Tožilec, ki prinaša milijone, in kakec, ki to ni bil

"Mladi so absolutna prioriteta te vlade," se glasi eden izmed refrenov premierke Alenke Bratušek, ki smo jih lahko slišali v tem tednu. Če v kategorijo skrbi za mlade prištevamo nova delovna mesta, potem ima prva dama v državi vsekakor prav. Ta teden sta se v vladi in njeni bližnji okolici namreč izpraznili kar dve.

Minister, ki se zgleduje po slavnem Josephu McCarthyju Najprej je ministrski tim zapustil gospodarski minister Stanko Stepišnik. Namesto duševnega miru in podjetniške lagodnosti so Stepišniku prejeta sredstva iz sklada finančno-duhovne agencije Spirit nakopala le skrbi. Stanko sicer v nedavno prejetih subvencijskih pospeških ni videl prav nič spornega, tudi v tem ne, da je cela četica njegovih zaposlenih s tem denarjem letela v Istanbul in tam brez sramu razkazovala svoje orodje. Tisto strojno, ne anatomskega, da ne bo pomote. Za kolobocije, ki so sledile, je Stepišnik sprva bentil čez novinarje, ki jim menda nekdo naroča, kako naj sučejo svoja peresa. Ker se v teh dneh spominjamo Kennedyjeve smrti, je Steppy za vsak primer segel še po priljubljenem tolmačenju iz časov hladne vojne in zasluge za svoj odstop po mccarthyjevsko pripisal še – komunistom.

Nepreklicno je ta teden z vodilnega položaja na matični agenciji odstopil tudi prvi državni prometnik Bojan Žlender. Da gre zares za nepreklicno gesto, bi človek povprečne pameti težko verjel, saj smo Žlendra tako ali drugače dolga leta spremljali, kako je po gurujsko predel zdaj na tej, zdaj na oni direkciji, agenciji ali fundaciji ter v televizijski eter Slovencem polagal na srce zapovedi odgovorne vožnje in pazljivosti na cesti. Ne v levo ne v desno, večno prvega prometnega mojstra v državi dolga leta ni zanašalo nikamor, stoično je držal smer in vozil le naravnost, na koncu pa se mu je zgodilo tisto, česar se mora izogibati vsak dober šofer: zaspal je za volanom.

Zakon o davku na nepremičnine gre v dodatne kvalifikacije Državni svet, naš nedonošeni zgornji parlamentarni dom, ki ga že leta vsake toliko malo ukinjajo, je spet dokazal, da ni le zbor mlahavih, senilnih starcev, nergačev in raznih lobistov, ampak čvrstih mentalnih atletov, ki znajo, če je treba, tudi pošteno sikniti. Svetniki so pred dnevi tako v dodatne kvalifikacije poslali zakon o davku na nepremičnine. Da bi predpis, ki je na noge spravil ves podjetniški in kmečki živelj Slovenije, dokončno spravili skozi parlament, bodo poslanci v državnozborskem repasažu potrebovali vsaj 46 ubranih glasov večine.

Po potrebni večini so se ta teden cedile sline tudi delu opozicije, kjer so se zaradi likvidacije dveh bank namenili interpelacijsko priviti "financministra" Uroša Čuferja. Pa je ostalo le pri željah, namesto vetra, ki bi ga odnesel s položaja, bo prvi vladni neoliberalec, kot ga navdušeno kličejo nasprotniki prodaje državne srebrnine, še naprej zajemal veter na liniji Ljubljana–Bruselj in nazaj.

Namesto financarjev državni proračun krpa tožilec Drobno lekcijo o tem, kako se streže javnim financam, bi lahko minister Čufer dobil od človeka, ki prihaja iz povsem drugih logov. Državna malha se je ta teden namreč odebelila po zaslugi državnega tožilcaJožeta Kozine. Saj se spomnite, to je tisti možakar, ki so mu pred meseci oboževalci postavili stran na Facebooku, kjer ga bodrijo pri sodnem pregonu različnih sumljivih tičev. "Biznis" za pomiritev razdraženega državnega proračuna je Kozina sklenil s ta hip najslavnejšim državnim pripornikom Tomažem Lovšetom. Baron lagodnega življenja je bil za telesno svobodo in živ spomin na stare čase pripravljen odšteti nič manj kot evrski milijonček. Pet Lovše ne bo brusil, zatrjuje Kozina, na razplet procesa pa naj bi po strokovni presoji vzorno čakal v Sloveniji, na katero ga vežejo predebele spone, da bi jih lahko strgal. O utemeljenosti te ocene se bomo lahko prepričali že od ponedeljka, ko bomo nekdanjega prvega moža Dinersa lahko spet srečevali na ulici, tržnici ali morda za njim stali v vrsti za kino. A le kratek čas, saj bi utegnil kmalu dobiti sindrom izginule kafre, pristavljajo zlobneži.

Še nekaj o milijonu, tokrat malo bolj čudnem, je ta teden pricurljalo s sodišča. Zemljišče, ki ga je ljubljanska občina za sedemštevilčni znesek prodala podjetju Tritonis, sploh ni bilo njeno. Spet ena operacija po domače? Da nas ne bo kdo za ušesa, hitro dodajmo, da stvar še ni pravnomočna, na MOL pa baje že stikajo glave, kako naprej.

"Sralo" ga je samo vreme Ta teden je na ljubljanskem sodišču v zadevi Patria II pisni zagovor podal slikar Jure Cekuta. Rok ni imel popackanih samo z barvami in s terpentinom, marveč je svoje prste tlačil tudi v posel, povezan z zloglasnimi osemkolesniki, za napeljevanje uradne osebe k zlorabi položaja pa je dobil bajno plačilo, trdi tožilstvo. Ni šlo za podkupnino, ampak za poslovno svetovanje, se brani napol bankrotirani in sestradani državi davkov nepravnomočno dolžni Jure Jurček, ki je imel v boljših časih doma in po svetu več kot 200 slikarskih razstav, zdaj pa je sam postal glavna slika tiste, ki poteka v sodnih sobanah.

Vladi posvečenemu začetku se poda tudi vladi namenjen konec. Ne dobesedni, čeprav bi tisti bolj pesimistični po včerajšnji prvi novici z Gregorčičeve lahko pomislili tudi na kaj takega. Namesto paketa dobrih knjig, do katerih lahko v teh dneh pridemo v Cankarjevem domu, le streljaj od vladne palače, je na vladni naslov nekdo dostavil pošiljko bolj dvomljivega tipa. Na kraju so se hitro znašli policija, gasilci in vsi drugi, ki v varnostnem smislu kaj veljajo. Potem je prišla neuradna, a pomirljiva informacija, da skrivnostni paket nima detonacijske, ampak biološko vsebino. Pasji kakec, so nam kmalu po nenavadni najdbi neuradno prišepnili bolje poučeni, policija, ki je skrivnostno snov v škatlici hitro poslala svojim laborantom, pa je popoldne sporočila, da v poslani pošiljki ni bilo "bioloških agensov".

Kdo bi vedel, morda še psi niso več to, kar so nekoč bili. Tako je bilo edino, ki se je v tem tednu znalo pošteno "posrati", vreme.