Nedelja, 13. 9. 2026, 4.00
3 tedne, 3 dni
Intervju: Gregor Kavčič
Ortoped Kavčič: Odpoved me je prizadela, a verjamem, da sem ravnal v korist pacientov #intervju
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
8,54
Zdravnik Gregor Kavčič je ortoped, specialist za operacije umetnih kolkov in kolen, ki je več kot dve desetletji deloval v novomeški bolnišnici, danes pa paciente zdravi v zasebnem zdravstvenem centru Arbor Mea.
"Bil sem moteč in ne najbolj ubogljiv," danes o razlogih za svojo odpoved pravi ortoped Gregor Kavčič. Nekdanji vodja ortopedskega oddelka v novomeški bolnišnici po sklenjeni poravnavi prvič obsežneje predstavlja svojo plat zgodbe. Zavrača očitke o umetnem podaljševanju čakalnih vrst. Vodstvu bolnišnice očita nezaupanje, nekdanjemu premierju Robertu Golobu pa, da je o njegovem primeru izrekel neresnične trditve. "Ne bi naredil nič drugače, ker verjamem, da smo delali prav," dodaja Kavčič, ki je po več kot dveh desetletjih dela izgubil položaj v novomeški bolnišnici.
V intervjuju ortoped Gregor Kavčič spregovori o razvoju ortopedskega oddelka, svoji odpovedi, očitkih o preusmerjanju pacientov, podpori zdravnikov, pacientov in negovalnega osebja ter postopkih, ki so sledili. Ves čas vztraja, da je deloval v korist pacientov.
Ko ste pred leti prišli v novomeško bolnišnico, ortopedski oddelek še ni obstajal. Kaj ste tam zgradili v dobrih 20 letih?
V novomeško bolnišnico sem prišel leta 1998, sprva kot prostovoljec, teden dni po zadnjem izpitu pa sem se že zaposlil. Postopoma smo začeli postavljati na noge ortopedsko dejavnost, ki je prej praktično ni bilo. Dolenjski bolniki so morali po ortopedsko zdravljenje večinoma drugam, predvsem v Valdoltro. Iz leta v leto smo naredili več, širili smo program in gradili ekipo. Brez ekipe tega razvoja ne bi bilo.
Oddelek je z leti postal eden pomembnejših ortopedskih centrov v Sloveniji, tako po številu opravljenih posegov kot tudi po kakovosti dela. Če se prav spomnim, smo leta 2019 naredili več operacij kot UKC Maribor. Bolnišnica je bila po številu operacij od nekdaj vzor produktivnosti glede na število kadra.
Kaj je bilo po vašem mnenju najpomembnejše za takšen razvoj ortopedije v Novem mestu?
Mislim, da je bil eden temeljnih razlogov moj entuziazem. Ne bi bil lažno skromen – od začetka sem bil zelo zagnan in sem verjel, da lahko v Novem mestu zgradimo kakovostno ortopedijo. Počasi smo gradili ekipo, pridobivali nove specializante in jih izobraževali.
"Poleg novih tehnik smo razvili tudi protokole in predoperativno šolo, da pacientu zdravljenje čim bolj olajšamo in da ga čim manj boli."
Za menoj jih je specializacijo zaključilo že devet. Obenem smo gradili tudi ekipo medicinskih sester, razvijali administracijo in celotno organizacijo dela. Pravzaprav smo morali postaviti celoten sistem.
Med drugim smo uvedli tudi program hitrega okrevanja oziroma rapid recovery. Pri njem ni bistvo v tem, da želimo mi pacienta poslati domov, saj želi iti sam čim prej domov, poleg tega pa tudi, da je odpust varen.
Zasebno ambulanto ste odprli pred skoraj 20 leti. Zakaj ste se takrat odločili za delo tudi v zasebnem zdravstvu in kako ste ves ta čas usklajevali delo v bolnišnici in zasebni ambulanti?
Za odprtje sem se odločil, da bi pacienti imeli možnost priti na posvet ali pregled tudi izven bolnišnice. Ko sem bil po specializaciji še neznan, čakalnih vrst ni bilo, čez dve, tri leta so pa že bile. Delo sem usklajeval brez težav. Delal sem nenehno, tudi popoldne v prostem času.
