SiolNET. Novice Slovenija
3

termometer

  • Messenger
  • Messenger

"Izurjenim ubijalcem ne pomaga nobena socializacija"

3

termometer

Vojaški psiholog Gregor Jazbec nam je razložil psihološki vidik in vzroke za grozodejstva, ki jih na Bližnjem vzhodu izvajajo pripadniki samooklicane Islamske države.

Samooklicana Islamska država, v vrstah katere naj bi se v preteklosti borili vsaj trije Slovenci, eden naj bi na bojišču tudi umrl, na Bližnjem vzhodu nadaljuje svoj krvavi pohod. Nazadnje je strahovito surovost demonstrirala z novim, petim obglavljenjem pred kamero, ko je zamaskirani neznanec vzel življenje ameriškemu humanitarnemu delavcu Petru Kassigu. A islamisti se niso pripravljeni ustaviti. Pred dnevi naj bi se znesli tudi nad iraško družino, v kateri se starši niso strinjali, da bi njihova hči stopila v zakon z islamistom.

Med najbolj krutimi izvrševalci grozodejstev naj bi bili prav zahodnjaki, ki so se pridružili islamistom. Kar je za zahodne družbe, katerih do pred kratkim zgledni ali vsaj ne v negativnem smislu izrazito izstopajoči člani so del takšnega početja, šok in nerazumljivo početje, nam je poskušal s psihološkega vidika razložiti vojaški psiholog Gregor Jazbec.

V zadnjem času mediji poročajo, kako se v vrstah Islamske države pa tudi v drugih skupinah, ki so udeležene v konfliktih na Bližnjem vzhodu, borijo številni tujci, veliko med njimi je Evropejcev. Kako se lahko zgodi, da nekdo, ki je vse življenje odraščal v okolju, kjer je človeško življenje najvišja vrednota, v hipu pristane v okolju, kjer življenje ni vredno nič? Če bi bil zahodni svet resnično oaza humanizma, potem bi res težko našli kogarkoli, ki bi šel prodajat svojo glavo v kaos bližnjevzhodnih spopadov. Vendar je zahod še daleč od tega. Je konglomerat držav z lastnimi problemi, ideološkimi trenji in nacionalizmi, da o naraščajočem razkoraku med bogatimi in revnimi – tako znotraj kot med državami –, kriminalu, tolpah in podzemlju sploh ne govorim. V takem okolju se bodo vedno našli ljudje, ki iščejo druge, drugačne priložnosti, kakorkoli bizarne še nam že zdijo. Prav tako moramo, preden sploh začnemo vihati nos nad dejanji na Bližnjem vzhodu, počistiti pred lastnim pragom. V zahodni zgodovini ni manjkalo – in še kar ne manjka – ljudi, ki so podpihovali nasilje in vojne, zasmehovali druge religije in prepričanja, uničevali druge kulture. Spomnimo se nebrzdanega nasilja križarjev, pogrome proti Judom, Indijancem, Afričanom, "heretikom", protestantom, da ne omenjam grozodejstev ob razpadu Jugoslavije, kjer se je v nedrju "moderne Evrope" uničevalo včerajšnjega soseda. Konec koncev so svetovne vojne začele in vodile industrijsko najmogočnejše države na svetu, ki so sebe označevale kot steber civiliziranosti.

Imamo pa srečo. Kljub vsemu – govorim za večino – se zjutraj še vseeno zbudimo brez strahu, da nam bo otrok umrl zaradi podhranjenosti, pomanjkanja vode ali zdravniške oskrbe, da nas bodo pobijale nasilne združbe ali da nam bo porušen dom. Ljudje na Bližnjem vzhodu tega ne morejo reči. Pravzaprav tega ne more reči dobršen kos sveta. Koliko je k temu pripomogel vzvišen in grabežljiv odnos bogatejših, pa si lahko kar predstavljam.

