo, potem tudi bolj zasijejo medijsko in so izpostavljeni. Pomembno je, da dijak tudi pade in vidi, da mogoče nekaj ne uspe. Pomembno je, da se vedno pobere.

Povem jim tudi, da ko jim dam eno ali pa dve priložnosti in če je ne uspejo izkoristiti, v smislu, da ne vzamejo projekta resno, dam potem ta fokus in energijo drugim dijakom. Trenutno imam namreč 150 dijakov s področja računalništva in težko dam zunaj učnega procesa vsem to energijo, ker sem tudi sam omejen s časom.

Z dijaki se dobivam tudi popoldan, gremo na Discord, dobivamo se tudi ob sobotah in nedeljah, tudi po več ur, če je treba. Če želim dijake vzgojiti, da so inovatorji in raziskovalci, jim moram dati ne samo znanja, ampak tudi, kako se raziskuje, kako se pišejo poročila, kako biti kritičen, kaj je prav in kaj je narobe, in za to gre ogromno ur.

Kako danes na željo po znanju posameznikov gledajo in dojemajo njihovi sovrstniki? Je danes želja po znanju cenjena?

Zdi se mi, da tisti, ki so talentirani, niso toliko zasmehovani, kot je bilo v času, ko sem bil sam v srednji šoli. Dejansko nekdo, ki izstopa, sošolci z veseljem to njegovo znanje uporabijo in niti eden ni tega odklonil ali o tem rekel karkoli negativnega. Res pa je, da ti dijaki potem tudi pomagajo zasebno popoldan, ob nedeljah zvečer svojim sošolcem in jih učijo programiranja, ker imajo težave.

Ker učitelji delamo veliko na pripadnosti oddelku, mogoče potem to rešuje te zagate. V mojem razredu, kjer sem razrednik, jim ne pustim, da se med sabo šikanirajo ali pa izpostavljajo take in drugačne drugačnosti ali pa šibkosti.

Ne morem biti bolj ponosen, ko popoldan vidim, da na Discordu gori lučka in si med sabo pomagajo. Kar pomeni, da je še upanje za našo mladino in da bi se mogoče morali mi odrasli od njih česa naučiti, kako se sodeluje, si pomaga in da med seboj nimajo te sebičnosti.

"Vedno rečem, da sem učitelj, ki je proti enoumju. Pomembno je seveda, da se cilj doseže. Vedno bomo namreč bili v kolektivu, v delovnih okoljih, kjer je treba doseči nek cilj, poti do njega pa je veliko." Foto: Gaja Hanuna

Že večkrat ste omenili, da do istega cilja lahko vodi več pravilnih poti.

Vedno rečem, da sem učitelj, ki je proti enoumju. Pomembno je seveda, da se cilj doseže. Vedno bomo namreč bili v kolektivu, v delovnih okoljih, kjer je treba doseči nek cilj, poti do njega je veliko. Naučiti jih moramo kritičnega presojanja, tehtanja odločitev in pa hkrati širine znanja, s katero bo potem posameznik znal izbrati pravo pot. Če teh veščin posameznik ne bo imel in če ne bo imel širšega pogleda, bo uporabil tehnologijo, ki mu bo nekaj svetovala. Vprašanje pa je, koliko bo to uporabno. Zagotovo bo hitro zadevo sprogramiral, naredil aplikacijo, bo pa ta imela veliko pomanjkljivosti in bo problematična za družbo.

Vedno pogosteje slišimo tudi o duševnih stiskah mladih. Ali šola danes od otrok zahteva preveč ali jih morda premalo pripravi na pritiske odraslega življenja?

Zagotovo je stisk precej. Tudi mogoče zato, ker jih kot učitelj opazim več, kot sem jih opažal kot dijak. Zdi se, da zaradi hitrega tempa tudi starši nimajo toliko fleksibilnega urnika, zato se morajo dijaki sami soočati s strahovi in z vsemi problemi. Vprašanje je tudi, koliko je otrok res pripravljen zaupati staršem ali pa nekomu odraslemu. Pri problemih lahko povsem sam tava ter mogoče išče neke rešitve na spletu ali pa pri prijateljih.

