Nedelja, 24. 5. 2026, 4.00
1 mesec, 3 tedne
Ko se mobilnemu telefonu izprazni baterija, ga damo polniti. Zakaj pri sebi ravnamo ravno nasprotno?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,17
Sogovornica Maja Golob se je pred leti soočila z izgorelostjo in o tem napisala knjigo Ne čakaj na vikend.
"Ko smo utrujeni, brez energije, na robu, si rečemo 'samo še tole končam', 'samo še malo stisnem'. Namesto tega bi se morali ustaviti in narediti enako kot pri telefonu – napolniti baterije. Ne zato, da bomo bolj učinkoviti (čeprav bomo), ampak zato, da bomo lahko normalno živeli, ohranili zdravje in odnose," poudarja poslovna coachinja Maja Golob. Ker se je pred leti sama srečala z izgorelostjo, ve, kako pomembno se je znati odklopiti od dela in si vzeti čas zase. Golob je za Siol.net spregovorila o tem, zakaj se pri ljudeh pojavlja občutek krivde, če ne delajo ničesar, in od kod izvira občutek, da si morajo čas za počitek prislužiti.
V času, ko je produktivnost postala skoraj merilo človekove vrednosti, si marsikdo težko vzame čas zase brez občutka krivde. Počitek je pogosto razumljen kot nagrada za opravljeno delo, ne pa kot osnovna potreba. Zakaj je tako in kaj lahko posameznik sam stori, da ohrani svoje zdravje in odnose, je pojasnila poslovna coachinja vodij in timov, specialistka za strateško komuniciranje in predavateljica Maja Golob, ki je o svoji izkušnji z izgorelostjo napisala knjigo Ne čakaj na vikend.
Zakaj se danes veliko ljudi počuti krive, če počivajo ali ne delajo ničesar?
Pri svojem delu se srečujem pretežno z ljudmi na vodilnih mestih, ustanovitelji podjetij ter prevzemniki družinskih podjetij. To so ambiciozni, uspešni posamezniki, ki so pogosto ujeti na hrčkovem kolesu: nenehno v pogonu, veliko časa posvečajo delu, nase pa pri tem pozabijo. Občutek krivde, če si vzamejo prost dan ali dopust, je pri njih zelo pogost. Ko začnemo raziskovati, od kod ta občutek izvira, na plano pogosto priplavajo sporočila iz otroštva, ki so postala njihov notranji program, npr. "počivam lahko samo, ko sem bolna" ali "šele ko je vse narejeno, grem lahko spat" ali "počitek smo pri nas enačili z lenobo". Te misli nas nezavedno vodijo tudi v odrasli dobi in pogosto odločajo o tem, kako ravnamo s seboj.
Zakaj imajo ljudje pogosto občutek, da si morajo počitek nekako prislužiti?
Sodoben tempo življenja je tako hiter, da v njem skoraj ni časa za počitek. Pričakovanja družbe in okolja so visoka: dosegati cilje, napredovati, se razvijati in rasti – osebnostno in profesionalno … Če k temu dodamo še vzorce in programe iz otroštva s pregovori v stilu "kdor ne dela, naj ne je" ter vpliv t. i. kulture hustlanja, ki poveličuje stalno aktivnost, sploh ni presenetljivo, da dobimo občutek, da si moramo počitek prislužiti. Lahko pa perspektivo obrnemo in pogledamo na položaj drugače: da počitek ni nagrada za opravljeno delo, temveč predpogoj, da sploh lahko dobro delujemo. Da je del vsakdana, del sistema, ne pa izjema. Brez počitka dolgoročno ne moremo ohranjati niti energije niti rezultatov.
Kot ste že omenili, živimo v času t. i. kulture hustlanja, kulture stalne produktivnosti in dosegljivosti. Se ta pritisk družbe čez leta še povečuje?
Ja, lahko bi rekli, da se ta pritisk še stopnjuje. Velik vpliv imata tudi razvoj tehnologije in digitalizacija, kar je v bistvu paradoks: tehnologija, ki naj bi nas razbremenila in nam olajšala delo, je v resnici pospešila tempo dela in ustvarila okolje, v katerem smo lahko dosegljivi vedno in povsod. Pravim lahko, ker imamo hkrati tudi možnost izbire. Ta ista tehnologija nam namreč omogoča, da postavimo meje in se odločimo, kdaj in za koga bomo dejansko dosegljivi. Vprašanje pa je, ali si to dejansko tudi dovolimo. Odgovornost na tej točki torej preide nazaj na posameznika.
Kakšne posledice ima lahko dolgoročno občutek, da moramo biti ves čas produktivni?
Občutek, da moramo biti ves čas produktivni, nas na dolgi rok izčrpava. Na zunaj lahko delujemo močni in stalno v pogonu, v resnici pa nam sčasoma začne padati fokus, delo postaja vedno bolj gašenje požarov, vse skupaj pa vodi v slabše odločitve. Opazimo, da oseba postaja vedno bolj razdražljiva, kar negativno vpliva na odnose tako doma kot v službi. Pri vodjih posledice čuti celotno podjetje: ker ostajajo ujeti v operativo, nimajo časa oz. prostora za razmislek, niti za razvoj ekipe, zato pogosto postanejo ozko grlo in to ravno takrat, ko imajo najmanj energije. In tu pridemo še do enega paradoksa: da stalna produktivnost na dolgi rok zmanjšuje ravno to, kar želimo povečati: učinkovitost.
Kako se lahko naučimo počivati brez občutka krivde in kaj bi svetovali nekomu, ki ima občutek, da med počitkom zapravlja čas?
Naj uporabim primerjavo z mobilnim telefonom: bolj kot ga uporabljamo, hitreje se izprazni baterija. In ko se to zgodi, ga brez razmišljanja damo polniti. Pri sebi pa pogosto ravnamo drugače oz. ravno nasprotno. Ko smo utrujeni, brez energije, na robu, si rečemo "samo še tole končam", "samo še malo stisnem". Namesto tega bi se morali ustaviti in narediti enako kot pri telefonu – napolniti baterije. Ne zato, da bomo bolj učinkoviti (čeprav bomo), ampak zato, da bomo lahko normalno živeli, ohranili zdravje in odnose. Predvsem pa s tem dajemo zgled svojim otrokom in sodelavcem, ko jim pokažemo, da počitek ni šibkost, temveč odgovornost do sebe, svojih bližnjih in sodelavcev. Vsak dan imamo priložnost za novo, drugačno odločitev. Ne čakajte na dovoljenje.
