Izjemna življenjska zgodba zdravnice, ki se je znašla v vlogi bolnice

Dzhamilyat Abdulkhalikova, dr. med., je specialistka ginekologije, zaposlena na kliničnem oddelku za reprodukcijo na ginekološki kliniki UKC Ljubljana. Ukvarja se predvsem z zdravljenjem neplodnosti in z ginekološko endokrinologijo, v manjši meri tudi z otroško ginekologijo. Njeno delo ne zahteva samo medicinskega znanja, ampak tudi empatijo, razumevanje in sposobnost, da začuti stisko, ki jo diagnoza neplodnosti prinaša.  Dzhamilyat Abdulkhalikova je šla po materinih stopinjah in tako kot ona postala ginekologinja. Foto: Ana Kovač

Kaj vas je spodbudilo k temu, da ste se odločili za študij medicine in kasneje za specializacijo iz ginekologije in porodništva?

V šoli sem bila uspešna predvsem na področju naravoslovja, to me je veselilo in že zgodaj sem vedela, da bo moja poklicna pot usmerjena v naravoslovje. Ko je prišel čas odločitve o vpisu na fakulteto, se je medicina zdela naravna izbira. Bila je prisotna v družini, moj dedek, stric, teta in moja mama so oz. so bili zdravniki in s tem sem odraščala.

Moja mama je ginekologinja in njen poklic sem spremljala od malih nog, kar je verjetno v veliki meri vplivalo tudi na mojo odločitev, da postanem ginekologinja. Specializacijo sem začela opravljati leta 2011 v Splošni bolnišnici Izola. Na tisto obdobje imam zelo lepe spomine, za kar gre zahvala kolegom iz SB Izola, ki so negovali in spodbujali mojo ljubezen do ginekologije. Leta 2013 sem prišla v UKC Ljubljana, kjer sem morala opraviti obvezni del kroženja. V tistem času je bila predstojnica Kliničnega oddelka za reprodukcijo prof. dr. Eda Vrtačnik Bokal. Področje reprodukcije me je takrat začelo globlje zanimati, ker je povezano tudi s širšim področjem interne medicine, predvsem pa se mi je pri zdravljenju neplodnosti zdelo izjemno lepo, ko dosežeš težko pričakovano rojstvo otroka. Takrat me je prof. dr. Vrtačnik Bokal povabila v svoj kolektiv in ostala sem tukaj. Dzhamilyat Abdulkhalikova je medicino najprej študirala v Rusiji, pri 19 letih pa se je na povabilo strica preselila v Slovenijo. Tukaj je zaključila študij in si zgradila uspešno kariero. Foto: Ana Kovač

Prihajate iz Rusije, življenje pa vas je pripeljalo v Slovenijo. Kako to, da ravno k nam?

V Slovenijo nisem prišla po naključju, ampak je z njo tesno povezana zgodovina moje družine. Moj dedek je bil v času druge svetovne vojne major rdeče armade in vojaški kirurg. Vojskoval se je na ukrajinski fronti, kjer je bil leta 1942 ranjen v prsni koš. Že takrat so vedeli, da je zelo dober kirurg, zato so mu rešili življenje. Želeli so ga transportirati v Trst, kjer bi zdravil fašistične vojake, a je na poti tja blizu Senožeč skočil z vlaka in pobegnil. To je bilo januarja 1944, bila je zima, pihala je burja in v takšnih vremenskih razmerah je po treh dneh težke poti po gozdu naletel na štab borcev istrskega odreda. Nekako mu je uspelo v ruščini navezati stik in razložiti, kdo je. Z jugoslovanskimi partizani in domačini so kasneje v veliki tajnosti ustanovili partizansko bolnico Zalesje, ki je delovala skoraj do konca vojne, dokler je Nemci niso odkrili in požgali. Tam, kjer je nekoč stala partizanska bolnica Zalesje, danes stoji spomenik v spomin dedku Magomedu Gadžijevu, ki je v slovenski medicini pustil velik pečat. Foto: Osebni arhiv Dedek je tam vojake operiral v podzemnem bunkerju po načelih sovjetske vojne kirurgije in bil pri tem zelo uspešen. V tistem času je zdravil tudi mlado žensko, ki je zbolela za hudo pljučnico. Ko je ozdravela, je prišla delat v bolnišnico kot bolničarka, kjer sta se z dedkom zaljubila in imela otroka, ki sta ga poimenovala Eldar. Leta 1946 se je moral dedek vrniti v Sovjetsko zvezo, Marina in Eldar pa sta ostala v Sloveniji. Dedek se je kasneje v Rusiji poročil z mojo babico in v zakonu so se jima rodili še štirje otroci, med njimi tudi moja mama.

