Petek, 5. 6. 2026, 4.00
1 mesec, 1 teden
Pogovor z Mojco Volkar Trobevšek
Učiteljica leta: Otroci brez pametnih telefonov so bolj radovedni in lažje razmišljajo #foto
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,80
Volkar Trobevšek pravi, da je velik privilegij učiti na podeželski šoli. Pozna vse otroke na predmetni stopnji in so zelo povezani. Pravi, da otroci, ki veliko časa preživijo v naravi, v razred pridejo mirnejši.
"Otroci, ki ne uporabljajo pametnih telefonov, so radoživi, radovedni in se lažje osredotočijo," pravi Mojca Volkar Trobevšek, prejemnica naziva Učiteljica leta 2026. Verjame, da je naloga učitelja predvsem navduševati, pri pouku pa prisega na pristne odnose. O poučevanju govori z navdušenjem in žarom v očeh ter poudarja, da v razred ne moreš stopiti z masko. V intervjuju za Siol.net je spregovorila še o avtoriteti učitelja in pomembnosti branja ter opozorila na vpliv pametnih telefonov in izzive sodobnega šolstva.
Študirala je slovenščino in primerjalno književnost, za učiteljski poklic se je odločila, ko je že imela svoje otroke.Prej je delovala na področju dokumentaristike, kulture ter v športnem turizmu kot planinska vodnica in učiteljica smučanja. Danes na šoli s približno 400 učenci slovi po nekonvencionalnih pristopih k poučevanju, pri katerih učence vodi v naravo, kino in gledališče. Ukvarja se s pisanjem, trenutno pa zaključuje svoj prvi roman.
Kdaj ste ugotovili, da je učilnica res vaše mesto?
Sprva sem delala v podaljšanem bivanju in kombinirala s poučevanjem slovenščine. Na začetku je bilo res naporno, doma sem imela dva majhna otroka, razsut urnik. Zelo sem bila vesela, ko sem dobila pogodbo za nedoločen čas, kar je bilo pred 12 leti skoraj nemogoče. Ko sem začela poučevati slovenščino, sem hitro ugotovila, da mi je všeč dinamika učitelj–učenec in da me učenci upoštevajo. Spoznala sem, da je to poklic, ki ga opravljam z neverjetno lahkoto. V šoli nikoli nisem imela težav z disciplino ali avtoriteto, učenci so mi vedno sledili. Ugotovila sem, da je to dar, ki ga imaš ali pa ne, treba pa ga je razvijati.
Na začetku poklicne poti se je ukvarjala s kulturnim ustvarjanjem, delala kot scenaristka dokumentarnih filmov in v športnem turizmu. Takrat si je želela svobode, niti ni razmišljala o pedagoškem poklicu. Poklic učiteljice se ji je zdel preveč resen in tog. Ko sta se rodila prva dva otroka, jo je prekerno delo obremenjevalo, zato se je odločila za bolj urejeno in redno zaposlitev. Hitro je spoznala, da učiteljski poklic nikakor ni dolgočasen in da ponuja veliko ustvarjalnih možnosti, ter se v ta poklic zaljubila.
Številni učitelji začnejo poučevati takoj po končani fakulteti. Vi ste ubrali drugo pot. Kaj so vam dale delovne izkušnje pred začetkom poučevanja?
Izkušnja dela zunaj šolskega sistema je zelo dragocena. V gospodarstvu res šteje samo rezultat. Nemalokrat se zgodi, da učitelji v sistemu malo zakrnimo, marsikomu zmanjka idej, navdušenja, postanemo nergavi. Najslabše za učitelja je, da obstane na mestu. Včasih bi bilo dobro, da bi učitelji za nekaj časa prekinili svojo rutino, šli v gospodarstvo, kulturo, turizem, kjer res šteje samo tisto, kar pokažeš. Jaz sem to izkusila.
V razred ne moreš stopiti z masko
Kaj vam daje ta poklic, kaj vam je všeč?