Kot družba bi morali dati ogromen pomen pogovoru. Menim, da kot učitelj nisem dovolj strokovno usposobljen za tovrstne pogovore. Dijakom pogosto povem, da jim bom prisluhnil, a jim bom težko dal nasvet. Dijaki mi pridejo zaupat marsikaj, ogromno stvari zadržim zase, a jim tudi povem, da stvari ne bom povedal naprej, razen če jih nekaj ogroža. Če jih nekaj ogroža, sem dolžan to povedati naprej. Če pa gre za neko osebno skrivnost, pa jo držim pri sebi – tudi štiri leta, če je treba.

"Najpomembnejše je, da so ljudje, da niso androidi oziroma humanoidi, ker tehnologija točno to iz nas dela. Pomembno je tudi, da znajo sodelovati, tako zasebno kot na delavnem mestu, da imajo visoko razvite komunikacijske sposobnosti, to je pisnega in ustnega sporočanja. Poleg tega se mi zdi pomembno, da se trudijo biti dobri ljudje in pri tem vztrajati, tudi če okolica okrog njih tega ne kaže." Foto: Gaja Hanuna

Kaj bi morali po vašem mnenju znati vsi mladi, ko pri 18 oz. 19 letih (v vašem primeru) zapustijo šolski sistem in se odpravijo na trg dela oz. na fakultete?

Najpomembnejše je, da so ljudje, da niso androidi oziroma humanoidi, ker tehnologija točno to iz nas dela. Pomembno je tudi, da znajo sodelovati, tako zasebno kot na delovnem mestu, da imajo visoko razvite komunikacijske sposobnosti, to je pisnega in ustnega sporočanja. Poleg tega se mi zdi pomembno, da se trudijo biti dobri ljudje in pri tem vztrajati, tudi če okolica okrog njih tega ne kaže.

Ste prvi slovenski učitelj, ki se je uvrstil med 24 najboljših učiteljev na svetu na tekmovanju Muallem Prize 2025, in prvi slovenski učitelj, ki se je uvrstil med 50 najboljših učiteljev na svetu na tekmovanju Global Teacher Prize. Leta 2022 ste bili razglašeni tudi za najboljšega učitelja v Sloveniji. Uvrstili ste se tudi med najboljše učitelje na svetu. Kaj vam pomenijo ti nazivi in takšna mednarodna priznanja?

So nagrada in potrditev. Gre tudi za neke vrste težo, ker sem zdaj pod drobnogledom in pod sojem žarometov. Predvsem pa sem se prijavljal oziroma pristal na prijave, ker sem bil tudi povabljen h kakšnemu od teh razpisov z namenom, da si širim mrežo poznanstev tudi izven meja. Tudi ta poznanstva mi potem prinesejo kakšne nove projekte.

Recimo ravno zato, ker sem bil pred tem top 50 na svetu na tekmovanju Global Teacher Prize 2023, sem bil povabljen v Kazahstan, kjer sem predstavil regionalnemu ministrstvu in učiteljem gospodarstva, kako sem uvedel umetno inteligenco v slovenski prostor.

Rad potujem in velikokrat dobim ravno iz tujine povabila, da kaj pokažem in z njimi sodelujem.

Bi lahko izpostavili eno večjo prednost, ki ste jo videli v tujini in bi jo morda bilo dobro vpeljati v slovenski šolski sistem?

Zagotovo sem na področju tehnologije videl v Kazahstanu od predšolske vzgoje do srednje šole, kako mladi otroci tekmujejo z robotki. To so robotki, kjer ni nobenega pametnega mobilca niti računalnika, ampak gre za preprosto igračo, na katero pritiskajo na gumbe in brez težav dajejo navodila, da se urijo v algoritmičnem reševanju, torej rešujejo probleme v nekem labirintu. Res je impozantno videti, kako petletni ali pa šestletni otrok rešuje tovrstne izzive.

Drugo prakso pa sem videl na Japonskem, kjer sem bil turistično. Mladina in otroci imajo telefone, ki so specifični in so prirejeni za njihovo starost. V njih najdemo aplikacije ter družbena omrežja, primerna za otroka. Mi pa damo danes konkretne računalnike, ogromne telefone, otrokom bistveno prehitro, kot bi bilo primerno za njihovo starost.