Odpoved po 25 letih
Vrniva se v december 2025, ko ste bili po izrednem strokovnem nadzoru odpuščeni. Po navedbah bolnišnice sta bila razloga umetno podaljševanje čakalnega seznama in preusmerjanje pacientov v Arbor Mea. Kaj se je po vašem mnenju takrat dogajalo na ortopedskem oddelku in zakaj je vodstvo odredilo nadzor?
Zakaj je vodstvo odredilo nadzor, ne vem, lahko pa povem, kako sem takrat razumel položaj. Mislim, da sem bil kot predstojnik zanje "moteč" in ne najbolj ubogljiv. Nisem bil človek, ki bi samo prikimaval. Boril sem se za svoj oddelek, za sestre in za razmere, v katerih smo delali. Verjetno jih je to zmotilo.
"Direktorice na zagovoru pred odpovedjo sploh ni bilo."
Že nekaj časa pred tem smo ortopedi vodstvo opozorili na več stvari, ki so nas motile, vendar nismo dobili pravega odziva ali povratne informacije. Zato sem že približno mesec dni prej čutil, da se nekaj dogaja. Da bo vse skupaj šlo tako daleč in da bom na koncu dobil odpoved, pa si nisem predstavljal.
Tudi sam način me je presenetil. Zagovor pred odpovedjo mi je vročil detektiv. Sam zagovor je bil po mojem občutku bolj formalnost kot pa resen pogovor. Po 25 letih dela sem pričakoval, da bomo sedli za mizo, se pogovorili o očitkih in poskušali stvari razjasniti. Imel pa sem občutek, da je bila odločitev že sprejeta in da je bil zagovor zgolj postopek, ki ga je bilo treba izpeljati.
Bolnišnica je takrat trdila, da ste s svojim ravnanjem oškodovali predvsem težje paciente, ki niso imeli možnosti, da bi vrsto preskočili. Kako danes odgovarjate na ta očitek?
Moji pacienti niso preskakovali čakalne vrste, ampak so iz nje izstopali. Če na primer čakate v vrsti za blagajno in se odločite, da boste šli v drugo trgovino, kjer ni gneče, niste preskočili ljudi, ki še vedno čakajo v prvi trgovini. Preprosto ste odšli iz te vrste.
Enako je bilo pri mojih pacientih. Nekateri so se odločili za Valdoltro, zasebnika ali zdravljenje v tujini. To se vedno dogaja. Pacient lahko iz čakalne vrste izstopi. Preskok čakalne vrste pa bi pomenil, da je nekdo, ki je bil na primer 150. v vrsti, operiran pred tistim, ki je bil 50. To je nekaj čisto drugega.
"Če je bil na primer pacient na čakalni listi na 50. mestu, pa je bil medtem že operiran drugje in smo to ugotovili s klicem, ga ni bilo več treba operirati pri nas. Nadaljevali smo z naslednjim pacientom. Če pacienti iz čakalne vrste odhajajo drugam, se lahko čakalna vrsta pri nas samo krajša. Drugače matematika ne dopušča."
Čakalne dobe za nekatere ortopedske posege so bile približno dve leti. Po Zakonu o pacientovih pravicah sem bil dolžan paciente, ki so čakali več kot eno leto, obvestiti, da lahko zdravljenje opravijo pri drugem izvajalcu. To ni pomenilo preskakovanja čakalne vrste, ampak možnost, da pacient iz nje izstopi in pride do zdravljenja drugje prej.
Zakaj menite, da je vodstvo v vašem ravnanju videlo težavo?
Težava je bila po mojem mnenju v tem, da so pacienti odhajali drugam in bolnišnica ni imela dobičkov, ki bi jih imela, če bi se te operacije opravile v bolnišnici v popoldanskem času. Pogoj za to pa je, da bi bil kader ustrezno plačan. Pri sistemu plačila po realizaciji se namreč operacije plačajo glede na dejansko izvedene posege, če jih bolnišnica oziroma izvajalec lahko opravi. Zato je vsaka operacija za bolnišnico tudi prihodek in del tega denarja ji ostane.