Všeč mi je skupinska dinamika, ki jo lahko vzpostavim v razredu. Dragoceno je priti v službo in učence naučiti nekaj novega, jim dati širino, odkriti nov svet, jih navdušiti za nekaj, za kar prej sploh niso vedeli, da obstaja. Učitelj je navduševalec. Če ima rad svojo stroko in je strasten v tem, kar počne, je nemogoče, da otroci tega ne bi opazili. Res se mi zdi pomembno, da poklic živiš.
In otroci to začutijo.
Absolutno. Otroci so zelo intuitivni in takoj vedo, kdo ima rad svoj poklic. V razred ne moreš stopiti z masko. Lahko se sicer trudiš, ampak bodo naredili vse, da ti jo snamejo. Učiteljski poklic je lep tudi zaradi tega, ker je vsaka ura nova možnost, da se izboljšaš in nekaj spremeniš. Ne le v pedagoškem smislu, ampak tudi osebnostno.
Vaše delo presega klasične okvirje poučevanja. Uporabljate metodo učenec poučuje, učite zunaj, na sprehodih, uvedli ste filmsko vzgojo, otroke peljete v opero. Zakaj so te neklasične aktivnosti pomembne?
Te metode uporablja veliko učiteljev. Sama sem jih začela uporabljati zelo intuitivno, glede na to, kakšne otroke sem dobila v razred. Vedno sem prilagajala pouk tipom učencev. Na primer, če vidim, da je skupina zelo apatična, je potrebna fizična aktivacija, otrokom bo pomagal sprehod.
Če namreč telo ne dela, tudi um ne bo. Otroci ne morejo razmišljati, če ležijo na mizi. Če imam na primer razposajen razred, bo frontalni nastop neučinkovit in je najbolje, da jih zaposlim, zelo je učinkovito tudi to, da oni poučujejo svoje sošolce. Je pa v tem primeru potrebna dobra priprava.
Kaj pa filmska vzgoja?
To je ena od najboljših metod, kako prebuditi otroke, jih navdušiti, da bodo z veseljem spoznavali druge svetove. Gre tudi za način, kako prebuditi empatijo, da se bodo znali vživeti v zgodbe drugih ljudi, in jih učiti sočutja, da bodo te ljudi začutili. Včasih gledamo filme, posnete po literarnih predlogah, na primer Romeo in Julija, Matilda, izbiram pa tudi filme iz programa Kino Balon. Hkrati jih učimo tudi bontona v kulturnih ustanovah. Seveda pa je za celotno izkušnjo pomemben pogovor o vsebini pred filmom in po njem.
Kako otrokom približate Cankarjeva dela ali Prešernove pesmi?
Gre za klasična avtorja z zahtevnim jezikom. Da lahko učenec razume, kaj je prebral, nujno potrebuje učitelja. Najprej za spodbudo in motivacijo. Včasih je dovolj, da razložim starinske in njim neznane besede ali pa na kakšen drug način aktualiziram temo. Pri Cankarju se na primer pogovarjamo o njihovih družinah ali kako so oni doživljali prvi šolski dan. Pri Prešernu imajo učenci zelo radi temo ljubezni, višjih sil, vojne. Vedno skušam najti nekaj, kar jih zanima, in jih na ta način motivirati. Če je le mogoče, izkoristim priložnost za pogovor.
Pravi, da za zdaj še prepozna izdelke, napisane s pomočjo umetne inteligence, saj "otroci sami navadno ne napišejo popolnega besedila." Ocenjuje samo tista, ki jih otroci napišejo v šoli.
Bralna pismenost mora biti cilj celotne šole
Kako navdušiti otroke za branje knjig? Bralna pismenost namreč upada.
Najprej z zgledom. Sama sem obkrožena s knjigami, moja učilnica je polna knjig, učenci vidijo, da vedno nekaj berem. Na ta način otroci opazijo, da imam knjige rada. Tudi naša knjižnica je dobro založena in želimo si, da bi bila še bolj. Pomembno je, da otroci čim več pišejo, ne samo zapisujejo. Moji učenci v šestem in sedmem razredu nimajo delovnega zvezka, z njimi delam samo z učbenikom in zvezkom.
Pomembno je tudi glasno branje. Bralna pismenost mora biti cilj šole, na tem bi morali delati tudi pri drugih predmetih, to ni le stvar predmeta slovenščina. Iz tega razloga pozdravljam možnost iz pravilnika za ocenjevanje, da lahko isti pisni izdelek ocenjuje več učiteljev, na primer test iz geografije oceni tudi učitelj slovenščine. Pogosto se namreč dogaja, da pravopisne napake pri drugih predmetih niso pomembne.
Učenci jo navdihujejo: "Toliko, kot je učencev, toliko je svetov. Podobno se oblačijo, morda na daleč delujejo, da so enaki, ampak ko z otrokom vzpostaviš odnos, vidiš, da je vsak unikaten."
Dogaja pa se, da številni otroci tudi v končnih razredih slabo berejo. Kaj je razlog?
Razlog je v tem, da premalo berejo. Veliko gledajo TikTok in podobne platforme, zato so prežeti z angleško skladnjo, angleškimi frazemi. Nekaj je sleng posamezne generacije, nekaj povsem drugega pa je, ko ta postane del šolskih spisov in jim je knjižni jezik povsem tuj. Otroci se tudi slabše izražajo, med ustnim ocenjevanjem težko tvorijo koherentne stavke. Zato je res pomembno, da jih na različne načine spodbujamo h govorjenju in uporabi knjižnega jezika. V povezavi s tem je moja velika ljubezen navduševati otroke za javno nastopanje.
Otroci brez pametnih telefonov so živi in radovedni
Kakšen vpliv imajo pametni telefoni?
Pametni telefoni niso samo telefoni, ampak gre za kompleksne naprave, ki so svet v malem. Sama zagovarjam idejo, da otroku teh naprav ne damo v roke prekmalu, tudi moj petnajstletnik ga še nima.
Otroci preprosto niso zreli za uporabo tako napredne tehnologije, zato so anksiozni, raztreseni, njihova koncentracija pa trpi.
Vedno več otrok bo apatičnih, ker zadovoljstva ne najdejo drugje kot na telefonih. Prepogosto vidim otroke, ki se zlomijo tudi zaradi vpliva družabnih omrežij. Po drugi strani so otroci brez takšnih vplivov živi, radoživi in zelo radovedni.
So dojemljivi, hitro razmišljajo, lažje se osredotočijo. Pomembno je, da se tudi starši zavedajo, kakšne so posledice pretirane uporabe pametnih telefonov.
V utemeljitvi nagrade za učitelja leta so organizatorji zapisali, da učence pripravljate na življenje, z občutkom za skupnost, pristnost in odgovornost. Kako bi vas opisali vaši učenci?
Zelo energično, sproščeno, zahtevno in povsem navdušeno, ko gre za literaturo, gledališče in film. Včasih se mi čudijo, kako sem lahko tako navdušena nad Cankarjem in njegovimi deli. Ko obiščemo Vrhniko, razumejo.
"Ključno se mi zdi, da v šolo pripeljemo čim več življenja, šolo pa ven, v življenje. Pomembno je tudi, da otroci začutijo tiste kraje, o katerih govorimo, da obiščejo literate in njihovo okolje. Žal nam časi niso najbolj naklonjeni, zaradi dragih prevozov moramo namreč dobro razmisliti, kam in kako daleč se bomo peljali. Otroci na podeželju žal nimajo enakih pogojev kot tisti v mestih – in obratno. To bi bilo treba sistemsko urediti."
Kako pa ohranjate koncentracijo pri pouku?
Razred je živa stvar. Ne morem pričakovati od otrok, ki včasih tudi po sedem ur sedijo, da me bodo spremljali celo uro, pričakujem pa koncentracijo takrat, ko je to res pomembno. Pogosto opazim, kako zrejo skozi okno, gledajo naravo. Ugotovila sem, da to res potrebujejo, saj si tako tudi odpočijejo. Zato snujem učne ure tako, da je vmes tudi trenutek za sprostitev, da se pogovarjamo o povsem vsakdanjih stvareh, se šalimo. Marsikdaj tudi prilagodim učni načrt ali kaj izpustim, saj menim, da morajo otroci v osnovni šoli dobiti dobro osnovo, za učenje zapletenih strokovnih izrazov bo še dovolj časa.
Kaj vam je najbolj pomembno, da učenci odnesejo od vašega pouka?
Najprej veselje do življenja. Pouk književnosti je pouk o življenju. Vse, kar beremo v knjigah, so izkušnje, tudi izmišljene zgodbe so sestavljene iz delčkov resničnosti. Želim si, da bi vzljubili življenje, kulturo, svoj jezik, da ne bi imeli občutka, da je slovenščina tog predmet, ne gre samo za slovnico. Želim si, da začutijo umetniško vrednost, da razumejo tudi, zakaj se morajo naučiti odvisnike. Ne zato, ker bi bila jaz tečna, ampak zato, da bodo nekoč v delovnem okolju znali uporabljati vejice in napisati razumljivo besedilo.
Učilnica za slovenski jezik je vedno prezračena, vsaj eno okno je vedno odprto – za sveže ideje in razmisleke. Učiteljica Mojca verjame, da prostor oddaja tudi energijo človeka, ki v njem preživi veliko časa. V svoji učilnici se dobro počuti in ve, da tudi otroci radi pridejo tja – večkrat tudi po pouku.
V enem od intervjujev ste dejali, da umetne inteligence ne dojemate kot grožnje. Kaj to pomeni?
Dokler bo to le pripomoček, tudi za učenje, ne vidim problema. Moji učenci si na ta način pripravljajo učne liste, delajo povzetke. Pomembno pa se mi zdi, da vemo in da znamo otrokom predstaviti, da na primer ChatGPT ni nezmotljiv, da ni živo bitje in z njim ne moreš graditi odnosa. Treba jih je naučiti, da bodo kritični do UI. Na tem mestu bi izpostavila velik problem slovenskega šolstva, saj trenutno v predmetniku nimamo obveznega predmeta informatika in digitalne tehnologije, ki je v teh časih nujno potreben. Šele v šolskem letu 27/28 prihaja v sedmi razred ena ura na teden.
Učitelj mora biti zrela osebnost
Kakšen mora biti učitelj, da bo med učenci užival avtoriteto?
Zelo pomembno je, da je učitelj zrel človek. Ni dovolj, da je le odrasel, mora biti urejena in zrela osebnost. Otrok ne moreš preslepiti. Če ima človek, ki dela v razredu, v sebi nered, se to zrcali tudi na učencih. Mora biti zanimiv in predan snovi, ki jo podaja. Znati mora postaviti pravila in začrtati meje, hkrati pa biti pri njihovem upoštevanju dosleden in vztrajen. Na primer, če se učenec igra s kemičnim svinčnikom in dela hrup, mene pa to moti, ga opozorim, saj bo tako dobil signal, da takšnega početja ne toleriram.
Pravi, da so jo tudi otroci v teh letih marsikaj naučili. "Naučili so me predvsem tega, da jih ne sodim na podlagi prvega vtisa. Tudi otroci si velikokrat nadenejo masko in oklep. Dogaja se, da otrok z vedenjskimi težavami, ki ves čas kliče po pozornosti, v sebi skriva nekaj povsem drugega, navadno ranljivost in nizko samopodobo. Če takšnim otrokom prisluhneš in jih slišiš, jih sprejmeš, pokažejo, kdo so v resnici. Takrat se šele lahko začne proces; najprej vzgoje, potem izobraževanja. Naučili so me tudi vztrajnosti in potrpežljivosti."
Prihajajo počitnice. Kaj bi sporočili oziroma zaželeli svojim učencem?
Najprej jim želim popoln odklop od šolskega dela. Prav tako jim želim, da bi se med počitnicami ukvarjali s stvarmi, ki jih veselijo, da bi odkrivali nove svetove in bi se tudi dobro odpočili. Naj se čim več družijo med sabo, ne samo s pametnimi telefoni. Želim jim, da bi se tudi malo dolgočasili, saj se iz dolgčasa rojevajo najbolj zanimive ideje.