Stric Eldar, ki je ostal v Sloveniji, je tudi sam postal zdravnik. Bil je vrhunski abdominalni kirurg, ki je oblikoval in zaznamoval razvoj jetrne kirurgije v UKC Ljubljana in kasneje tudi v UKC Maribor. Naučil se je ruskega jezika in vzdrževal stike s svojim očetom, sestrami in brati. Obiskoval nas je in na enem od svojih obiskov, jaz sem se takrat ravno pripravljala na izpit iz anatomije, mi je predlagal, da bi svojo poklicno pot nadaljevala v Sloveniji. Zdelo se mu je, da bom imela tukaj več priložnosti za delo in tako sem prišla v Slovenijo.

Odraščali ste v Rusiji. Kako se spominjate svojega otroštva?

Rodila sem se leta 1980 v Dagestanu, avtonomni republiki na jugu Rusije, ki je del severnega Kavkaza in je na zahodni obali Kaspijskega jezera ob meji z Azerbajdžanom. Sovjetska zveza je takrat še obstajala. Živeli smo v času socializma, na katerega sama nimam slabih spominov. Povezovala nas je ideologija, delali smo za skupno dobro in kot otroku se mi je to zdelo lepo. Ni bilo takšnega izobilja, kot je danes, a imeli smo dovolj za preživetje in človek je bolj cenil tisto malo, kar je imel.

Kot otroci smo ogromno časa preživeli zunaj. Moja mama je bila zaradi dela veliko odsotna in posledično sva imela z bratom tudi veliko svobode, kar verjetno ni bilo slabo. Ko pomislim na otroštvo, najprej pomislim na hribe. V majhni republiki je 11 štiritisočakov in kamorkoli pogledaš, vidiš hribe. V Sloveniji je zato moja najljubša destinacija Gorenjska, pa tudi mož prihaja od tam. Spomnim se tudi dinamike odnosov v družini, ne samo primarni, ampak tudi širši. Z bratranci in sestričnami, tetami in strici smo se ves čas družili in med seboj komunicirali, ker nam je bilo to v veselje. V naši družini so pogovori pogosto nanesli na medicino, med zajtrkom ali kosilom smo se pogovarjali o operacijah in poškodbah, zato so se nekateri družinski člani morda kdaj počutili izločene. Dedka na žalost nisem spoznala, umrl je že pred mojim rojstvom, a smo se o njem pogosto pogovarjali. Poznali smo vse njegove zgodbe in kaj se je dogajalo v Sloveniji, mama je velikokrat govorila o tem, kakšno znanje ji je predajal kot prihodnji ginekologinji.

Dzhamilyat Abdulkhalikova s svojo širšo družino. Foto: Osebni arhiv Kdaj ste se preselili in kako se spominjate prihoda v Slovenijo? Kaj vam je bilo najtežje?

Preselila sem se leta 2000, stara sem bila 19 let. To je bila zame ena težjih preizkušenj v življenju, predvsem zato, ker sem prišla v novo okolje in sem se kar naenkrat znašla brez primarne družine in prijateljev – torej brez ljudi, ki so bili ob meni od otroštva in ki so zame predstavljali dom.

Morala sem se navaditi na dinamiko medsebojnih odnosov v Sloveniji, ki je drugačna kot v Rusiji, kjer so družinski stiki precej bolj intenzivni, medtem ko so v Sloveniji bolj zadržani. To je bil del prilagajanja na življenje tukaj, pri čemer mi je bila v veliko oporo Eldarjeva družina, njegova žena in trije otroci, kasneje pa tudi prijatelji, ki sem jih spoznala med študijem. Zdi se mi, da brez njih tega ne bi zmogla. Študij medicine zahteva veliko, včasih celo tako veliko, da tvoje osnovne življenjske potrebe postanejo sekundarne. Če nekdo poskrbi za to, da nisi lačen in da nisi sam, zelo pomaga.

Danes parom, ki se soočajo z neplodnostjo, pomagate na eni izmed zanje najbolj čustveno zahtevnih izkušenj. Kaj vas pri vašem delu najbolj izpopolnjuje?

Mene – in verjamem, da tudi moje kolege – najbolj navdihuje, ko se po dolgotrajnem boju rodi težko pričakovani otrok. Takrat se najbolje zavemo smisla svojega dela. Pomemben pa se mi zdi tudi sam proces – da lahko paru v obdobju velike negotovosti ponudimo strokovno oporo, jasne usmeritve in občutek, da v tem niso sami.

