Mesec žensk
Petek, 6. 3. 2026, 16.50
3 tedne, 4 dni
Logopedinja v rehabilitaciji
Mateja Drljepan: Ne moremo vrniti govora, lahko pa vrnemo možnost sporazumevanja
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,79
"Izguba govora je za mnoge ena najtežjih izgub – zato mora biti podpora strokovna in hkrati človeška."
Ko človek izgubi glas, pogosto izgubi več kot le besede: izgubi del svoje samostojnosti, identitete in stika s svetom. V rehabilitacijskem okolju URI Soča pri tem ključno vlogo igra logoped. Mateja Drljepan, specialistka klinične logopedije, že 14 let dela predvsem z odraslimi osebami z napredujočimi živčno-mišičnimi obolenji. Posebej jo zaznamuje področje nadomestne in dopolnilne komunikacije, kjer pacientom pomaga najti nove poti sporazumevanja, ko govor odpove.
Mateja Drljepan je specialistka klinične logopedije na URI Soča, kjer deluje že 14. leto. Bolniki, s katerimi se srečuje, so pretežno osebe z napredujočimi živčno-mišičnimi obolenji. Eno izmed pomembnejših področij, ki ga pokriva, je tudi nadomestna in dopolnilna komunikacija (NDK) pri odraslih osebah. Svoje znanje je pridobivala tako doma kot tudi v tujini, v zadnjem času veliko tudi predava. Pri svojem delu izbira pozitivno življenjsko naravnanost, rada prisluhne ljudem in se dobro počuti v družbi iskrenih in srčnih ljudi. Kako bi predstavili svojo poklicno pot in kaj vas je pripeljalo do logopedije?
V gimnaziji sem bila popolnoma prepričana o študiju zgodovine in učiteljskem poklicu, nato pa so se po informativnih dnevih pojavili dvomi in me je pot zanesla na študij socialnega dela, kjer pa so se ponovno pojavili dvomi, kaj želim v življenju početi. Do logopedije me je nato pripeljalo naključno srečanje s pedagoginjo iz osnovne šole, ki me je povezala z njeno svakinjo, ki je študirala zgodovino in mi je predlagala oziroma omenila študij logopedije.
Ugotovila sem, da je študij na Pedagoški fakulteti razpisan samo na vsaka štiri leta, in imela neverjetno srečo, da ravno v tistem letu. Vpisati sem se morala na študij Specialne in rehabilitacijske pedagogike, nato pa se je lahko le 20 študentk vpisalo na študij v drugi letnik (t. i. surdo-logo). Med študijem sem se udeležila še študentske izmenjave v Antwerpnu v Belgiji, ki mi je prinesla dragocena znanja in dodatno potrditev, da sem izbrala pravi študij. Poznanstva s kolegicami iz tujine pa trajajo še danes.
"Bolezni ne moremo ustaviti, lahko pa bolniku pomagamo najti nov način, da pove, kdo je in kaj potrebuje."
Kako se je vaša poklicna pot razvijala do zaposlitve na URI Soča?
Študentke logopedije smo že v času študija vedele, da je logopedski poklic deficitaren, zaradi česar so nas že zaposlene logopedinje želele hitro pridobiti v svoje vrste, tudi brez diplome. Sama sem najprej diplomirala, s prijateljico odšla na potovanje po Južni Ameriki in nato začela pripravništvo na URI Soča. Tega sem opravila na otroškem oddelku, saj je bila moja prva želja delo z otroki. Po opravljenem pripravništvu mesta na otroškem oddelku žal ni bilo, bilo pa je prosto delovno mesto na oddelku z odraslimi. Ker mi je bilo delo na področju rehabilitacije zares všeč, sem se odločila, da ostanem in poskusim, obenem pa sem se zavedala, da lahko službo kadarkoli zamenjam, če bo želja po delu z otroki še vedno prisotna.
Delo je bilo na začetku zelo zahtevno, saj sem se zaposlila na dveh oddelkih, na oddelku po možganski kapi in oddelku za rehabilitacijo pacientov po nezgodni poškodbi možganov, z multiplo sklerozo in drugimi nevrološkimi obolenji. Logopedinje, ki smo zaposlene na URI Soča, ki je terciarna ustanova, za obravnavo bolnikov potrebujemo klinično specializacijo, ki traja tri leta. Med specializacijo krožimo po različnih institucijah in spoznamo področja dela, ki jih naš poklic pokriva. Po končani specializaciji sem se v celoti posvetila delu z nevrološkimi pacienti z napredujočimi živčno mišičnimi obolenji in področju nadomestne in dopolnilne komunikacije z odraslimi.
