Lucija Stupica Enbohm: Pisanje me ohranja pri zdravi pameti

Foto: Osebni arhiv Lucija Stupica Enbohm je slovenska pesnica, prevajalka in oblikovalka interierjev, ki danes živi in ustvarja v Stockholmu na Švedskem. Otroštvo in mladost je preživela v Šmarju pri Jelšah, pozneje pa več let živela v Ljubljani. Je soustanoviteljica Festivala Pranger, srečanja pesnikov, kritikov in prevajalcev poezije, ki je pomembno zaznamovalo slovenski literarni prostor.

Literarno pot je začela s pesniško zbirko Čelo na soncu (2000), za katero je prejela nagrado za najboljši prvenec Slovenskega knjižnega sejma ter nagrado Zlata ptica za izjemne umetniške dosežke. Sledili sta zbirki Vetrolov (2004), ki jo je nadgradila v umetniški projekt s plesalko Malo Kline, ter Otok, mesto in drugi (2008), pri kateri so sodelovali tudi arhitekt Matej Mljač ter glasbenika Bojan Cvetrežnik in Danijel Černe – Mystica. Zbirka Točke izginjanja (2019) je bila nominirana za dve najpomembnejši slovenski pesniški nagradi in je dodatno utrdila njen mednarodni ugled. Zadnja zbirka nosi naslov Magnolija. Njena zgodba (2024).

Njena poezija je bila prevedena v več jezikov, med drugim v švedščino, hrvaščino, srbščino, makedonščino, španščino in angleščino. Za svoje delo je prejela tudi dve pomembni mednarodni priznanji: nemško nagrado Huberta Burde za vzhodnoevropske avtorje leta 2010 in švedsko nagrado Klas de Vylder za priseljene avtorje leta 2014.

 Kako ste? Kaj trenutno zapolnjuje vaše življenje? Kako ga doživljate? Kateri so projekti oziroma kaj trenutno ustvarjate?

Najlažje bi bilo odgovoriti z običajno frazo: dobro. A bi bilo tudi pretirano optimistično. Zdi se mi, da poskušam nekako ohranjati dinamično ravnovesje tudi z delom, ki ga opravljam. Čeprav je čas precej nenaklonjen kulturi in umetnosti, kljub temu ali pa prav zato vztrajam. Vztrajanje pomeni tudi delo na več projektih hkrati in nenehno iskanje novih. Pravkar sem končala svoj prvi roman za otroke, zgodbo, ki bo v naše konce prinesla kar nekaj severa, tudi severne živali. Ta projekt mi je nudil neko zatočišče, s katerim sem se lahko vrnila v svet, poln čudenja. Zadnja leta tudi prevajam, tako poezijo kot prozo. Počasi se sestavlja nova pesniška knjiga. Počasi rečem, ker dajem pisanju čas, ki ga potrebuje. Vmes je veliko raziskovanja, priprav. Zadnjo leto in pol sem kot gostujoča pesnica sodelovala pri pilotnem projektu švedskega raziskovalnega instituta RISE, h kateremu me je povabila v Stockholmu živeča Slovenka dr. Nina Božič Yams. Gre za vključevanje umetniških praks za izboljšanje delovnih pogojev v podjetjih kot tudi za prispevek inovacij k izboljšanju družbe kot celote. Z inženirji PostNorda in Scanie smo govorili o poeziji in jo tudi pisali ter s tem ustvarili ustvarjalno okolje z medsebojno povezavo, ki me je impresionirala.

"Poezija mi pomaga razumeti svet in me ohranja pri zdravi pameti," pravi pesnica Lucija Stupica Enbohm. Na sliki skupaj z igralcema Lutkovnega gledališča Ljubljana, Majo Kunšič in Iztokom Lužarjem. Foto: Osebni arhiv Kako to, da svojo ustvarjalnost izražate ravno skozi pesmi?

Morda zato, ker sem bila visoko občutljiv otrok. Od nekdaj sem veliko brala, pozneje pa mi je pisanje ponudilo možnost, da sem na nek način postala nevidna. Da sem imela svoj prostor, v katerem sem pisala in živela ta svet, ga spoznavala, spoznavala sebe.

