Teden, ko so si Erjavec in njegovi zapravili vikend

Bilo je natanko pred tednom dni, ko je naša prva ministrica pri nemškem časopisnem občinstvu vzela v bran svojo državo: bralce Süddeutsche Zeitunga je najprej razsvetlila s spodbudnim podatkom, da sta slovenski bančni sistem in javni dolg manjša od povprečja EU, nato pa jim je odločno, z diko v očeh, sporočila, da je prva privatizacija slovenskega državnega podjetja že pod streho. Zaslužen je tudi Borut Res je, Helios je prodan, a žal je premierka zasluge za krepak iztržek, ki nam bo kar dobro odebelil proračun, pripisala samo zdajšnji vladi, pohvalo pa neupravičeno odrekla našemu poslovnežu, ki je z nekaj transparentnimi manevri avstrijskemu Ringu kupnino za domžalski premaznik pomagal oklestiti za dobrih 20 milijonov evrov. Še dobro, da nekdanji veleposlanik ni zamerljive sorte, sicer bi jih premierki gotovo že pošteno napel. Sicer pa se zaradi tega ne gre preveč sekirati, razlogov za ponos in priložnosti, da k sodelovanju pritegne sposobne lobiste, bo imela naša politika vsak dan več. Prodaja državnega je v razmahu in Slovenija bo s svojih udov kmalu spet stresala državno srebrnino, kot v izrazju trgovcev s plemenitimi kovinami radi poimenujemo tistih nekaj državnih podjetij, ki so nam še v nadlogo in jih je treba čim prej spraviti v promet.

Nismo zajčki, je rekel Dijjselbloem Ponedeljki so sicer znani po tem, da se radi vlečejo, a zadnji je Slovencem minil hitro. V državi je bilo nadvse napeto, saj je v Ljubljano prispel tisti nizozemski finančnik, ki sedi na čelu evroskupine in od katerega smo zaradi kopice tujcev, ki se v teh tednih potikajo po naših bankah, vsi potihoma pričakovali razkritje rezultatov stresnih testov. Pa na koncu ni bilo nič iz tega. Kot protokolu visokega gosta pritiče, se je ta le verižno srečal z našim predsednikom, financministrom in Bratuškovo, vmes verjetno nekaj malega prigriznil, nato pa dvomilijonskemu narodu v kamero pomirljivo sporočil, da Slovenija pri pregledovanju bank ni poskusni zajček v laboratoriju evropskih političnih znanstvenikov. Ko odide Nizozemec, na sceno stopi penzionist Dijjselbloem še ni dobro odhitel naprej v širno Evropo, že je na domačo sceno stopil prvi vladni dedek Karl Erjavec. V prvi vrsti sicer poklican k reševanju zunanjih zadev, a zato nič manj zavezan ultimativnim vrednotam pravičnosti in čuta za tiste na robu, se je žilavi ministrski upokojenec odločno postavil na okope zoper nepremičninski davčni zakon.

Da ta pa res ni pravičen, je zarohnel na vladi in namesto takojšnjega predlagal postopno obdavčenje tistega milijona bajnih bogatinov v državi, ki premorejo celo toliko, da si lahko privoščijo lastno nepremičnino. Nič kostanja in vnukov, le delo Ker se trmasti Karli kljub prigovarjanju koalicijskih partnerjev kar ni dal, se je Bratuškova, preden je odletela nazaj v Bruselj k Draghiju, pomudila še na izvršnem odboru stranke priletnih. Tam jim je za vsak primer še enkrat zažugala in na tablo napisala, da se s prihodnostjo države ne smejo igračkati. Saj veste, ni nepremičninskega davka, ni proračuna, ni koalicije. Zato je ta konec tedna za vodilne upokojence delaven. Nedeljska kosila, priprave na martinovanje, nabiranje kostanja in preganjanje z vnuki na toplem jesenskem soncu zanje odpadejo, saj imajo časa, da pripravijo davčni protipredlog, le do ponedeljka. Koliko potrebuje kdo Medtem ko Gregor Virant z nasmeškom, polnim presežnikov, govori o delu svojih fantov v prvem devetmesečju, njegov ministrski kolega v zeleni uniformi pa za slab milijonček kupuje šest tisoč novih čelad, da bodo glave varne pred izstrelki in kamni, nam višje sodišče sporoča, da bo odločitev o usodi prvostopne sodbe v zadevi Balkanski bojevnik znana najpozneje v mesecu dni.

Zdaj torej vemo, vlada potrebuje čas, sodišče en mesec, parlament pa sploh še ni povedal, koliko. Mama bi mu pomagala A nekateri organi kljub temu dokazujejo, da brzina je državne uprave vrlina. Dva tedna po tistem, ko je ta ovadil njegovo ženo odvetnico, je šef KPK Goran Klemenčič v goste na Dunajsko povabil Borisa Popovića. Naravnost na sedež KPK je na informativni razgovor s Primorske pridrvel koprski župan, ob njem pa seveda njegova obvezna oprema, verbalni menedžer Sebastjan Jeretič. Klemenčiča naj bi, vsaj uradno, pač malo firbec o izvoru šeri....., pardon, Popovićevega premoženja. Kdor je pričakoval, da bo za Bežigradom pokalo od testosterona, je bil razočaran. Komisija je seanso označila za korektno, enako jo je opisal Popo. Potem ko je opravil spoved pri Roku Praprotniku, je Popović zvedave medije potolažil, da nima pod palcem nič omembe vrednega. Nobenega premoženja nepojasnjenega izvora, ne nepremičnega ne premičnega. Ima pa več kot njen sin, pojasnjenega premoženja, jasno, v lasti Popovićeva mama, in ta bi mu, če bi zapiskal na tenko, pomagala, saj ga ima strašno rada, pravi Popović. Izgon diaboličnega iz državnih jasli Čeprav ima Slovenija tu in tam kakšno težavico, pred dnevi je na primer malce "pokašljala" nuklearka v Krškem, gre državi vse bolje. Zadnji dokaz za takšno trditev je zakonodaja, ki zlagoma postaja vedno bolj podobna predpisom nekaterih drugih izvrstno delujočih evropskih držav. Ta teden so poslanci iz nje brez glasu proti izgnali zemljiški dolg. Demonski institut je naravnost poosebljal sprevrženost raznih elit in špekulantov, smo lahko poslušali zadnje mesece, brezplačen zapitek na njegov račun pa so si med drugim privoščili baronesa Hilda, policist Igor, zidarja Zidar in Černigoj ter lekarnar Marko Jaklič. Zato je prav, da temu diaboličnemu fenomenu pokažemo vrata, so se strinjali poslanci. Ni dokazov, ni podlage, nimamo kaj Ja, res je, stvar je bila že tako pandemična, da je bilo treba ta del prava kar ukiniti. Je pa javnost ostala prikrajšana za malenkosten podatek o tem, koliko so se v zvezi s tisoči domnevno sumljivo vpisanimi zemljiškimi dolgovi zmigali policija in tožilci. Ah, pozabite, se popravljamo, saj teče en postopek, zaradi domnevne zlorabe so ovadili kirurga Vinka Dolenca. Drugje pa verjetno ni bilo, kako že radi rečejo učeni juristi, dokazov ali pa pravne podlage.