Sobota, 6. 6. 2026, 4.00
1 mesec, 1 teden
Poklon potniškim vlakom, ob katerih so odraščale slovenske generacije
Ob 180. obletnici železnice na Slovenskem legendarna gomulka dobila svojo knjigo
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,09
Ena izmed gomulk na ljubljanski železniški postaji leta 2017, preden so jo skazili z grafiti.
Če ste se v zadnjih 50 letih vsaj enkrat zapeljali po slovenskih tirih, je velika verjetnost, da ste se peljali z najbolj dolgoživim vlakom na naših tirih. Zaznamoval je naše železnice in njene potnike ter še kaj onkraj slovenskih meja v zadnjih treh in pol desetletjih prejšnjega stoletja, vztrajal pa je tudi prvih 20 let tega stoletja.
V letu, ko ravno te dni zaznamujemo 180 let od prihoda prvega vlaka na Slovensko in 90 let od prve elektrificirane proge na naših tleh, je svoj trajni knjižni spomin dobila gomulka, prepoznavni rdeče-rumeni elektromotorni vlak, s katerim je Železniško gospodarstvo Ljubljana, od osamosvojitve dalje pa Slovenske železnice, vzdrževalo potniški promet na slovenskih elektrificiranih progah.
Prve gomulke so v Slovenijo začele prihajati leta 1964.
Od Jesenic do Dobove, od Šentilja do Kopra, Sežane, Reke in Trsta
Gomulke so bile redne potnice na Gorenjskem med Ljubljano in Jesenicami, na Primorskem in Notranjskem do Sežane, Kopra in Ilirske Bistrice ter naprej – tudi do desetkrat dnevno v vsako smer – do Reke (Rijeka), saj je bila v času nekdanje skupne države proga med Pivko in Reko v upravljanju ŽG Ljubljana.
Vsakodnevno so vozile tudi v Posavje do Dobove ter na Štajersko do Maribora in celo avstrijskih Špilj (Spielfeld-Straß), ki je še danes izmenjevalna postaja med slovenskimi in avstrijskimi železnicami. Prirejene za istosmerno električno omrežje z napetostjo treh kilovoltov, ki je poleg Slovenije v rabi še v Italiji, so gomulke veliko let peljale tudi do dvakrat dnevno do Trsta (Trieste Centrale) in večkrat na dan do Opčin (Villa Opicina).
Prepoznavni rdeče-rumeni potniški vlaki so več kot pol stoletja povezovali Slovenijo in celo nekatere bližnje kraje v soseščini.
Poznali so jo tudi na Hrvaškem
Gomulke so izdelovali v poljski tovarni Pafawag v Wroclawu, prva pa je na slovenske tire zapeljala novembra 1964. Njene najbližje sorodnice so nabavili tudi v ŽTP (Železniško transportno podjetje) Zagreb, in sicer za progo med Zagrebom in Reko, ki je imela sprva enako omrežje kot slovenske proge, a so jo potem poenotili z drugimi hrvaškimi elektrificiranimi progami, kjer uporabljajo izmenično elektriko z napetostjo 25 kilovoltov.
Zato so se tamkajšnje gomulke, ki so jih sosedje poimenovali litorina, upokojile prej kot pri nas.
Na Hrvaškem so ji rekli litorina: ob spremembi ŽTP Zagreb v Hrvaške železnice so ji sosedje nadeli tudi nekaj modre barve, dokazuje fotografija reške železniške postaje v knjigi Josipa Orbanića.
Upokojila se je komaj pred petimi leti
Ime so dobile po Władysławu Gomułki, predsedniku Poljske v obdobju od leta 1947 do 1948 in potem ponovno od 1956 do 1970, torej v času, ko so ti vlaki prihajali k nam. Šele v tem stoletju so jih postopoma začeli nadomeščati rdeči Siemensovi Desiroji, ki še danes vozijo, a gomulke ostajajo trdno zasidrane v spominih vseh, ki so se z njimi srečali službeno ali zasebno – in pisec teh vrstic je zagotovo med njimi.
Zadnja je službeno zapeljala 24. junija 2021 od Ljubljane do Litije in nazaj ter nato še do Kranja in nazaj.