V preteklosti je bil sistem drugačen, saj je bil obseg operacij določen z letnim programom. Zadnja leta pa je veljal sistem plačila po realizaciji, kar pomeni, da je bilo mogoče ob dolgih čakalnih dobah opraviti več operacij in so bile te tudi plačane.
Spor zaradi plačila medicinskih sester
Je spor z vodstvom dodatno zaostrilo tudi vprašanje plačila medicinskih sester in drugih članov ekip, ki so izvajale dodatni program?
"Operaterji v novomeški bolnišnici smo bili po mojih podatkih med najslabše plačanimi v Sloveniji, občutno slabše kot drugje."
Da. Te ljudi je bilo treba za dodatno delo tudi ustrezno plačati. Operacije kolkov in kolen smo opravljali tudi popoldne in ob sobotah v okviru tako imenovanega enkratnega dodatnega programa oziroma EDP.
Pri tem nikoli ni bila težava honorar operaterja. Operaterji nikoli nismo zahtevali več, več smo želeli za plačilo medicinskih sester.
Zakaj pa ste delali enkratni dodaten program? Zakaj se je ustavil?
Ker smo imeli veliko pacientov in ker smo radi delali. Ustavil pa se je, ker smo prišli do ozkega grla pri medicinskih sestrah in administraciji. Sestre so ob popoldnevih in vseh sobotah opravile ogromno dodatnega dela, za kar so bile po mojem mnenju premalo plačane.
Ob sobotah smo izvedli tudi po 15 operacij, sestre pa so za dodatno delo prejele približno 100 evrov na mesec, nekatere mlajše celo samo okoli 50 evrov. Same so povedale, da ne zmorejo več in da želijo za svoje delo vsaj ustrezno nadomestilo. Težko pričakuješ, da bodo za približno tisoč evrov plače dolgoročno delale še več.
Nekatere sestre so zato raje odhajale iz zdravstvenega sistema v trgovine, v katerih so bile za 32-urni delovnik bolje plačane kot za troizmensko delo v bolnišnici.
Zato sem vodstvo opozarjal, da moramo ekipo za dodatno delo ustrezno nagraditi, ne samo stiskati. Lahko stisneš en mesec, ne moreš pa dolgoročno pričakovati, da bodo ljudje za tak denar delali vse sobote in več popoldnevov na teden.
Predlagali smo, da bi vse sestre skupaj na oddelku prejele 150 evrov neto na operacijo. To se mi je zdela razumna zahteva, saj bolnišnica za operacijo kolka dobi okoli 8000 evrov. Moj honorar za operacijo v prostem času je bil 150 evrov. Na koncu dogovora ni bilo in komunikacija z vodstvom se je prekinila.
"Pacient ima pravico, da si izbere, kje se bo zdravil."
Kdo je imel dejanski nadzor nad čakalnimi seznami na ortopedskem oddelku? Kdo je lahko preverjal, ali so bili pacienti pravilno razporejeni?
Bolnišnica zaradi varčevanja s kadri takrat ni imela imenovanega skrbnika čakalne vrste, čeprav smo večkrat predlagali, da ga potrebujemo. Običajno je skrbnik čakalne vrste diplomirana medicinska sestra.
Če skrbnika čakalne vrste ni bilo, kako ste zagotavljali pravilno vodenje pacientov?
Čakalne vrste smo imeli urejene in paciente smo klicali po vrstnem redu. Imeli smo tudi več inšpekcijskih in drugih nadzorov, vendar pri vodenju čakalnih vrst nihče ni ugotovil nepravilnosti.
Približno mesec dni pred mojo odpovedjo smo ortopedi vodstvu poslali pismo, v katerem smo med drugim vprašali, kdo je pri nas skrbnik čakalne vrste. Na to vprašanje nismo dobili odgovora.
Ali ste pacientom predlagali oziroma ponudili možnost, da se zaradi krajšega čakanja operirajo drugje?