"V tišini in s sabo" je pomemben del mojega življenja, je prostor, ki ga izjemno cenim. Ampak na začetku je bilo najbrž vse precej na nezavedni ravni in sem sledila intuiciji. Strasti ob branju poezije. Zdaj vem, kako pomembno je ravnovesje med pisanjem in branjem. Če želiš biti pisateljica ali pesnica, moraš biti najprej bralka, mora te zanimati književnost. Moraš biti radovedna, opazovati, se družiti z ljudmi in si znati poiskati tišino. Vsa svoja čutila moraš vključiti.

Po 25 letih, odkar je izšel moj prvenec, torej po vsem tem času življenja s poezijo, vem, da leži odgovor na vaše vprašanje še nekje drugje. Odkar pišem, poslušam, kako je poezija na obrobju, kako se je ne bere. Založbe se otepajo izdaj pesniških zbirk, češ da se ne prodajajo. A pomen poezije se ne meri v prodanih knjigah. Prepričana sem, da se človek, če ima nekaj občutka do sebe, do svoje vrednosti, poeziji ne more izogniti.

Poezija je bila pred pisano besedo. Je nekaj tako zelo človeškega. Jezik nas oblikuje, tega bi se morali večkrat spomniti. Ko pišeš ali bereš poezijo, se ukvarjaš z besedo, tkanina pesmi se spremeni vsakič, ko kaj dodaš ali odvzameš. Mark Strand, ameriški pesnik, je v nekem intervjuju spomnil, da se moramo zavedati nečesa, kar je pod površjem jezika, kar je skrivnostno in neprevedljivo. S pisanjem pesmi skušamo svet, ki ga zaznavamo, na nek način prenesti, ga prevesti.

A če je poezija res na obrobju, je prav zaradi tega še bolj zanimiva. Kot pesnica sem tako lahko rob širše izkušnje in hkrati središče lastne. In ta položaj, ki se ga največkrat dojema kot prikrajšanje, ponuja neskončne ustvarjalne možnosti. Tako zdaj dojemam svoj poklic, ki je več kot poklic, je moje življenje.

Zdi se, da smo sezidali labirint, iz katerega
dolgo nihče ne zna najti poti. In ko jo,
zbegani obstanemo. Razkrije se grotesknost
sveta. Postali smo dobri državljani nečesa,
česar ne znamo poimenovati. 
(Magnolija. Njena zgodba, Goga 2024)

Vaša prva pesniška zbirka nosi naslov Čelo na soncu, sledijo Vetrolov, pa Otok, mesto in drugi, Točke izginjanja ter zadnja, Magnolija. Njena zgodba. Katera vas je najbolj zaznamovala?

Čelo na soncu je nekako začrtala mojo pesniško pot, moj pesniški glas. Spomnim se, kako se mi je v nekdanjem Jazz Clubu Gajo pridružil čelist Igor Mitrović z Bachovimi Etudami, Bojan Cvetrežnik je za ta nastop napisal tango. Spredaj je med drugimi zaprtih oči sedela Manca Košir in mi na koncu postavila vprašanja o pripravi hrane. To omenjam, ker mi je ljuba anekdota. A je nekaj na tem, že dolgo me ima, da bi povezala pisanje z odkrivanjem in pripravo različnih jedi ter poezijo. Drugi dve knjigi sta bili neko logično nadaljevanje, četrta pa je izšla po daljšem premoru. Ne da vmes ne bi ničesar pisala, nekaj pesmi iz Točk izginjanja je nastalo zelo zgodaj. Preselila sem se na Švedsko, rodila in zdelo se mi je, da dobesedno izgubljam jezik. Dolgo sem bila prepričana, da ne bom več pisala, a je bila poezija močnejša. Točke izginjanja niso prinesle le zrelejšega glasu, ampak tudi moje boljše razumevanje telesa pesmi. Vprašanja o begu, izgnanstvu in vračanju domov so in so bile teme, ki me zanimajo, kot tudi obujanje spomina, brskanje po arhivu in zgodovini, s katerimi sem tu začela in nadaljevala v Magnoliji. Njeni zgodbi. Zadnja knjiga pa ni le zgodba o magnoliji, je tudi zgodba o pripovedovalki in njenem starem stricu, do katerega sem lahko prišla le s pomočjo poezije. Te zgodbe najbrž prej ne bi mogla napisati, zanjo sem kar nekaj časa iskala pravo obliko. Nastala je nekakšna hibridna oblika, tekst, ki sodi v liriko, a je hkrati pripoved, pesmi v prozi ali lirični fragmenti.