"So nagrada in potrditev. Gre tudi za neke vrste težo, ker sem zdaj pod drobnogledom in pod sojem žarometov. Predvsem pa sem se prijavljal oziroma pristal na prijave, ker sem bil tudi povabljen h kakšnemu od teh razpisov z namenom, da si širim mrežo poznanstev tudi izven meja. Tudi ta poznanstva mi potem prinesejo kakšne nove projekte," o priznanjih in nazivih pove Ocepek. Foto: Gaja Hanuna

Katera pa je po vašem mnenju tista primerna starost, pri kateri naj bi otroci dobili svoj prvi mobilni telefon?

Pri tem sem zelo starokopiten. Za mobilno napravo bi rekel, da je otrok zrel v času srednje šole. Kar zadeva recimo uporabo umetne inteligence, pa mogoče zadnja triada osnovne šole ob spremstvu odrasle osebe, prej pa ne. Računalnik morda druga triada, ampak uporaba izključno pisarniških orodij, ne pa prekomerna uporaba za računalniške igrice. Pri tem sem zelo strog, starokopiten, kljub temu da sem učitelj računalništva in da promoviram sodobno tehnologijo ter delam "odštekane" projekte.

Pomembno je gledati, kaj je primerno za otroka in kaj lahko tehnologija naredi. Če otroku dostop do tehnologije omogočimo prehitro, lahko naredi več škode kot koristi. Ker veliko potujem, lahko dam primer, da na letalih vidim družine z otroki, starimi dve ali tri leta, kjer ima vsak svoj telefon ter je zatopljen v svoje risanke in igra igrice. To ni primerno.

"Velikokrat v intervjujih tudi poudarjam, da sem razredu, v katerem sem razrednik v prvem letniku, postavil vprašanje o vrednotah. Vrednote, kot je denar, so bile na prvem mestu. To je tudi razlog, zakaj ni več mladih učiteljev." Foto: Gaja Hanuna

Če bi morali opisati, kam gre slovensko šolstvo – bi bili optimistični ali zaskrbljeni?

Če govoriva o podajanju znanja, sem optimist. Če govoriva o zagotavljanju izobraževanja, pa sem trenutno pesimist, ker je štiri tisoč prostih delovnih mest za učitelje. Tako da mislim, da bomo morali poiskati neko alternativo, ne vem, na kakšen način, da bomo ta primanjkljaj rešili. Če je v tem trenutku štiri tisoč manjkajočih učiteljev, to pomeni, da jih je zagotovo v resnici še več.

Poučujejo študentje, upokojeni ali pa nekdo, ki sploh ne izpolnjuje pogojev. Vemo, da se jih bo nekaj tisoč upokojilo v naslednjih dveh letih, torej bo ta luknja še večja. Tukaj vidim problem, kako bomo zagotavljali kakovostno šolstvo še naprej, kajti zaenkrat učiteljev ni, saj učitelj ne deluje kot ugleden poklic. Pa tudi verjetno trenutno ni tako ovrednoten, da bi se nekdo odločil za to karierno pot.

Velikokrat v intervjujih tudi poudarjam, da sem razredu, v katerem sem razrednik v prvem letniku, postavil vprašanje o vrednotah. Vrednote, kot je denar, so bile na prvem mestu. To je tudi razlog, zakaj ni več mladih učiteljev.

Česa se v šolskem sistemu v prihodnjih letih najbolj veselite?

Zagotovo se veselim izzivov, ker si želim kot učitelj več dati vsebine na nivoju življenjskih veščin, mogoče tudi na nivoju psihologije. Te veščine me zdaj zelo zanimajo in bi se rad v vlogo tako razrednika kot učitelja in v podajanje znanja bolj poglobil. Zanimajo me tudi področja, kot so uporaba tehnologije kot podpornega orodja učitelju. Zagotovo bo tehnologija prinesla marsikaj. Ne vem sicer, kaj bo jutri. Bomo videli. Po eni strani se veselim, ker sem navdušenec nad znanstveno fantastiko, se pa bojim človeškega faktorja, ki včasih škodi družbi.

Novice Je otrokom smiselno prepovedati UI, če jo doma in v službah uporabljamo vsi?