Seveda. Pacient ima pravico, da si izbere, kje se bo zdravil. Če želi, da ga operiram jaz, in delam samo v novomeški bolnišnici, je njegova možnost omejena na to bolnišnico. Seveda gre lahko tudi kamorkoli drugam. Če pa imam jaz soglasje in koncesijo, da delam tudi drugje, mu lahko ponudim tudi možnost, da se, če želi, operira tam.
Ko sem začel operirati tudi drugje, sem to možnost ponudil predvsem pacientom, ki jih je najbolj bolelo in so želeli priti do operacije čim prej. Ko sem dobil odpoved, je večina pacientov zaključila čakalno vrsto v bolnišnici in se vpisala v čakalno vrsto v Arbor Meo, saj so želeli, da jih operiram jaz. Trenutno je v mojih čakalnih vrstah več kot tisoč pacientov.
Po vašem odhodu so se čakalne vrste v bolnišnici skrajšale. Kako pojasnjujete to dejstvo?
Seveda so se skrajšale, saj so šli pacienti drugam. Številni so se po moji odpovedi prepisali v Arbor Meo, saj so želeli, da jih operiram jaz. Čakalna vrsta se zato ni skrajšala, ker bi bili pacienti neupravičeno uvrščeni nanjo ali ker bi jo prej umetno podaljševali, temveč zato, ker so se prepisali k drugemu izvajalcu. Število pacientov, ki so potrebovali operacijo, se zaradi tega ni zmanjšalo. Spremenilo se je le to, kje so čakali na poseg.
"Fokus pa bi moral biti na pacientu."
Če danes pogledate nazaj – bi pri svojem ravnanju karkoli naredili drugače?
Ne. Naredil bi enako, ker verjamem, da smo delali prav.
Pod drobnogledom javnosti
Vaša odpoved je sprožila precej javne pozornosti. Kako ste osebno doživljali vse dogajanje?
Seveda me je prizadelo. Jaz sem vedno govoril, da sem v bolnišnici doma. Prizadelo me je osebno in kot vodjo, človeka, ki je 25 let nekaj gradil. V bolnišnici sem vedno delal s srcem. Ortopedija, kirurgija in bolnišnica zame niso bile nikoli samo služba, ampak način življenja.
Zato je bilo težko sprejeti odločitev, da je po toliko letih konec sodelovanja. Še posebej me je presenetil način, kako je bila odpoved izpeljana. Dobil sem odpoved, naslednji dan pa je bolnišnica pripravila tiskovno konferenco. Še danes ne razumem čisto, zakaj je bila ta potrebna.
Sem pa človek, ki je dovolj močan, da me vse skupaj ni zlomilo in me ni ustavilo. Govorili so o strokovnem nadzoru. Pričakoval bi, da bi se potem ukvarjali predvsem s strokovnimi vprašanji, ali je potek zdravljenja pravilen. Če bi jaz nadziral koga in ugotovil nepravilnost, bi ga najprej vprašal za pojasnilo. Mene nihče ni nič vprašal.
Nikoli me ni skrbelo za službo, saj sem vedel, da grem lahko delat, kamor želim. Žal mi je, da se je prekinila lepa zgodba, v katero sem vložil veliko energije, in tudi delo z mojimi specializanti, ki so danes zelo dobri zdravniki.
Če bi morali v eni povedi pojasniti, zakaj ste po svojem mnenju dobili odpoved, kaj bi rekli?
Mislim, da je bil dobiček pomembnejši od zaposlenih in pacientov. Pa morda domneva, da bodo drugi poslušali, če pri zahtevah utišajo mene. Pri zahtevah za plačilo medicinskim sestram sem bil odločen. Razumel bi, če denarja ne bi bilo. Ampak od 8000 evrov, ki jih dobi bolnišnica na operacijo, za sestre, ki bi delale v prostem času, res nismo zahtevali veliko.
"Najbolj me je prizadelo konstantno nezaupanje."
Kaj vas je v ravnanju vodstva bolnišnice najbolj prizadelo?
