Volitve 2026
Četrtek, 19. 2. 2026, 18.59
1 mesec, 3 tedne
Kdo v resnici "odloča" na volitvah? Tako vaš glas postane mandat.
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,64
Ste se kdaj vprašali, kako se krogec na glasovnici spremeni v poslanski stolček? Slovenski volilni sistem je poln presenečenj: pojasnjujemo, zakaj na primer več glasov ne pomeni vedno zmage in kakšna matematika čaka naš glas, da se ta prelevi v morebitni poslanski mandat.
Praviloma se vsaka štiri leta Slovenci odpravimo na državnozborske volitve. Obkrožimo ime, oddamo listek in čakamo na rezultate. A ko so ti objavljeni, se pogosto pojavi zmeda. Zakaj je lokalni favorit z dva tisoč glasovi ostal pred pragom parlamenta, nekdo iz drugega konca Slovenije pa je s 500 glasovi postal poslanec?
Ker so okraji različno veliki in se gleda odstotek podpore znotraj okraja, lahko kandidat iz manjšega okraja z manj glasovi prehiti kandidata iz večjega.
Da boste ob naslednjih volitvah razumeli igro številk, smo pripravili preprost vodnik skozi posebnosti slovenskega proporcionalnega volilnega sistema.
Varovalka: magična meja štirih odstotkov
Prvo pravilo, ki kroji usodo volitev, je volilni prag. Slovenija se je za proporcionalni sistem odločila, ker ta v nasprotju z večinskim sistemom, po katerem zmagovalec preprosto povedano pobere vse, izhaja iz načela, da morajo dodeljeni mandati ustrezati dobljenim glasovom na volitvah, kar naj bi zagotavljalo, da so v državnem zboru predstavljeni različni politični interesi.
A da v državnem zboru ne bi imeli ogromnega števila različnih strank, kar bi pomenilo popolno zmedo, obstaja varovalka. Če stranka na ravni celotne države ne zbere vsaj štirih odstotkov glasov, je zanjo zgodba končana.
Liste z manj kot štirimi odstotki glasov se pri delitvi mandatov ne upoštevajo, zato se mandati razdelijo samo med tiste, ki prag presežejo – njihov delež sedežev je zato višji, kot bi bil, če praga ne bi bilo.
To je tudi razlog, zakaj so glasovi za majhne stranke včasih tvegani – lahko se zgodi, da vaš glas posredno pomaga stranki, ki vam sploh ni všeč.
Stranka "izgubljenih" glasov bi bila druga najmočnejša sila v parlamentu
Na zadnjih državnozborskih volitvah leta 2022 sta za nekaj tisoč glasov pred parlamentarnim pragom recimo ostali Lista Marjana Šarca (3,72 odstotka glasov) in skupna lista strank Konkretno, Zeleni, SLS, NLS in NS. Če bi sešteli vse glasove strankam, ki so ostale zunaj parlamenta, bi ugotovili, da je "v nič" šlo kar 286.890 veljavnih glasov.
Če se še malo poigramo z volilno matematiko in idejo, da bi ti glasovi šli samo eni stranki, ugotovimo, da bi ta stranka na volitvah dosegla podoben rezultat, kot ga je SDS, zato bi dobila tudi enako število sedežev v parlamentu ("na škodo" drugih, tudi SDS).
Glasujemo za kandidata, a izvolimo stranko
V Sloveniji glasujemo v 88 volilnih okrajih. Ko obkrožimo ime kandidata, naš glas primarno dobi njegova stranka.
Slovenija je razdeljena na osem volilnih enot, v vsaki pa se podeli 11 sedežev. Ti se najprej razdelijo strankam glede na njihov uspeh v tisti enoti. Šele ko je znano, koliko sedežev pripada določeni stranki, pogledajo, kateri njihovi kandidati so bili znotraj enote najuspešnejši (kdo je dobil največji odstotek glasov v svojem okraju).
Pomembno je le vedeti, da se sedeži delijo v dveh korakih:
Prvi krog (na ravni volilnih enot): tukaj se uporabi t. i. Droopov količnik. Ta količnik je bil uveden zato, da bi se že v volilnih enotah podelilo čim več mandatov. Vsaki od osmih volilnih enot pripada 11 mandatov. Droopov količnik izračunamo tako, da se v volilni enoti število veljavnih glasov deli z 11 plus ena, torej z 12. Kolikokrat lista doseže ta količnik, toliko mandatov dobi v prvem koraku.
Recimo, da je v volilni enoti Ljubljana center oddalo glas 180 tisoč volivcev. Droopov količnik v tej enoti je tako 15 tisoč (180.000 : 12 = 15.000). Število mandatov, ki jih dobi posamezna lista, se izračuna tako, da se pogleda, kolikokrat je Droopov količnik vsebovan v glasovih za posamezno listo.
Drugi krog (na ravni države): ker po prvem krogu običajno ostane še nekaj praznih stolčkov (ostanki glasov), v tem koraku nastopi D'Hondtov sistem. Ta matematični model ostanke glasov spremeni v mandate na državni ravni. Pri tem se upoštevajo vse liste, razen tiste, ki so bile vložene v samo eni volilni enoti, in seveda tiste, ki glede na volilni izid v celotnem volilnem telesu niso dosegle štiriodstotnega volilnega praga.
Sistem deluje tako, da se sešteje vse glasove, ki jih je dobila posamezna lista v vsej Sloveniji, nato pa se to število deli najprej z ena, dva, tri … in z vsemi števili do števila 88, saj se v parlament po proporcionalnem sistemu voli 88 poslancev. Tako se potem med rezultati vseh list preprosto izloči 88 največjih števil in mandati se podelijo.
Kogar v podrobnosti zanima matematika razdeljevanja mandatov, si lahko več o tem prebere v tem članku.
Posebnost: Italijanska in madžarska manjšina
Predstavniki italijanske in madžarske manjšine volijo vsak svojega predstavnika narodne skupnosti v parlamentu.
Medtem ko se 88 poslancev bori skozi zgornje matematično sito, se predstavnika italijanske in madžarske narodne skupnosti v parlament prebijeta po drugačni poti. Izvoljena sta po posebnem večinskem sistemu v svojih volilnih enotah na Obali in v Prekmurju. Onadva sta edina poslanca, ki sta v parlament izvoljena neposredno kot posameznika, ne glede na strankarsko pripadnost.
Zakaj je to sploh pomembno?
Slovenski sistem je zasnovan tako, da noben glas ni povsem izgubljen, če le stranka pride v parlament. Čeprav se zdi naš volilni sistem zapleten, preprečuje, da bi ena sama stranka z na primer 30 odstotkov glasov dobila vso oblast, kot se to lahko zgodi v državah z večinskim volilnim sistemom.