"Izguba govora je za mnoge ena najtežjih izgub – zato mora biti podpora strokovna in hkrati človeška."
Kakšna je vloga logopeda v rehabilitacijskem timu na URI Soča?
Logopedinje na URI Soča pokrivamo delo z odraslo in otroško populacijo. Do nas pridejo bolniki, ki imajo kakršnekoli težave na področju komunikacije ali požiranja. Delujemo v okviru hospitalne in ambulantne obravnave. Naše delo obsega diagnostiko in obravnavo nevroloških motenj sporazumevanja in požiranja. Svetujemo svojcem, skrbnikom, osebnim asistentom in drugim. Smo mentorice pripravnikom in specializantom, izvajamo predavanja ter organiziramo delavnice. Na URI Soča pa delujemo tudi v timu za nadomestno in dopolnilno komunikacijo ter smo edini center v Sloveniji, kjer lahko osebe s kompleksnimi komunikacijskimi motnjami pridobijo pripomočke za sporazumevanje in trening.
Na katerih področjih logopedije trenutno največ delujete?
V največje veselje sta mi delo z osebami s Parkinsonovo boleznijo (PB) in področje nadomestne in dopolnilne komunikacije (NDK).
V tujini obstajajo različne terapije za obravnavo govora oseb s PB, ki so podprte z dokazi. Program SPEAK OUT!®. je bil razvit v Teksasu v Ameriki s ciljem, da bi bili vsi pacienti s PB deležni logopedske obravnave, saj se med razvojem bolezni večina sooča s težavami na področju govora. Tovrstno terapijo sem želela izvajati tudi pri nas, zato sem se udeležila izobraževanja. Tako sem prva logopedinja v Sloveniji, ki je začela s programom SPEAK OUT!®. in sem od leta 2023 certificirana izvajalka.
"Pacienti pridejo k nam v najbolj ranljivem obdobju. Naša naloga je, da jim vrnemo občutek moči."
Pomembno področje mojega dela je NDK. Kadar osebe zaradi različnih razlogov niso zmožne govorne komunikacije, se odločamo za različne sisteme NDK (npr. kretnje, simboli, komunikacijske knjige, računalniški pripomočki …). Pacienti so k nam vabljeni na timsko ambulantno obravnavo, kjer testiramo različne pripomočke za komunikacijo, nato pripomočke individualno prilagodimo in jih sprogramiramo, temu pa sledi predaja pripomočka, ki vedno poteka skupaj s svojci.
Pred dvema letoma sem bila izbrana v evropsko skupino enajstih strokovnjakov za NDK pod okriljem Evropskega združenja logopedov (ESLA). Skupina se ukvarja z razvojem smernic na področju NDK in deljenjem dobrih praks, izvaja pa tudi raziskave s ciljem izboljšanja dostopnosti komunikacije za osebe s kompleksnimi komunikacijskimi motnjami. Skupina ravno v tem času pripravlja raziskavo z namenom zbiranja informacij o izobraževanju in praksi NDK po Evropi. Veseli me, da so prepoznali vrednost in strokovnost slovenskega dela na tem področju ter da se lahko povezujemo z evropskimi strokovnjaki.
"Ne iščemo popolnosti. Iščemo način, da človek lahko pove ali sporoči svoje najosnovnejše potrebe."
Kako ste prišli na idejo, da klasično logopedsko terapijo dopolnite s terapijo s pomočjo psa?
Pobudo za to je dala kolegica fizioterapevtka, ki si je v ekipi poleg delovnega terapevta želela tudi logopeda. V terapiji s pomočjo psa sem videla priložnost, kako lahko tisto, kar se bolniki naučijo v terapiji, preizkusimo tudi v realni situaciji. V klasični logopedski terapiji npr. treniramo glasen govor pri osebah s Parkinsonovo boleznijo, v terapiji s pomočjo psa pa ta glas spravimo v realno situacijo, saj se bo pes odzval na ukaz, le če bo ukaz dovolj glasen in razločen. Bolniki so pri delu s psi zelo motivirani in sodelujoči, počutijo se sproščeno in sprejeto, saj jih pes sprejema v celoti takšne kot so, brez obsojanja.