"V tujini začneš jasneje razmišljati o tem, kdo si," pravi sogovornica. Foto: Osebni arhiv Prejeli ste številne nagrade, vaše pesmi so prevedene v več tujih jezikov … kaj od vsega vam največ pomeni? Na kaj ste najbolj ponosni?

V resnici nisem prejela veliko nagrad, dve za prvenec, na tujem pa nemško v prevodih Fabjana Hafnerja in švedsko v prevodih Jana Henrika Swahna. Res je pa, da so skoraj vse knjige doma prejele kakšno nominacijo. Kot tudi angleški prevod Točk izginjanja (Vanishing Points, prevedel Andrej Peric), ki je bil nominiran za nagrado britanske Univerze Warwick. Med deset del, ki so jih napisale avtorice, je bil prvič v zgodovini nagrade izbran prevod iz slovenščine. Z Magnolijo. Njeno zgodbo pa sem jeseni povabljena na švedski knjižni sejem, kjer naj bi brala ob Abdulrazaku Gurnahu. Kar tudi štejem za lepo priznanje.

Vso noč se mi je sanjalo o domu.
V sanjah  je bila tišina, kot na platnu.
Ptič na obali je podoben ptiču iz sanj.
Iz pesmi. Ptič ne poje in ne stopi v morje.
Tudi jaz ne stopim v morje. Baltik šumi,
globoko v notranjost šumi. Na obali sem.
Ležim poleg nje. Hči poleg hčere. 
Sanjaj, punca, sanjaj. Velika vrata
se odpirajo, velika vrata zapirajo.
(Magnolija. Njena zgodba, Goga 2024)

Kako vaše osebno življenje vpliva na vaše pisanje? Kako dogajanje v svetu vpliva na vaše delovanje, na vaše ustvarjanje?

Pisanje mi pomaga razumeti svet. In me hkrati ohranja pri zdravi pameti. Kadar imam vsega dovolj, posežem po pesmih. Vedno me kakšna preseneti, premakne ... poezija je tako blizu nemogočemu, skrivnosti. Branje mora biti izkušnja, pisanje še toliko bolj. Poraja se tako iz osebnih izkušenj kot iz sveta, globalnega dogajanja in časa. Vse, kar se me dotika, na nek način najde pot v poezijo, četudi le kot bežna opomba. V bistvu pa je moj micelij, notranja topografija.

Življenje je zaporedje trenutkov: rodiš se, greš skozi nešteto izkušenj, umreš. To, kar si sposodim za pesem, je le nek svetlobni trenutek, kot glas kosa ali posek magnolije – nekaj minut in drevesa, ki je rastlo dobrega pol stoletja, ni več. A poezija mi omogoča, da ta trenutek, ta spomin spet obudim.

Družba se malokrat zmeni za potenciale, ki jih umetnost ponuja, zato se mi zdi pomembno, da stvari, ki so se me dotaknile, shranim v tisti obliki, ki jo najbolje poznam. Julian Barnes je napisal, da človek sestavi dve stvari, ki prej nista bili povezani, in svet se spremeni. Tako je z ljubeznijo, tako je z besedami, ki jih pesniki eno za drugo spravljamo v neke nove oblike. In včasih se nam celo posreči.

Poezija ničesar ne rešuje. Predstavlja pa voljo do reševanja spomina, trenutkov. Tu pa že skoraj lahko govorim o ljubezni do sveta in ljudi.

Danes ne piše le poezije, temveč tudi prevaja in zaključuje svoj prvi roman za otroke. Foto: Osebni arhiv Ali vas prevajanje drugih avtorjev tudi oblikuje kot pesnico? Kako velik vpliv ima na vaše ustvarjanje?

Prevajati sem začela po naključju. Ob izidu Točk izginjanja sem na knjižnem sejmu v Ljubljani srečala urednico Alenko Veler, ki je imela v mislih konkreten mladinski roman. Tako sem se v času pandemije znašla z dobrih 400 strani dolgim mladinskim roman, ki je govoril o koncu sveta.