Glavno sporočilo zdravnikov, ki se ukvarjajo z neplodnostjo, je, da se starševstva, če se le da, ne odlaga na kasnejša leta. Foto: Ana Kovač Kdaj lahko govorimo o neplodnosti in koliko parov v Sloveniji ima težave z zanositvijo?

Diagnozo neplodnost postavimo takrat, ko pri paru, v katerem je ženska, mlajša od 35 let, v enem letu rednih nezaščitenih spolnih odnosov ne pride do zanositve. Pri ženski, starejši od 35 let, govorimo o neplodnosti, če do zanositve ne pride v šestih mesecih rednih nezaščitenih spolnih odnosov. Kakovost in število jajčnih celic z leti hitro upadata in zato se časovni okvir enega leta pri ženski, stari nad 35 let, skrajša na šest mesecev.

V Sloveniji ima težave s plodnostjo od deset do 15 odstotkov parov, torej vsak šesti oziroma sedmi par, kar je primerljivo z Evropo in razvitim zahodnim svetom. Ta številka je visoka in v zadnjem času še narašča.

Zakaj je tako?

Med najpomembnejšimi dejavniki v razvitem svetu je odlaganje starševstva na kasnejša leta. Pari se za otroka odločajo kasneje kot nekoč, največkrat zaradi izobraževanja, poklicne poti, ekonomskih razmer ali drugih osebnih razlogov. Težava je v tem, da reproduktivna biologija temu družbenemu premiku ne sledi. S starostjo se število jajčnih celic zmanjšuje, slabša se njihova kakovost in zato ženske težje zanosijo, imajo več spontanih splavov, več je otrok s kromosomskimi nepravilnostmi. Reproduktivna biologija ne sledi družbenemu premiku, ko se pari kasneje odločajo za starševstvo. Foto: Ana Kovač

Čeprav v javnosti prevladuje prepričanje, da smo pri zdravljenju neplodnosti z biomedicinsko pomočjo zelo uspešni, nas biološka starost ženske pri tem močno omejuje. V poznem reproduktivnem obdobju smo kljub naprednim postopkom precej manj uspešni. Reproduktivna medicina je zelo napredovala, vendar starostnega upada kakovosti jajčnih celic ne more v celoti nadomestiti. Uspešnost zdravljenja torej ni enaka pri ženski, stari 25 let, ali pri ženski, stari 35 let, po 40 letu pa rapidno upada.

Poleg odlaganja starševstva na kasnejša leta imajo velik vpliv tudi slab življenjski slog, pridružene bolezni, kajenje, čezmerno uživanje alkohola, splošna slaba presnova in debelost. Vse to negativno vpliva na reproduktivno zdravje pri obeh spolih. V zadnjih letih vse več pozornosti namenjamo tudi okoljskim dejavnikom, zlasti endokrinim motilcem, torej snovem iz okolja, ki lahko motijo hormonsko ravnovesje in verjetno prispevajo k slabši plodnosti. Tudi stres ima verjetno pomembno vlogo, vendar ga ne smemo poenostavljeno razglasiti za glavni vzrok neplodnosti. Neplodnost sama po sebi povzroča veliko psihološkega stresa pri ženski in pri moškem, hkrati pa lahko dolgotrajen stres vpliva na hormonsko stanje, počutje, partnerski odnos in potek zdravljenja neplodnosti.

Kako uspešni smo v Sloveniji pri zdravljenju neplodnosti?

V Sloveniji smo pri zdravljenju neplodnosti zelo uspešni. Pomagamo lahko s kirurškimi postopki ali s postopki zunajtelesne oploditve. Naši rezultati so zelo primerljivi z najboljšimi evropskimi centri, poleg tega se Slovenija po deležu otrok, ki so rojeni s postopki zunajtelesne oploditve, uvršča med najuspešnejše evropske države.

Pomembna prednost Slovenije je v tem, da je dostopnost do postopkov zdravljenja neplodnosti zelo visoka. Ženska ima v okviru ZZZS pravico do šestih postopkov zunajtelesne oploditve, po vsakem porodu otroka pa je upravičena do dodatnih štirih postopkov.