Najbolj me je prizadelo konstantno nezaupanje. Delaš, imaš rezultate, pacienti te hvalijo, potem pa, ko kot predstojnik kaj predlagaš ali potrebuješ, naletiš na vprašanje, kaj imaš za bregom. Mi smo opravljali več operacij na dan, kot je standard v Sloveniji. Če imaš dobre rezultate, bi moralo biti sila preprosto: dokler jih imaš, ti vodstvo zaupa in ti omogoči, kar potrebuješ za nadaljnje dobro delo. Tako je v zasebnih podjetjih.
Imate zdaj takšno izkušnjo?
Da. Če tukaj rečem, da potrebujem novo kladivo, ga dobim. V bolnišnici pa je bilo za vsako stvar potrebnih ogromno e-sporočil, mesecev in sestankov. Dve leti smo na primer potrebovali, da smo dobili odobritev za močnejšo tableto, da bi pacient namesto dveh vzel eno.
Zdaj imam prvič po dolgem času občutek, da sem cenjen. V bolnišnici tega občutka od nadrejenih nikoli nisem imel. Če si kaj potreboval, si lahko lepo povedal, pa ni bilo odziva. Šele ko si začel pritiskati, so se stvari premaknile. Potem pa so že bili očitki o izsiljevanju.
Podpora sodelavcev in pacientov
V bran so vam stopili zdravniki, negovalno osebje, študenti in pacienti. Ste takšno podporo pričakovali?
Pisma podpore so me na začetku zelo ganila in so mi veliko pomenila. Predvsem zato, ker sem z njimi dobil potrditev, da sem delal prav. Podprli so me z različnih strani – pravzaprav čisto vsi razen vodstva. Od nekdaj sem želel samo delati in sem vodstvo dojemal kot partnerja, da lahko skupaj delamo. Vodstvo pride in gre, rok trajanja enega kirurga pa je daljši od vodstva.
"Naša vizija je bila daljša kot vizija vodstva, ki ima običajno štiriletni mandat in gleda predvsem na poslovne rezultate. Moja vizija je bila, da bo ob moji upokojitvi za mano oddelek, na katerega bom ponosen."
"Še danes ne razumem, kaj naj bi bilo moralno zavržnega"
Takrat je nekdanji premier Robert Golob vaše ravnanje označil za "moralno zavržne prakse posameznikov". Kako danes gledate na njegove besede?
Tega še danes ne razumem. Ne vem, kaj naj bi bilo v mojem ravnanju moralno zavržno. Zato sem tudi vložil tožbo. Trditve, ki jih je izrekel, so bile po mojem mnenju neresnične. Verjamem, da sem ves čas delal v dobro pacientov in oddelka. Če so šli pacienti h koncesionarju, niso za operacijo plačali niti evra, saj je bila opravljena v okviru zdravstvenega zavarovanja. Poleg tega je velika večina teh pacientov v javni zdravstveni sistem prišla iz moje zasebne koncesijske ambulante.
Pacient je na primer prišel k meni na pregled, nato sem ga vpisal v čakalno vrsto v bolnišnici, kjer je bil pozneje tudi operiran. Bolnišnica je od tega imela prihodek.
Če to poenostavim: bolnišnici sem leta in leta pripeljal paciente in ji s tem ustvarjal delo. Neposredno s pacienti, ki sem jih operiral, in posredno tudi z zdravniki, ki sem jih vzgojil. Če vzgojiš devet specializantov, ki nato sami postanejo dobri zdravniki in delajo naprej, je to po mojem mnenju za bolnišnico samo dobro.
Menite, da ste bili v predvolilnem obdobju uporabljeni za politično obračunavanje oziroma pridobivanje političnih točk?
Ne vem, ali je bil to osnovni namen že od začetka, zato se v to ne bi spuščal. Dejstvo pa je, da je gospod Golob takrat izrekel precej neresničnih trditev. Med drugim je govoril o čakalni vrsti do leta 2032, kar ni držalo. Čakalne dobe so bile približno dve leti za koleno in nekoliko manj za kolk.
"Ves čas smo operirali, operacijske dvorane so bile polno zasedene. Včasih je bil celo problem, ker so nam očitali, da delamo preveč in da moramo ob določeni uri nehati."
