Slobodna Dalmacija je "senzacionalno" objavila izjave upokojenega hrvaškega častnika, da Slovenijo v zahtevah za ureditev meje vodi želja po zalogah nafte in tekočega plina v Piranskem zalivu.
Članek so danes povzeli številni hrvaški in slovenski mediji. Že takoj na začetku članka zapišimo, da Slobodna Dalmacija navaja, da je urad ameriške vlade poimenoval domnevna nahajališča plina v Piranskem zalivu "Mercury" in "Neptune". Mercury in Neptune sta nahajališči plina ob že obstoječem terminalu Cleeton ob obali Velike Britanje in tudi fotografija v članku je slika teh nahajališč, le da je na sliko napisano "Savudrija". Drugih fotografij ali zemljevidov, ki bi dokazovali trditve, ni. V nadaljevanju je povzetek članka iz Slobodne Dalmacije.
"Slovenije ne zanima stik z odprtim morjem"
Slovenijo ne zanima ribarjenje in stik z odprtim morjem, ampak milijoni sodčkov nafte in milijarde kubikov zemljskega plina, ki se nahajajo na severnem Jadranu, predvsem v akvatoriju Umaga in Savudrije, sklepa upokojeni hrvaški častnik Nedeljko Pusić po podatkih, ki naj bi jih razbral iz ameriških topografskih zemljevidov tega območja. Slobodna Dalmacija piše, da je njegovo prepričanje v celoti podkrepljeno z topografskimi kartami in geomorfološkimi študijami svetovnih strokovnjakov in znanstvenikov. Ker bi Slovenija z suverenostjo nad levim delom Piranskega zaliva dobila dostop to teh rudnih bogastev, so v časniku prepričani, da je s tem razjasnjena slovenska nepopustljivost pri pogovorih s Hrvaško glede meje na morju.
Razlike med ameriškimi in slovenskimi zemljevidi
Pusić je nekdanji pravnik z očitnim viškom prostega časa, piše Slobodna Dalmacija. Pusić se je pred časom oglasil, da so za tragedijo, v kateri je umrlo 12 hrvaških gasilcev na Kornatih, krive bombe Nata, ki naj bi jih ta organizacija odvrgla med Kosovsko krizo. Že januarja 2008 pa je začel raziskovati, zakaj je prišlo do pat pozicije v Piranskem zalivu, prepričan, da obstajajo neki razlogi, ki jih Slovenija ni izdala. Ko nič nenavadnega ni našel niti na zgodovinskih niti na sodobnih zemljevidih, je začel proučevati topografske zemljevide. Naučil se je več kot 250 topografskih znakov in ugotovil, da se sovjetski, ameriški, slovenski in zemljevidi JNA razlikujejo v dveh podrobnostih. V sovjetskih in ameriških zemljevidih naj bi bili vrisani daljnovodi, v ameriških pa so še oštevilčeni kamnolomi. Tega v jugoslovanskih in slovenskih zemljevidih ni bilo.
"Odgovor v zemlji"
Ker so kamnolomi vrisani samo na levi strani Piranskega zaliva, je bilo Pusiću očitno, da mora odgovore iskati v zemlji. Trdi, da je od Geološkega urada ameriške vlade dobil natančne podatke o količini in lokaciji nafte in plina v severnem Jadranu.
Največ nafte in plina v "dimniku"
Po teh podatkih iz leta 2000 je ob zahodni istrski obali in v zahodni in južni Istri od 39 do 916 milijonov sodčkov nafte, med 6600 in 33466 milijard kubičnih metrov fita plina ter med 21 in 308 milijonov sodčkov tekočega plina. Največji del tega naj bi se nahajalo prav na območju, ki ga želi Slovenija za svoj "dimnik", koridor za dostop do odprtega morja.
Prvi do podatkov prišel Rupel
Prva naj bi te študije naročila prva madžarska demokratična vlada leta 1989, da bi se rešila energetske odvisnosti od Sovjetske zveze. Amaričani naj bi dva predpostavljena plinska polja poimenovali Neptune in Mercury. Slobodna Dalmacija še piše, da je do teh podatkov prvi prišel "izredno sposoben slovenski diplomat" Dimitrij Rupel, ko je bil veleposlanik v ZDA. Takrat naj bi bila tudi sprejeta odločitev o "forsiranju" slovenskega izhoda na odprto morje. Pusić zdaj računa na pomoč hrvaškega profesorja mednarodnega prava Davorina Rudolfa.