Pari se za zdravljenje v tujini najpogosteje odločajo takrat, ko je za zanositev potrebna darovana spolna celica. V Sloveniji je darovalk jajčnih celic zelo malo, tudi darovalcev semena primanjkuje, zato so čakalne dobe za takšno zdravljenje pogosto predolge. Če gre za zdravstveno utemeljene razloge, na primer za prezgodnjo odpoved jajčnikov ali druge vzroke, zaradi katerih ženska ali moški nimata ustreznih lastnih spolnih celic, je zdravljenje lahko odobreno tudi v tujini, stroške pa ob izpolnjenih pogojih krije ZZZS. Sama uspešnost postopkov zdravljenja je tesno povezana s starostjo ženske, saj z višanjem starosti tudi uspešnost pada. Glavno sporočilo zdravnikov, ki se ukvarjamo z neplodnostjo, je, da se starševstva, če se le da, ne odlaga na kasnejša leta.

Pomembna prednost Slovenije je v tem, da je dostopnost do postopkov zdravljenja neplodnosti zelo visoka. Ženska ima v okviru ZZZS pravico do šestih postopkov zunajtelesne oploditve, po vsakem porodu otroka pa je upravičena do dodatnih štirih postopkov. Foto: Ana Kovač Tudi sami ste se soočali z neplodnostjo. Kako ste to doživljali, ko ste se kot zdravnica znašli v vlogi bolnice?

Na pot zdravljenja sem se sprva podala pogumno, zdelo se mi je, da bom prej ko slej zanosila in rodila otroka. Ko so postopki postajali vse bolj invazivni in se uspeh ni zgodil tako zgodaj, kot sem pričakovala, sta moj začetni optimizem in prepričanje, da se bo vse dobro razpletlo, začela popuščati. Z napredovanjem zdravljenja se je vedno bolj krepil občutek, da mi je odvzeto nekaj, kar je za večino ljudi samoumevno, nekaj, kar ne zahteva veliko truda. Takrat sem veliko bolj intenzivno začela doživljati čustvene vzpone in padce. Vsaka menstruacija je postala travmatična, ni pomenila samo konca ciklusa, ampak tudi izgubo upanja, odmik od cilja in novo razočaranje.

Kot zdravnica sem sicer poznala medicinsko ozadje problema, vendar me to ni zaščitilo pred veliko človeško ranljivostjo, ki jo ta izkušnja prinese. Eno najtežjih spoznanj zame je bilo, da ne glede na to, kako vztrajen, priden in uspešen si v življenju, na nekatere stvari ne moreš vplivati. Še posebej boleče je, ker gre za nekaj, kar se pri večini ljudi zgodi spontano. Čustveno breme, ki je povezano z možnostjo, da morda nikoli ne boš postal starš, se z zdravljenjem tudi poglablja.

Svojim zdravnikom, medicinskim sestram in embriologom, ki so me vodili skozi zdravljenje, sem popolnoma zaupala, hkrati sem se poskušala zavestno zadržati, da ne bi svojega lastnega zdravljenja pretirano analizirala in ga celo poskusila nadzorovati. Hvaležna sem jim, da so nekatere strokovne odločitve prevzeli nase in so mi dovolili, da sem bila v tem postopku predvsem bolnica. To je bilo zame zelo pomembno, ker sem takrat potrebovala občutek varnosti, zaupanja in slišanosti.

Danes imam otroka, ki je rezultat zdravljenja in predvsem odraz skrbnosti, predanosti, vztrajnosti ljudi, ki so me vodili na tej poti. To je posebna vrsta hvaležnosti, ki je ne moreš primerjati z nobeno drugo.

Zdravnica Dzhamilyat Abdulkhalikova s hčerko in možem. Foto: Osebni arhiv Kako vas je ta izkušnja spremenila kot žensko in tudi kot zdravnico?

Naučila me je, da vseh pomembnih stvari v življenju ne moremo doseči samo z željo, voljo, vztrajnostjo in znanjem. Včasih so potrebni tudi potrpežljivost, zaupanje in sprejemanje negotovosti. Spoznala sem, kako pomembno je, da v tem postopku nisi sam in da lahko partnerski odnos ali pa odnos s prijatelji postane pomemben vir tvoje notranje moči.

Kot zdravnico me je ta izkušnja zelo poglobila. Medicinski del zdravljenja sem seveda poznala že prej, vendar sem šele kot pacientka razumela, kako velika je lahko psihološka obremenitev. Zaradi svoje osebne izkušnje bolje razumem, kaj ženska fizično prestaja, in še pomembneje, lažje prepoznam njeno notranjo stisko, saj sem tudi sama prehodila del te poti.

Kot sem že povedala, svojega dedka nisem poznala, mi je pa stric Eldar večkrat prenesel misel, ki jo je dedek predal njemu in je želel, da jo ponotranjim tudi jaz: "Zdravnik lahko zdravi s hrano, z nožem in z besedo." Ta misel se mi zdi lepa, ker pokaže, da medicina ni samo poseg ali terapija, ampak tudi način, kako človeka nagovoriš, poslušaš in vodiš skozi bolezen ali čustveno breme. Mislim, da mi pri tem moja osebna izkušnja zelo pomaga, ker mi omogoča še bolj občutljivo razumevanje bolnic in njihove stiske.