A v bistvu smo na nek način vsi prevajalci. Ko govorimo ali pišemo, prevajamo svojo dušo v jezik. S prevajanjem poezije pa sem na sledi kreacije nekoga drugega, odkrivam plast za plastjo in iščem najbolj primerne odtenke. Zadnjič sem nekje prebrala dobro misel, da prevod prebiva v izgnanstvu in se ne more vrniti. Prevedena pesem mora zveneti, ko da je bila napisana v jeziku, ki jo želi posvojiti, nikoli ni natančna kopija. Včasih se sprašujem, koliko je drugih pesnikov v moji poeziji in hkrati, koliko je mene v prevodih njihovih pesmi. Kje se brišejo meje, kaj je dobro, kaj slabo. Vsak prevajalec malo drugače zapelje pesem. Zato je prevajanje poezije tako izjemno zanimivo in zahtevno hkrati. In ne vem, če je v resnici kdaj končano.

Ob prevajanju finsko-švedske pesnice Heidi von Wright je na primer dozorela odločitev, da gre za obliko, ki bo najbolje ustrezala Magnoliji. Njeni zgodbi. Verjetno je že tako, da je najbolje, ko pesniki oziroma prevajalci sami izberemo "svoje pesnike". Ker gre za prijateljstvo, posebno močno zvezo. Vsaj pri meni je tako. Poezija mi mora sesti, mora me zanimati tudi zaradi lastnega učenja, raziskovanja, s prevajanjem pa najbolj pridobiva moja slovenščina, kar je spet dobrodošlo za moja pisanja.

Lucija in njen mož Henrik v družbi ameriške pesnice Ade Limon, ko je gostovala v Stockholmu. Adin mož je švedski prevajalec, tudi Lucija je nekaj njenega dela prevedla za slovensko revijo Poetikon. Foto: Osebni arhiv Kakšna je vaša zgodba? Zakaj ste se preselili na Švedsko?

Bila je spet cela veriga naključij, bi rekla. Kar precej sem potovala, a nisem nikoli niti pomislila, da bi se kdaj selila iz Slovenije. Neka naklonjenost Švedski je že v mojem imenu. Oče je bil tam dve leti pred mojim rojstvom in ob doživetju praznika sv. Lucije si je rekel, da bi, če bo kdaj imel hčerko, izbral prav to ime. Ko sem bila kmalu po prvencu na štipendiji v Berlinu, sem tam spoznala starejšega nemškega prevajalca iz švedščine. Z Marušo Krese naju je predlagal za pesniški festival v Visbyju na Gotlandu. Tam se je nad pesmimi navdušil Jan Henrik Swahn, ki jih je začel prevajati, jih kasneje objavil v švedski literarni reviji, nato pa je zakrivil še mojo prvo švedsko knjigo. Še istega leta sem bila za mesec dni povabljena nazaj na Gotland, dobila sem štipendijo od njihovega pisateljsko-prevajalskega centra. Takrat sem začela pisati Otok, mesto in drugi. Otok v knjigi je prav Gotland. Swahnovi prevodi mojih prvih treh knjig z njegovo spremno besedo so potem izšli leta 2009. Istega leta smo trije slovenski pesniki, vsi trije s knjigami, gostovali v Stockholmu. S Tomažem Šalamunom in Alešem Štegrom smo se srečali z mnogimi švedskimi pesniki, naše branje v eni najstarejših knjigarn je zaznamoval obisk Tomasa Tranströmerja, Ann Jäderlund in Larsa Gustafssona. Moje življenje pa srečanje z bodočim možem, ki je bil tudi naš gostitelj, takrat je še delal pri Švedskem pisateljskem združenju.

Zdaj, ko sem pred nekaj tedni šla v Stockholmu poslušat pisateljico Siri Hustvedt, sem ta čas spet podoživljala. Njen pokojni mož, pisatelj Paul Auster, je bil zavezan naključju, njegova besedila so tako močno prepletena z njim. Par se je spoznal na nekem pesniškem večeru v New Yorku in tik pred smrtjo ji je Paul spet rekel: "Pomisli, Siri, kaj če se ne bi srečala?" Nič posebnega ni v tem, a tudi midva se morava kdaj uščipniti in si reči, pomisli, kaj bi bilo, če se ne bi spoznala. Imela sva srečo, da sva se in morda tudi v tem, da sva bila dovolj zrela, da sva se prepoznala in se nisva ustrašila sprememb. Bilo je veliko izzivov in so še, v našem domu mešamo tri jezike, najin skupni jezik je namreč še vedno tudi angleščina, hči pa je dvojezična.