Kako poteka vaš tipičen delovni dan?
Delo je zelo raznoliko. Obravnavamo paciente, ki so pri nas na hospitalni rehabilitaciji, in paciente, ki so del ambulantne obravnave na URI Soča. Zdravnik fiziater k nam napoti paciente z govorno-jezikovnimi motnjami in motnjami požiranja. Najprej opravimo anamnestični pogovor, izvedemo diagnostiko ter skupaj s pacientom določimo cilje, ki jih bomo med rehabilitacijo zasledovali. V obravnavo vključujemo tudi svojce, da ustvarjajo čim več ustreznih komunikacijskih spodbud in priložnosti za pogovor ter jih maksimalno opolnomočimo, da bo komunikacija lažje stekla v domačem okolju. Če imajo bolniki motnje s požiranjem, t. i. disfagijo, jih že ob sprejemu opazujemo pri hranjenju ter jih nato vključimo v logopedsko obravnavo. Delo zahteva tudi veliko individualnega prilagajanja terapevtskega materiala, programiranja in sodelovanja z drugimi člani tima.
"Pripomoček za sporazumevanje ni čudež. Je orodje, ki zahteva učenje, podporo in veliko potrpežljivosti."
S kakšnimi težavami se pri svojem delu najpogosteje srečujete?
Rada bi izpostavila predvsem sistemske težave. Kot predsednica Sekcije za nevrogene motnje komunikacije in požiranja pod okriljem Društva logopedov Slovenije že več let opozarjamo na problematiko odsotnosti logopedske obravnave odraslih oseb na primarni ravni javnega zdravstva. Pacienti, ki bi po končanem zdravljenju potrebovali nadaljnjo logopedsko obravnavo, imajo zelo omejene možnosti. Večinoma lahko ambulantno obravnavo nadaljujejo zgolj na URI Soča in v UKC Maribor, kar pa ne more pokriti vseh potreb. Ministrstvo za zdravje smo že večkrat pozvali k umestitvi logopeda v Centre za duševno zdravje odraslih, kar bi omogočilo obravnavo tistih pacientov, ki živijo na perifieriji oziroma izven največjih slovenskih mest. Iz tega naslova skušamo nekatere obravnave izpeljati prek telerehabilitacije, predvsem na področju NDK, vendar nič ne more nadomestiti osebnega stika med terapijo.
Kaj vam je pri delu z bolniki v rehabilitacijskem okolju najpomembneje?
Odnos. Vedno želim s pacienti ustvariti varen in sproščen odnos in vnesti nekaj humorja. Pomembno mi je izhajati iz pacienta in njegovih ciljev ter potreb in pri tem vključevati njegove najpomembnejše komunikacijske partnerje. Pri najtežjih oblikah komunikacijskih motenj ne moremo vse teže komunikacije polagati na bolnika, ampak moramo svojce opolnomočiti s komunikacijskimi strategijami, ki so najbolj podporne. Pri svojem delu sem pozorna tudi na to, da imajo pacienti dovolj možnosti, časa in varnega prostora, da se lahko izrazijo.
"Bolezni ne moremo ustaviti, lahko pa bolniku pomagamo najti nov način, da pove, kdo je in kaj potrebuje."
Kateri so največji izzivi pri delu z odraslimi pacienti?
Na začetku svoje poklicne poti so se me zgodbe pacientov zelo dotaknile in je bilo mejo težje postaviti. Z leti izkušenj se izoblikuješ, še vedno ohranjaš empatijo, ampak se zavedaš, da je tvoja vloga ta, da bolniku s svojim znanjem ponudiš maksimalno oporo ter njega in svojce opremiš s strategijami, ki jim bodo zagotovile največjo kakovost življenja po vrnitvi v domače okolje.
Kako se spopadate s čustveno zahtevnimi situacijami?
Pri spopadanju s čustveno zahtevnimi situacijami se naslonim na življenjske izkušnje in tehnike, ki sem jih v teh letih pridobila. Zahtevne situacije večinoma predelam z najbližjimi sodelavkami, druga drugi smo si v oporo. Ljudje pridejo do nas v svojem najbolj ranljivem obdobju, v težki zdravstveni situaciji. Osebe čez noč izgubijo sposobnost komunikacije in ne morejo izraziti niti svojih najosnovnejših potreb. Na drugi strani pa imamo bolnike z napredujočimi nevrološkimi boleznimi, ki imajo lahko na začetku blage težave v izgovarjavi, ampak čez čas zaradi narave bolezni v celoti izgubijo sposobnost govora.