Danes imam otroka, ki je rezultat zdravljenja in predvsem odraz skrbnosti, predanosti, vztrajnosti ljudi, ki so me vodili na tej poti. To je posebna vrsta hvaležnosti, ki je ne moreš primerjati z nobeno drugo.

Se po vašem mnenju o neplodnosti še vedno premalo govori?

O neplodnosti se še vedno premalo govori, predvsem pa ne dovolj občutljivo in ne dovolj poglobljeno. Starševstvo je v naši družbi predstavljeno kot nekaj samoumevnega, kot najbolj logičen naslednji korak v življenju. Ko pride do neplodnosti, se mnogi pari raje osamijo, ker ne čutijo razumevanja s strani drugih, se znajdejo v tišini, lahko se pojavijo tudi občutki sramu.

Neplodnost ni samo medicinski problem, je zelo zahtevna izkušnja, ki sega globoko v partnerski odnos, v človekovo intimo, samopodobo, občutek lastne vrednosti in lastne izpolnjenosti. Prav zato mnogi pari o tem težko govorijo. Okolica pogosto ne zna pristopiti na pravi način in nehote izreče stvari, ki par še bolj ranijo. Velikokrat slišimo navidezno dobronamerne izjave, kot so: "Kaj pa vidva čakata?", "Samo sprostiti se morata" ali "Pojdita na dopust", pa tudi neprimerne šale na račun partnerskega odnosa. Takšni odzivi so za par, ki se sooča z neplodnostjo, škodljivi, ker njihovo stisko poenostavljajo ali jo razvrednotijo. Zdi se mi pomembno, da o neplodnosti govorimo ne samo bolj odprto, ampak tudi bolj zrelo, odgovorno, spoštljivo in dostojanstveno.

Poleg tega se trudimo razbiti mit, da imajo težave z neplodnostjo samo ženske. Neplodnost je po vzrokih različno razporejena: v približno tretjini primerov je vzrok pri ženski, v tretjini pri moškem, v tretjini pa pri obeh partnerjih ali pa ostane nepojasnjen. Obravnavo zato vedno začnemo tako, da pregledamo oba partnerja.

"O neplodnosti se še vedno premalo govori, predvsem pa ne dovolj občutljivo in ne dovolj poglobljeno," izpostavi zdravnica Dzhamilyat Abdulkhalikova. Foto: Ana Kovač Kaj bi sporočili parom, ki se trenutno soočajo z neplodnostjo?

Tiste pare, ki so na začetku poti, bi spodbudila, da si pravočasno poiščejo strokovno pomoč in si na tej poti dovolijo podporo bližnjih in strokovnjakov. Svetovala bi jim, naj, kolikor zmorejo, skrbijo za osnovne stebre svojega zdravja, to je za dober spanec, gibanje, uravnoteženo prehrano in izogibanje slabim navadam.

Tistim parom, ki so že nekaj časa na tej poti, pa bi sporočila predvsem to, da v tej izkušnji niso sami in da neplodnost ni njihov osebni neuspeh. Gre za stanje, ki je medicinsko, psihološko in čustveno izjemno obremenjujoče in je povsem razumljivo, da ob njem doživljajo tudi utrujenost, žalost, jezo, strah in občutek izgubljenosti. Pomembno je, da si ta čustva dovolijo občutiti, jih ne skušajo zadrževati v sebi in da ne ostanejo v čustveni stiski sami. Tudi takrat, ko je pot dolga in negotova, je vredno ohraniti upanje.

Kako kot zdravnica doživljate trenutno stanje v slovenskem zdravstvu?

Kot zdravnica trenutno stanje doživljam predvsem kot opozorilo, kako dragocen je javni zdravstveni sistem in kako hitro ga lahko oslabimo, če ne znamo pravočasno nasloviti njegovih težav. Menim, da imamo v Sloveniji veliko odličnega znanja in veliko ljudi, ki delajo predano, vendar sistem potrebuje stabilnost, jasne usmeritve in takšne pogoje dela, da bodo strokovnjaki v njem želeli ostati. Zelo pomembno se mi zdi, da tudi v času sprememb ne izgubimo osnovnega načela, da mora kakovostna zdravstvena oskrba ostati dostopna vsem.

Novice Kardiologinja, ki jo zanima veliko več kot le srce