Komisija za preprečevanje korupcije zadeve ni sprejela v nadaljnjo obravnavo, informacijski pooblaščenec pa ni ugotovil nezakonitega posredovanja podatkov. Kako razumete ti dve ugotovitvi?
Niti Komisija za preprečevanje korupcije niti informacijski pooblaščenec nista ugotovila nepravilnosti.
Zavod za zdravstveno zavarovanje je ugotovil, da je bil čakalni seznam voden pomanjkljivo oz. v določenih delih nepravilno?
Ta očitek se je na nanašal na celoten oddelek. Tudi oni so ugotovili, da nismo imeli skrbnika čakalne vrste.
Glede vas teče še nekaj postopkov, ki še niso zaključeni, med drugim pred organi Zdravniške zbornice Slovenije.
Kmalu po začetku postopka, torej že več kot pred pol leta, sem podal vsa pojasnila na Zdravniško zbornico. Odziva nisem prejel.
Proti bolnišnici ste vložili tožbo, nato pa ste konec avgusta sklenili poravnavo. Zakaj ste pristali nanjo?
Tožbo na delovnem sodišču sem vložil, ker sem moral zaščititi svoje pravice. To je bila takrat edina obramba, ki sem jo imel. Obenem sem želel pokazati, da menim, da odpoved ni bila upravičena. Na koncu sem pristal na poravnavo predvsem zato, ker sem ocenil, da bi se sodni postopek vlekel še vsaj dve leti. Tega časa nisem več želel izgubljati na sodišču. Veliko raje ga namenjam pacientom, medicini in kirurgiji. Poleg tega si nimam česa dokazovati.
Sam imam mirno vest in verjamem, da sem vse očitke že večkrat pojasnil. Takoj sem se zaposlil drugje, zato sem ocenil, da je bolje zgodbo zaključiti in iti naprej.
Dopuščate možnost, da bi še kdaj sodelovali z bolnišnico?
Dopuščam. Tudi bolnišnica je na začetku pogajanj pokazala željo, da bi z menoj še naprej sodelovala pogodbeno, tako da možnost obstaja.
"Žal mi je, da se je prekinila lepa zgodba"
Kaj se je zgodilo z ortopedskim oddelkom po vašem odhodu?
Spremembe so se začele praktično takoj. Z menoj je odpoved dobila tudi glavna medicinska sestra, ki je bila zelo pomemben del ekipe. Zdravniki so ostali, nekaj sodelavk, ki so bile pomemben del ekipe, pa je zaradi različnih razlogov odšlo. Mislim, da je to za oddelek slabo. Duh oddelka se je izgubil. Tega mi je najbolj žal.
Kavčič meni, da v času afere ni izgubil zaupanja pacientov: "Če bi pacienti izgubili zaupanje vame, ne bi šli za menoj. Velika večina jih je šla in tudi danes prihajajo k meni."
Kako skrajšati čakalne dobe?
Če odmislimo vaš primer – kaj so danes po vašem mnenju največje težave slovenskega zdravstva? Kaj pa rešitve?
Mislim, da smo v zadnjih letih težave reševali na napačnem koncu. Ves čas se vrtimo okoli vprašanja javnega in zasebnega zdravstva, fokus pa bi moral biti na pacientu. Pacient potrebuje zdravstveno storitev in država mora poskrbeti, da jo dobi v razumnem času. Če kdo potrebuje operacijo kolka ali kolena, je štiri do šest mesecev čakanja po mojem mnenju še razumen čas. Ko čakalna doba traja eno, dve ali tri leta, pa to ni več dostojno za evropsko državo.
Pacienta ne zanima, ali operacijo opravi javna bolnišnica ali koncesionar. Želi biti pravočasno operiran ter kakovostno, strokovno zdravljenje. Če država za isto storitev plača enak znesek, bi moralo biti pomembno predvsem to, da pacient storitev dobi, ne pa, ali dobi denar javna bolnišnica ali koncesionar. Dolge čakalne dobe ljudi pravzaprav silijo v zasebno zdravstvo.