Gomulka na postajališču Ljubljana Stegne leta 2018
Od zibelke do upokojitve z železnico
Pisane in slikovne spomine na gomulke je zbral dr. Josip Orbanić, strokovnjak za železnico in logistiko, publicist in upokojeni visokošolski učitelj, ki je v Slovenskih železnicah opravil več odgovornih funkcij, kot tehnični direktor pa je med drugim močno prispeval k uvedbi sistema njihove kakovosti. Orbanić je tako poklicno kakor tudi ljubiteljsko brez dvoma eden izmed največjih poznavalcev železnice v Sloveniji in bližnjih državah.
Odraščal je v železničarski družini, oče in oba brata sta bila prav tako železničarja, ob istrski progi med Divačo in Puljem, ki je bila v času nekdanje skupne države ravno tako v pristojnosti ŽG Ljubljana. Prav to progo je opisal v eni izmed svojih prvih knjig še davnega leta 1993 in je nekatere njene skrivnosti in značilnosti predstavil tudi nam, ko smo pred petimi leti pripravljali reportažo s te proge, ki letos dopolnjuje svojih 150 let.
Avtor knjige o gomulki je Josip Orbanić, brez dvoma eden od največjih poznavalcev železnic v Sloveniji in regiji, ki je vse poklicno in zasebno življenje namenil železnicam, o katerih tudi piše in objavlja že več kot 30 let.
Od 30 sta ostali samo dve
Po prvotni nabavi treh tričlenskih in 12 štiričlenskih gomulk je ŽG Ljubljana v letih 1974 in 1975 nabavilo še 15 štiričlenskih. Od 30 garnitur gomulk, ki so povezovale Slovenijo in ljudi, ki v njej živijo in so jo obiskovali, sta ostali samo še dve, če ne štejemo nekaterih posameznih delov drugih garnitur, ki so jih še uspeli rešiti.
Žal nobena od njiju ni v ljubljanskem Železniškem muzeju, čeprav so pomemben del slovenske železniške dediščine – eno izmed njih so prevzeli ljubitelji železnic v Ilirski Bistrici, druga pa počiva v Tržišču v sevniški občini na (neelektrificirani) progi med Sevnico in Trebnjem.
Ena izmed edinih dveh ohranjenih slovenskih gomulk je v Ilirski Bistrici, kjer zanjo skrbi tamkajšnje Društvo ljubiteljev železnic.
Knjiga, ki bo preprečila neupravičeno pozabo
Že ko so bile gomulke dejavne, so jih vandali žal izmaličili s pretiranimi grafiti, ki prekrivajo njihovo preprostost in eleganco, a še danes pri vseh, ki so kadarkoli prišli v stik z njimi, vzbujajo zasluženo spoštovanje. Res je, da niso bile najudobnejše in da v svojem zrelem obdobju niso bile najsodobnejši dosežek tehnologije in oblikovanja, a so nas pripeljale v šolo, fakultete, službe, izlete, zabave in še marsikam – tudi v nekoč ostrih zimah, ko bi kakšne klasične garniture omagale.
Z njimi smo odraščali in vedno so bile nekje blizu, zato jih ohranjamo v prijetnem spominu in jim morda kakšne manj prijetne vožnje ne zamerimo več.
V knjigi je na več kot 170 straneh zbrano veliko fotografskega in dokumentarnega gradiva o skoraj šestih desetletjih voženj gomulk po Sloveniji in bližnji soseščini.
Ikona, ki je po priljubljenosti celo sodobni vlaki ne bodo zlahka premagali
Na več kot 170 straneh besedila ter številnih arhivskih fotografij in dokumentov je Orbanić celovito zbral vso znanje in izkušnje najrazličnejših udeležencev, ki so se srečevali z gomulkami – od odločitve za nabavo in izbire dobavitelja prek tehničnega opisa, označevanja in organizacije voženj do vzdrževanja, ravnanja z okvarami, predelav in izboljšav do konca njihove uporabe ter bolj in manj prijetnih spominov nanje.
Knjiga je obvezno čtivo za vse, ki dobre stare gomulke spoštujejo, in bo tudi tistim, ki verjamejo, da o gomulkah vedo veliko, zanesljivo prinesla kakšen nov podatek ali obudila spomin na mlajše dneve. Danes se sicer (večinoma) vozimo z veliko sodobnejšimi in udobnejšimi vlaki, a težko, da bodo ti ostali tako dolgo na tirih, pa tudi v naših spominih in srcih, kot je to uspelo gomulkam.
Gomulka je na slovenskih tirih potnike zadnjič sprejela konec septembra leta 2021.