V zraku lebdi neizrečena možnost katastrofe.
Ničesar o možnosti ljubezni. Pripravah nanjo.
Kako si oprtati poljub in ga izstreliti proti lačni luni
v nočno nebo. Da bi se vrnil kot dež, lesketavi dež,
ki bi osvetlil mrtvo listje, temne kamne,
naj žaluje nebo, naj žaluje bolj kot ljudje.
(Magnolija. Njena zgodba, Goga 2024)

Ali imate občutek, da se človek v tujini jasnejše vidi?

Kar nekaj študij, ki so narejene na to temo, temu pritrjujejo. Okolje, ki ti je poznano od malega, ljudje, ki so te obkrožali, poznani kulturni vzorci, vrednote – vse to se mora s selitvijo, z izpostavljenostjo novim kulturnim vrednotam in normam, seveda tudi jeziku, na nek način na novo premisliti in osmisliti. Vendarle izstopiš iz cone udobja. Če gre za prostovoljen eksil, torej lastno izbiro, slej ko prej naletiš na dejstvo, da se moraš sama s sabo dobro pogovoriti. Znova in znova se ukvarjaš z lastnimi vrednotami in prepričanji. Gre za kompleksno prepletanje starih vzorcev z novimi, prepletanje tako kulturnih kot osebnih vrednot. Nekaj, kar je ponotranjeno, je treba vsaj zavestno premisliti, kdaj tudi spremeniti glede na novo okolje.

Na začetku sem si rekla: v redu, saj bo le za nekaj let, potem se selimo v Slovenijo. Pa sva dobila otroka, živela sva na otoku, precej noro, ko zdaj pomislim, sama, a s čudovitimi sosedi. In zdaj, ko že deset let živimo v Stockholmu, tem velikem, izjemnem mestu ob Baltiku, se počasi navajam tudi teme. Odgovarja mi ta nenehen stik urbanega z naravo, streljaj stran so jezera, morje, divjad se nam sprehaja po dvorišču, postala sem bolj povezana z naravo, spet sem lahko tisti otrok, ki je na redne dnevne sprehode hodil v bližnji gozd. Distanca vzpostavi primaren stik s tem, kdo sem.

Že v Točkah izginjanja sem poskušala razmišljati o domu z različnih zornih kotov. V migraciji so dom družina, spomin, občutek, ki ga nosiš s seboj. Poskušala sem poiskati pot do korenin, zanimivih drobcev v biografijah, ujeti te drobce in jih sestaviti v nove zgodbe. V tujini seveda veliko razmišljam o domu, kjerkoli že je. Včasih je lahko tudi pesem, ki sem jo prebrala in mi je dala toliko sveta, da je bila za trenutek tudi moj.

"Dom je lahko družina, spomin ali celo pesem," razmišlja Lucija Stupica Enbohm. Foto: Osebni arhiv Kje vidite največjo krizo sodobne družbe?

V podnebnih spremembah, jedrskem orožju, nevarnosti umetne inteligence, če naštejem največje grožnje. Gaza, Sudan, Ukrajina ... Skrbi me, da izginja solidarnost, da so tisti, ki so na strani človekovih pravic, kolektivnega delovanja in socialnih pravic, vedno bolj potisnjeni v kot zaradi narativa tistih, ki brez težav oblikujejo škodljive politike in poglabljajo neenakost, vse v prid interesov peščice najbogatejših.

Že Heidegger je govoril o poetičnem odnosu do sveta, ki ni izkoriščevalski. Umetnost ponuja možnost boljšega odnosa tako do okolja kot do samih sebe. V tem razdeljenem svetu je človeška solidarnost najpomembnejše orodje za boj proti podnebnih spremembam. Svet se z nami, vsaj upam, ne konča. Za to potrebujemo skupnost, v kateri so ljudje solidarni drug z drugim, vse preveč jih namreč sledi tistemu, kar je "najboljše zame in samo zame". Treba je graditi odnose, ki presegajo razlike, in ne molčati, ko se godijo krivice. V vsem tem bom vedno izbrala empatijo, skupnost.

Naj se v odgovor navežem še na eno misel, ki mi te dni ne gre iz glave in jo je pred razprodanim stockholmskim Kulturhuset izrekla Siri Hustvedt: "Američani smo mislili, da so naše inštitucije iz marmorja. Pomislite, kaj pa če so iz mila in se pred našimi očmi spreminjajo v milnico?" Avditorij je glasno zaploskal, a ko smo stopili v hladen večer, se razkropili po ulicah ali spustili v podzemne tunele, je še vedno odzvanjalo: "Kaj pa, če so iz mila?"