Čustveno izjemno zahtevne situacije pa so tudi tiste, kjer obravnavamo bolnike z ALS, pri katerih se stanje zelo hitro slabša in lahko bolnik v kratkem času popolnoma izgubi sposobnost govora in požiranja. Tudi sami bolniki povejo, da je izguba govora in požiranja ena najtežjih. Težko je, ker si bolniki želijo, da bi lahko delali vaje, ki bi ohranjale njihov govor, vendar je narava bolezni tako agresivna, da jim terapevtsko pri tem ne moremo pomagati, lahko jih opremimo zgolj s strategijami in nadomestnimi sistemi za lažjo komunikacijo. Na drugi strani pa imamo osebe s t. i. afazijo, kjer gre za jezikovno motnjo, ki vpliva na razumevanje govora, govorjenje, branje in pisanje, ter prav tako lahko povzroča velike frustracije tako pri bolnikih kot pri svojcih.
"Komunikacija ni luksuz. Je osnovna človekova potreba."
Osredotočila bi se predvsem na delo z odraslimi:
Če ne govori, pa lahko piše.
V nekaterih primerih to drži, kadar ima oseba ohranjene jezikovne sposobnosti (npr. onkološki bolniki po odstranitvi grla, ALS), ne drži pa pri osebah z afazijo, kjer je lahko poleg govornega izražanja prizadeto tudi pisno sporočanje.
Ko bo oseba dobila pripomoček za sporazumevanje, bo lahko vse povedala.
Najboljša primerjava je ta: tudi če si kupimo klavir, to iz nas ne naredi pianista. Še vedno mora oseba vložiti ogromno treninga, da usvoji uporabo pripomočka, imeti mora določene sposobnosti in okolje, ki ji bo zagotovilo ustrezne komunikacijske spodbude.
Svojci pogosto rečejo, tudi pri bolnikih z najtežjimi motnjami komunikacije, da oseba vse razume.
Žal se med diagnostiko in obravnavo pogosto izkaže, da ni tako. Bolnik lahko razume zgolj enostaven govor in se odziva na dano komunikacijsko situacijo.
Ne razumem, kaj želi bolnik sporočiti, vprašajmo logopeda.
Tudi mi nimamo nadnaravnih moči za razumevanje govora, včasih je lahko govor tako zelo poškodovan, da tudi z različnimi strategijami ne moremo razumeti, kaj želi bolnik povedati.
Oseba, ki je dvojezična, ima težave s slovenščino, naj gre k logopedu.
Če ima oseba težave z usvajanjem tujega jezika, še ne pomeni, da potrebuje logopeda.
Pri vas pa ne smem govoriti v narečju, ampak zborno.
Nismo profesorji slovenščine in ne ocenjujemo slovničnih napak, na jezik in govor gledamo v najširšem smislu.
"Ko svojci po dolgem času znova slišijo močan glas svojega bližnjega, je to trenutek, ki ga ne pozabiš."
Kaj vam pri delu prinaša največ zadovoljstva? Kaj vas pri vašem delu najbolj motivira?
Delo mi je v veliko veselje in občudujem paciente in njihove svojce, kako zelo se trudijo, potem pa se skupaj veselimo napredkov. Pogosto so svojci ganjeni, ko po dolgem času ponovno slišijo močan in kakovosten glas svojih najbližjih, pacienti pa sami poročajo, da so prijatelji ali sorodniki opazili, da boljše govorijo in jih lažje razumejo. Tisti, ki so še zaposleni, lažje opravljajo svoje delo. Motivirajo me pacienti in njihova volja in vztrajnost. Ko pride v ambulanto 80-letni gospod s Parkinsonovo boleznijo in se še želi truditi za izboljšanje svojega govora in te navduši s svojimi življenjskimi izkušnjami in modrostmi. Pa gospa, ki se odpelje v gozd ali vaje opravlja v avtu, da s svojimi "glasnimi" vajami ne moti sosedov v bloku.
Delo je zelo raznoliko in omogoča veliko raziskovanja in lastne ustvarjalnosti.