Kakšno vlogo ima pri tem, da je nekdo, ki je odraščal v zahodnem okolju, pripravljen izvršiti takšna grozodejstva, vojaška avtoriteta, strah pred nadrejenimi? Izpovedi nekaterih prebežnikov iz vrst Islamske države pravijo, da so številni borci, tujci, ki se borijo in izvajajo nepojmljivo nasilje, pod vplivom opiatov, drog. Mislite, da bi bili takšnih dejanj zmožni tudi brez teh, zaradi avtoritete ali fanatizma? Vzrokov za grozodejstva je po mojem mnenju več. Prvi je nagnjenost k nasilju in takšnih ljudi tudi na zahodu ne manjka. Nasilneži in obupanci bodo svojo priložnost vedno iskali, sploh kadar se spopadajo s pomanjkanjem. Eni tako zaidejo v kriminal, drugi o nasilju sanjarijo in ga občasno tudi uresničijo v morilskem pohodu – spomnimo se streljanj po ameriških šolah –, spet tretji pa gredo iskat vojne. Eni to storijo, da svoja nagnjenja tam izživijo, drugi pa, da svoje sposobnosti in storitve preračunljivo prodajo tujemu gospodarju vojne. Še posebej je težava z nekdanjimi bojevniki. Če jim je vojna nudila užitek ob ubijanju in mnogo priložnosti za krajo in izživljanje nagonov, bo prilagoditev na življenje med ljudmi, ki jih je kaosa in nasilja strah, zelo težka. Ti iščejo krizna žarišča, kjer bodo lahko spet to, kar so.

Kaj pa fanatiki? Nanje ne smemo pozabiti. S tem imam v mislih ljudi, ki so pripravljeni zaradi lastnih prepričanj izvajati nasilje nad drugače mislečimi. Ne bi se čudil, če bi med zahodnjaki našel ljudi, ki se jim je ideologija odtujenosti, komolčarstva in sprenevedanj toliko priskutila, da so se pripravljeni proti njej boriti. In pri tem zahodnjakov druge vere, ki vidijo v krščanstvu nasilno grožnjo, sploh ne upoštevam. Zgodovina je polna najemnikov, ki so se šli v imenu vere bojevat v tujo deželo.

Verjamem pa, da so droge pomemben del izvajanja grozodejstev. In tudi tu si moramo naliti čistega vina. Določene zahodne vojske so v zgodovini sistematično opijale svoje vojake, da so bili pred napadi ali poboji bolj bojeviti. Spet druge pa so pred uporabo poživil zamižale na eno oko. Droge in alkohol so, žal, standardni pospeševalci morije v vojnah.

In, nenazadnje, sploh ni nujno, da gre za nasilneže, fanatike in obupance. Skozi zgodovino smo videli tudi namensko izbrane in gojene enote, pse vojne, katerih naloga je bila čiščenje ozemelj. Ne bi bil presenečen, če bi ljudje, ki izvajajo te poboje, šli skozi podoben, načrten dril.

In ne pozabimo avanturiste, ljudi, ki ne spadajo v nobeno od zgoraj omenjenih skupin.

Kaj za psiho človeka pomeni, da je nekomu vzel življenje na tako grozovit način, kot je obglavljenje? Je tak človek potencialno sploh še zmožen normalno delovati v civiliziranem družbenem okolju? Ubijanje neizogibno spremeni človeka. Tisti, ki so bili v vojno pahnjeni in se ne bojujejo iz fanatičnih prepričanj, jo vidijo zgolj kot sredstvo za lastno preživetje. Res je, da se nanjo navadijo, vendar v njej ne uživajo. Ohranijo zavoro in se po vrnitvi domov tudi počasi prilagodijo. Seveda pa obstajajo ljudje, ki so za tovrstna dejanja urjeni ali pa so jim v užitek, bodisi zaradi fanatizma, nasilne narave, maščevalnosti ali odvisnosti. Zadnjim ne pomaga nobena socializacija. Res pa je, da je tudi vprašanje, kam se ti po vojni vračajo. Če se vračajo v državo, v kateri vladata revščina in nasilje, bodo postali eni izmed mnogih, ki bodo nasilni še naprej, in zaradi radikalnih izkušenj še uspešnejši pri plezanju na vrh prehranjevalne verige. Tam pač šteje zakon močnejšega.

Če pa se vračajo v državo, v kateri je človeško življenje cenjeno in tudi varovano bolj, pa ima družba v svojih vrstah ujedo, loose cannon. S tem problemom so se srečevale na primer nekdanje jugoslovanske države, kjer se določeni veterani na mir niso mogli, niti želeli prilagoditi in je prihajalo do nasilnih dejanj, za katere ni bil potreben močan sprožilec. Tako takšni ljudje lahko poniknejo v podzemlje, zapor, v druge države ali druge vojne.

V javnost je pred kratkim prišel posnetek, na katerem pripadniki IS še dečkom in mladim fantom predstavljajo ideologijo Islamske države, predvajajo posnetke uspehov in jih vabijo v vojne vrste. Po nekaterih podatkih naj bi bilo v sodelovanje z Islamsko državo, ne nujno vselej na bojnih linijah, ampak tudi v obliki drugačnega sodelovanja, vpetih na desettisoče, celo na stotisoče mladeničev. Očitno so mladi hvaležna tarča za tiste, ki novačijo. Zakaj je tako? Mladi so, poleg tistih, ki nimajo več česa izgubiti, vedno najboljši material za bojevnike. Po eni strani njihov nazor še ni oblikovan in so sprejemljivejši za ideološke pritiske. Po drugi strani imajo z vojno za zgubiti manj – nimajo niti družin, otrok, službe in karier, dejavnikov, zaradi katerih so starejši običajno veliko manj zagreti za igranje s smrtjo.

