"Trpinčenje na delovnem mestu je ena najbolj dramatičnih izkušenj v življenju"

Inšpektorat za delo je do konca oktobra letos obravnaval 67 kršitev določb zakona o delovnih razmerjih, ki delavcem zagotavljajo varstvo pred spolnim in drugim nadlegovanjem in trpinčenjem na delovnem mestu. Številka na letni ravni presega statistiko zadnjih let. Eno so uradne številke, drugo pa, koliko je trpinčenja na delovnem mestu oziroma mobinga v resnici. Negotovost preusmerja pozornost delavcev V raziskavi, ki je bila opravljena leta 2008, je vsak deseti vprašani povedal, da je bil v zadnjih šestih mesecih pred raziskavo izpostavljen trpinčenju oziroma mobingu na delovnem mestu, medtem ko je raziskava iz leta 2011 izmerila manjšo prisotnost mobinga v delovnih sredinah. Da je bil žrtev tovrstnega ravnanja, je po navedbah Tanje Urdih Žagar s kliničnega inštituta za medicino dela, ki deluje v okviru UKC Ljubljana, odgovoril vsak 18. vprašani. "To seveda ne pomeni, da so se odnosi v delovnih okoljih izboljšali. Menimo, da je takšne rezultate mogoče pripisati delno temu, da se je v času velike negotovosti zaposlitve pozornost delavcev usmerila k skrbi za preživetje, delno pa temu, da so se v letih trajanja krize sicer neprimerne vodstvene prakse ustalile kot nekaj običajnega, nekaj, na kar so se zaposleni navadili in kar so sprejeli. Oboje je verjetno prispevalo k dvigu praga, do katerega smo v Sloveniji pripravljeni sprejemati (trpeti) negativno vedenje v delovnem okolju," pojasnjuje Urdih Lazarjeva. Širjenje govoric, zadrževanje informacij Oblike mobinga so različne. Najpogosteje se ta izvaja v obliki nalaganja pretirane delovne obremenitve, širjenja neprijetnih govoric, v zahtevah po opravljanju dela pod ravnjo sposobnosti, zadrževanju informacij v zvezi z delom in poskusih iskanja pomanjkljivosti pri delu tistega, ki je žrtev. "Pri tem je treba poudariti, da lahko ta dejanja štejemo za trpinčenje le, če se pojavljajo pogosto in v daljšem časovnem obdobju, na primer vsaj nekaj mesecev. Gre torej za sistematična dejanja, ki prevedejo žrtev v podrejen položaj, v katerem si ne more ali ne zna pomagati," razloži Urdih Lazarjeva. Kdo so storilci, kdo žrtve? Storilci so pretežno nadrejeni, žrtve pa podrejeni, tovrstnega mobinga je po raziskavah med 60 in 80 odstotki. Redkejši je mobing v obratni smeri, torej "od spodaj navzgor", tega je po izsledkih raziskav med 12 do 15 odstotki. Trpinčenju so pogosteje izpostavljene ženske in delavci, ki ne zasedajo vodstvenih položajev, kar poleg naših potrjujejo tudi tuje raziskave. Med žrtvami se večkrat znajdejo tudi tisti, ki po kakršnihkoli značilnostih izstopajo. Na primer moški v pretežno ženskih delovnih sredinah ali obratno, delavci, ki svoje obveznosti izvajajo pretirano natančno, ljudje drugačne veroizpovedi, nacionalnosti ali rase. Tudi tisti z negativno samopodobo in slabo razvitimi socialnimi kompetencami so pogostejše žrtve, pravi Urdih Lazarjeva.

Največ mobinga v predelovalni industriji, zdravstvu, javni upravi Za razliko od tujine, kjer večjo razširjenost mobinga ugotavljajo v javnem sektorju, je raziskava, opravljena na kliničnem inštitutu za medicino dela, pokazala, da je delež tistih, ki so bili izpostavljeni trpinčenju, približno enako porazdeljen med javni in zasebni sektor, pojasnjuje zdravnica Metoda Dodič Fikfak.

Največ mobinga je v predelovalni industriji, finančnem posredništvu, zdravstvu in javni upravi, kažejo ugotovitve pri nas izvedenih raziskav.

Dramatična izkušnja trpinčenja "Izkušnja trpinčenja je ena najbolj dramatičnih izkušenj v življenju človeka, predvsem gre za ponižanje, ki ga ni mogoče pozabiti ali racionalizirati. Odvzem dostojanstva boli še veliko let in po mojih izkušnjah ga žrtev ne pozabi celo življenje," izpostavlja Dodič Fikfakova.

Pri vseh žrtvah je zelo prisotna želja po pravični razrešitvi pred sodiščem, kjer naj bi povzročitelj priznal svoje dejanje, poudarja zdravnica.

"Doživljanje krivice je izjemno boleče in praktično nerazrešljivo. Še posebej ker sodišča le redko, če sploh kdaj, presodijo v prid žrtvi, če gre 'le' za teptanje človekovega dostojanstva."

Kako naj ukrepajo delodajalci in kako delavci?

"Nasvetov, ki jih dajemo, je več. Prvi je povezan z delodajalcem, ki naj se zaveže k ničelni toleranci do trpinčenja na delovnem mestu in imenuje zaupnika, h kateremu se lahko zatečejo žrtve in ki ima dovolj veliko spoštovanje tako med delavci kot pri delodajalcu, da primer razišče, ga skuša razrešiti, v vsakem primeru pa najde ustrezno rešitev za žrtev."

Delavcu, ki se mu dogaja trpinčenje, Dodič Fikfakova svetuje, naj vodi dnevnik dogodkov z natančnim opisom dejanj povzročitelja, ki jih doživlja kot trpinčenje.

"Če je le mogoče, naj čim prej poišče pomoč, tako pri prijateljih kot družini, in profesionalno pomoč, ki žrtvi pomaga z oporo, nasveti in obnašanjem."

Večja občutljivost družbe Družba je z leti razvila večjo občutljivost za mobing, ugotavljajo na inštitutu.

"Gotovo je neprestano opozarjanje v zadnjih letih, da trpinčenje obstaja, da ga ne smemo zakrivati, da ni kriva žrtev, pač pa povzročitelj, da nihče ni tako nevreden, da bi trpel ponižanje in teptanje svojega dostojanstva, bistveno vplivalo na to, da so si žrtve upale spregovoriti, nekatere celo dvigniti svoj glas ali pa celo pristopiti k odvetniku in na sodišče."

Ko pride primer do odvetnikov in sodišč, se zatakne A ravno pri vprašanju pravnega varstva se prepogosto zatakne, saj so redki odvetniki pripravljeni prevzeti in obravnavati primere mobinga, pravi zdravnica.

"Tudi usmerjenost sodišč je taka, da verjamejo le objektivnim dokazom, nameri, da je to nekdo delal nalašč. Aktivnosti komisije za preprečevanje korupcije z našim sodelovanjem so v zadnjih letih gotovo bistveno pripomogle, da vsaj v javnem sektorju trpinčenje ni nekaj samo po sebi umevnega, pač pa tujek, ki postaja sramoten."