Želel bi si tudi bolj stabilnega sistema, prav tako menim, da bi morali odpreti vprašanje zdravstvene zavarovalnice. Ne vem, ali je dobro, da imamo eno državno zavarovalnico in praktično nobene konkurence.
Velika težava so tudi plače medicinskih sester. Te so po mojem mnenju prenizke. Sramota za državo je, če medicinska sestra odide delat v trgovino in tam za svoje delo dobi boljše plačilo. Medicinska sestra je poleg zdravnika eden najpomembnejših poklicev v zdravstvu, ob bolniku je 24 ur na dan in njeno delo je psihično zelo zahtevno. Da je tako slabo plačano, je po mojem mnenju nedopustno.
Kakšna je po vašem mnenju vloga zasebnih izvajalcev pri skrajševanju čakalnih dob?
So pomemben del pri skrajševanju čakalnih vrst. Arbor Mea je na primer lani opravila okoli tisoč operacij kolkov in kolen, kar je približno 15 odstotkov vseh takšnih operacij v Sloveniji. To je ogromno in več, kot jih opravijo marsikatere manjše slovenske bolnišnice.
"Število teh operacij se povečuje povsod po Evropi. Gre za operacije, ki praviloma ne rešujejo življenja, ampak pomembno izboljšajo kakovost življenja."
Je večji obseg teh operacij povezan tudi s staranjem prebivalstva?
Da, zagotovo, pa tudi s tem, da so danes pričakovanja ljudi drugačna. Včasih so starejše ženske na vasi hodile naokoli z zelo zvitimi koleni in je bilo to preprosto nekaj normalnega.
Danes pa želi človek pri 70 letih igrati golf ali tenis in biti aktiven. Če zaradi kolena ne more hoditi, se bo prej odločil za operacijo.
Imate rešitev, kako čakalne dobe skrajšati?
Moj odgovor je zelo preprost. Čakalne dobe lahko skrajšamo, če plačamo storitev in ljudi, ki jo izvajajo. Če se država odloči, da ne želi čakalnih dob, mora pogledati, kdo te storitve izvaja, koliko ljudi potrebujemo in koliko jih je treba za to delo plačati. Govorimo o normalnih honorarjih, ne o nekem bogastvu.
To smo konec koncev že dokazali. V novomeški bolnišnici smo imeli leta 2016 dolgo čakalno dobo. Takrat smo dobili dodaten denar in program, zato smo čakalno dobo za operacijo kolena skrajšali na približno dva meseca. Ko denarja spet ni bilo dovolj, se je čakalna doba začela podaljševati.
Ne moremo pa čakalnih dob reševati samo z administrativnimi prijemi. Že več let poslušamo o "čiščenju" čakalnih vrst, pri čemer naj bi paciente klicali in preverjali, ali še čakajo na poseg. Če koga izbrišemo iz čakalne vrste, ker ne želi več čakati, s tem ne skrajšamo čakalne dobe. Pacient še vedno potrebuje operacijo, samo odšel je drugam ali pa se je odločil, da bo čakal.
"Za dobrega kirurga je pomembno, da veliko dela in ohranja prakso."
Kaj vam je kot zdravniku najpomembnejše?
Zadovoljni pacienti. Težko bi rekel kaj drugega. Vedno so mi bili največja motivacija. Ko vidiš, da je pacient po operaciji zadovoljen, srečen in da je njegovo življenje boljše kot prej, ti to daje energijo in motivacijo za naprej. Ortopedija je tudi zato zelo lepa stroka, ker lahko večini pacientov po operaciji bistveno izboljšaš kakovost življenja.
Velja pa tudi, da brez dela ni rezultatov. Dobri kirurgi veliko delajo. Tako kot je Tina Maze veliko trenirala in zato dobro smučala, mora tudi kirurg veliko operirati. To je ročno delo in ne moreš postati dober kirurg samo z branjem knjig. Moraš vstati ob šestih zjutraj in v operacijsko, če je treba.
Več ko operiraš, več izkušenj pridobiš in bolj rutinske postanejo operacije. Rutinska operacija pa je praviloma tudi varnejša in uspešnejša.