Poleg tega je pri mladih pogosto prepričanje, da se jim ne more zgoditi nič; zdravi so, s smrtjo in življenjskimi nevarnostmi so se srečevali manj in so zato tudi manj previdni. Vedno pa je treba tudi upoštevati dejstvo, da se običajno novači mladostnike iz socialnega dna. Ti nimajo od življenja ničesar in pričakujejo lahko samo revščino. Ubijali bodo za drobiž ali prgišče droge.

Do kam lahko seže fanatizem mladostniških vojakov, nazorno kažejo dejanja 12. SS divizije Hitlerjugend med boji za Caen v Normandiji. Kanadski poveljnik, ki se je bojeval z njimi, je izjavil, da so se ti petnajstletniki ustavili šele takrat, ko so jih zmleli s tankovskimi gosenicami.

Islamisti na videoposnetkih obglavljajo zahodnjake, pripadnike drugih veroizpovedi, upornih plemen, ki se jim ne želijo pridružiti. Eden zadnjih kaže, kako so obračunali z družino, ki se ni strinjala, da bi se pripadnik IS poročil z njihovo hčerko. Na kakšen učinek računa IS s takšnimi objavami? Namen je seveda prestrašiti in znižati voljo za odpor. Če vas je ob opazovanju teh dejanj strah, potem dosegajo svoj namen. Na isti učinek se računa tudi pri tako imenovanih terorističnih napadih. Kar pomislite. Ena bomba, nastavljena na podzemni železnici, spravi v strah cele množice, celo države. Tovrstni prijemi so poceni sredstvo za doseganje veliko večjih učinkov, kot je vloženega napora. Mediji so hvaležno sredstvo za cilje ustrahovalcev in tega se ti še predobro zavedajo.

Princip ustrahovanja prek eksekucij je isti že od prazgodovine. Temu so služila križanja pri Rimljanih, zažiganja na grmadah v srednjem veku, javne eksekucije, puščanje trupel obešenih kriminalcev ob cestah. Nemški priročnik za protiuporniški boj iz druge svetovne vojne predpisuje, da je za uboj nemškega vojaka treba uprizoriti pobijanje talcev, pri čemer morajo biti namen, pojasnila in eksekucije javne. Pri tem so bili toliko preračunljivi, da opozarjajo celo, da naj se poboji uporabljajo dozirano – prevelike represalije bi lahko prevesile učinek iz strahu v še večji odpor. Naš narod je med drugo vojno tovrstnih prijemov doživel še preveč. Vedno se spomnim na okrvavljeno Tončko Čeč, ki so jo s plakatom na prsih razkazovali pred Celjskim domom.

Islamska država očitno zelo dobro razume moč propagande. To lahko vidimo tudi po posnetkih in neke vrste dokumentarnih filmih, ki jih izdajajo in v katerih s spretno montažo, dramaturškimi loki in glasbo ustvarjajo pripoved in slavijo svoje borce ter ideologijo, ki jo organizacija zastopa. Nekateri izdelki delujejo zelo dovršeno. Zadnji primer je enourni film Flames of War. Moč medijev je velika in nobeden ne izpusti priložnosti, da prek njih širi svoj vpliv, pa naj bo to upornik ali pa domači centri moči. O strašenju, dvigovanju bojevitosti in prepričanosti o lastnem prav, ki so ga – in ga še – izvajale agresivne države pred in med vojnami, sploh nima smisla izgubljati besed. Prvi propagandni oddelek je uvedla srednjeveška cerkev za boj proti reformaciji, železne principe pa so izpilile zahodne velesile med prvo svetovno vojno. Te prijeme brez težav opazimo še zdaj in nobena stran tu nima čiste vesti.

Še vedno sem prepričan, da je treba biti do medijev kar najbolj kritičen. Drži, lahko so sredstvo za širjenje nazorov, znanja in mnenj, vendar so obenem tudi trobila podpihovalcev nasilja in ti so vseh barv, kultur, ver in nazorov. Pritiski, delitve, strašenja in podpihovanja nestrpnosti pa neizogibno vodijo v medsebojno sovraštvo in posledično izbruhe nasilja.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin