SiolNET. Novice Slovenija
4

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Dušan Petrač je raziskovanju vesolja dodal svoj pečat

4

termometer

Lunin prah smrdi, vendar vonj izgubi, ko pride v stik s kisikom, je med drugim v intervjuju za SiOL pojasnil prof. dr. Dušan Petrač.

Petrač je najbolj znan slovenski znanstvenik, ki deluje v ameriški vesoljski agenciji Nasa in je bil del velike in zanimive zgodbe. Je višji znanstveni sodelavec Jet Propulsion Laboratory na tehnološkem inštitutu v kalifornijski Pasadeni v ZDA in je kot fizik specializiran za razmere, ki vladajo v vesolju; zlasti za ekstremno nizke temperature in breztežnost. Sodeloval je pri poskusih v breztežnostnem laboratoriju, pri poskusih z raketami, z vesoljskim taksijem in umetnimi sateliti. Tako je dosegel tudi svojevrsten rekord, saj je sodeloval kar pri štirih eksperimentih na vesoljskem taksiju. Mnogim ni uspelo priti niti do enega. Dodobra je okusil še breztežnostni prostor, za katerega pravi, da hitri premiki nikakor niso dobrodošli. Bil je tudi prvi kandidat slovenskega rodu za polet v vesolje. Njegov najpomembnejši dosežek je sodelovanje pri infrardečem astronomskem satelitu in Spitzerjevem vesoljskem teleskopu, pri katerih je poskrbel za temperaturni nadzor super-tekočega helija, ki je potreben za hlajenje infrardečih detektorjev. V ZDA ste odpotovali leta 1962. Kakšni so bili vaši prvi vtisi o tej deželi?

Ob tem se spomnim vica, ki so mi ga povedali preden sem šel v Ameriko. Ta pravi, da se je Bošnjak odločil, da gre v Ameriko, ker so mu rekli, da denar tam leži na cesti. In že takoj po prihodu na tleh vidi pet dolarjev, stopi prek njih in si pravi: "Pa ja ne bom že prvi dan začel delati." Sicer pa so se moji prvi vtisi začeli z izgubo prtljage in sem tako moral nanjo v New Yorku čakati tri dni. Ko sem šel skozi carino le z aktovko v roki, se spomnim, da je carinik komentiral: "Ti presneti Evropejci. Prišel je za leto dni pa niti prtljage nima, le čeke."

Kaj pa ljudje? Kakšni so se vam zdeli?

Zanimivi. Videl sem črnce, Azijce, mešane rase … New York je bil in je svet v malem.

Se spomnite še kakšnih začetniških nerodnosti?

Ja, seveda so bili še drugi manjši dogodki oz. nesporazumi. Na primer, ko sem šel kasneje z avtobusom prek celine, sem na neki avtobusni postaji spraševal za stranišče. Ne vem, kaj sem jim govoril, mislim, da sem kar neposredno prevedel WC, pa me malo čudno gledajo in pravijo: "Oh, you mean restroom?" Pa jih jaz nazaj pogledam začudeno in pravim da ne, saj nisem utrujen. (Op. av. Restroom je ameriški izraz za javno stranišče, neposreden prevod v slovenščino pa bi bil soba za počitek). Spomnim se tudi, ko sva z nekim švedskim študentom šla v restavracijo in ker imam rad mleko, sem naročil toplo mleko. Natakar pride nazaj in vpraša: "Ja, kje pa je otrok?"

Verjetno je bil odhod v ZDA velik zalogaj tudi za vašo družino?

Hja, ženi je enkrat njena stara mama rekla, da se je poročila s pustolovcem. Takrat se z njo nisem strinjal, sedaj pa se, vse skupaj je bila res ena velika pustolovščina. Ko smo se preselili prek Atlantika, sva imela le eno hčerko, potem se nama je tam rodila še druga.

In kaj sta po izobrazbi?

Obe sta zdravnici. Najstarejša je medicino prišla študirat v Ljubljano, vendar se je potem vrnila v ZDA. Starejša je gerontologinja, mlajša pa ginekologinja. In včasih v šali rečem, da ena piše rojstne liste, druga pa osmrtnice.

Kako ste prišli do Nase?

Najprej sem šel na intervju in vse je potekalo gladko, dokler me niso vprašali, kakšen je moj status. Takrat žal še nisem imel državljanstva, zato so list strgali in rekli: "Pa kdaj drugič." Hkrati sta takrat bila na intervjuju še dva kolega s slabšimi kvalifikacijami kot jaz, ki sta dobila službo. Meni so potem svetovali, naj napišem raziskovalni predlog in če bo zanimiv, imam možnosti, da me sprejmejo. Tako sem napisal nek eksperiment, ki naj bi ga delali v breztežnosti in sem potem postal njihov zunanji sodelavec. Ker pa je bil omenjeni projekt uspešen, sem čez kakšno leto postal njihov uslužbenec.

S čim ste se torej ukvarjali?

Moje delo je bilo eksperimentalno, jaz nisem bil teoretik. Zanimalo me je obnašanje snovi, na primer tekočin, v breztežnostnem prostoru. In še posebej pri nizkih temperaturah. Sodeloval sem tudi pri štirih eksperimentih na vesoljskem taksiju in mislim, da imam rekord. Mnogi kolegi niso imeli niti ene možnosti, da bi svoje eksperimente preizkušali na vesoljskem taksiju.

Konkurenca je bila torej velika.

Na prvi razpis, na katerega smo se prijavili, je prispelo 1800 predlogov. Sprejet je bil naš.

Koliko približno stanejo takšni eksperimenti?

Vesoljski taksi stane približno 180 milijard dolarjev. Če preračunate vse stroške razvoja, vzdrževanja … pride okoli 1,4 milijarde na en polet. Torej, jaz sem sodeloval pri štirih, kar pomeni, da je moje sodelovanje pri omenjenih štirih eksperimentih na vesoljskem taksiju stalo približno 5,6 milijarde dolarjev.

Pri raziskovanju vesolja ste se v svetovni vrh prebili z razvojem sistema hlajenja infrardečega detektorja pri satelitih. Bo držalo?

Bil sem specialist za nizke temperature in sem bil zraven tudi, ko so razvijali prvi infrardeč astronomski satelit. In na enem izmed tedenskih srečanj sem kolege vprašal, ali so prepričani, da bomo lahko pri minus 271 stopinj Celzija vzdrževali infrardeči detektor. Dejali so mi, da je vse pod nadzorom. No, kasneje se je izkazalo, da to še daleč ni res in da je potrebno razviti izboljšave. Toda nihče ni bil pripravljen te naloge prevzeti, zato so vprašali mene in ponudbo sem sprejel. Bil je velik izziv. Enkrat me je nekdo vprašal, če sem uporabil vse znanje, ki sem ga pridobil med študijem in sem mu odgovoril, da mi ga je še zmanjkalo, tako da sem ga moral večkrat še dopolnjevati.

Ima kakšne koristi raziskovanja za Naso tudi širša populacija?

V laboratorijih Nase so na primer razvili material za kopalke za najboljše tekmovalce sveta. Kopalke imajo takšno tkanino, ki zmanjša upor. V centru Nasa so razvili tudi ionizator za vodo. Barackova administracija pa sedaj dela tudi na tem, da bi se koristna raziskovalna dela, ki jih delajo za vojsko, odprla tudi "civilnim" potrebam, zato da bi se še tako pomagalo prebroditi ekonomsko krizo. Za tovrstna raziskovanja gredo namreč velike vsote denarja.

Kakšen je občutek breztežnosti?

Moj prvi občutek je bil, kot da bi me nekdo obesil za noge. Potem pa ugotoviš, da smeri ne obstajajo. Gor, dol, levo in desno izgine.

Je težje obvladovati svojo telo v breztežnostnem prostoru?

Ne, ne … je zelo enostavno. Samo je treba biti previden, ker te lahko hitro odnese. Treba se je premikati bolj počasi. Enkrat me je nekdo zasukal in se nisem mogel ustaviti.

Kakšen je pa občutek prostora?

Majhna soba naenkrat postane strašno velika, zato ker so stene ali strop isto kot tla in obratno.

Koliko časa maksimalno je človek lahko v breztežnostnem prostoru, da ni nevarnosti za zdravje?

To je zelo individualno. Nekateri so lahko v breztežnostnem prostoru manj, nekateri pa dlje časa. Eni v njem sploh ne vzdržijo. Sunita Villiams, deloma naše gore list, ima svetovni rekord za ženske. V breztežnostnem prostoru je prebila 195 dni. Rus Valerij Poljakov pa je s svojimi 437 dnevi rekorder med moškimi. Ampak ko se je vrnil, ni mogel hoditi. Predolgo bivanje v breztežnostnem prostoru povzroči, da človek začne izgubljati mišično in kostno maso.

Na katero drugo nebesno telo bo naslednjič po vašem mnenju stopil človek?

Na Mars ali pa kakšen asteroid.

Kaj menite o vesoljskem turizmu? Bo kdaj postal množičen?

Ja, turizem gotovo bo. Trenutno poskušajo komercializirati izstrelke rakete letala, ki izstreli tam nekje do 100.000 kilometrov visoko in človek lahko doživi, mislim da od 10 do 20 minut breztežnosti. Za to mislim, da se zanima tudi Mirko Tuš, lastnik Tuševih trgovin in zabavišč.

Da bi poudarili, kako pomembna je bila prelomnica človekovega prvega koraka na Luno, ste dejali, da bodo nekoč rekli, da se je Kristus rodil 1969 let, preden je človek stopil na Luno.

Ta dogodek je tako epohalen. Bili smo na Luni. Moja hčerka je rojena 1969. leta in sem ji rekel, da je rojena v slavnem letu. Čez par tisoč let bo to leto tako pomembno kot Kristusovo rojstvo.

Izjavili ste tudi, da bo vas Vitanje bolje označena na zemljevidu Evrope kot Ljubljana. Zakaj?

Ja, kje ste pa to pobrali? Res je. Vitanje je majhen kraj, ampak od tam izhaja mati vesoljskega vizionarja Hermana Potočnika Noordnunga. In prišli so na idejo, da bi tam zgradili Kulturno središče evropske vesoljske tehnologije. Ta naj bi povezoval znanost in tehnologijo z umetnostjo in kulturo. Velik del razstavišča bo posvečen Potočnikovemu delu in umetnosti. Tako so letošnjo pomlad od EU dobili dva milijona evrov za gradnjo. Graditi pa naj bi ga začeli junija letos.

Boste na kakršenkoli način z omenjenim središčem sodelovali tudi vi?

Baje naj bi dobil naziv ambasador središča za povezovanje z Naso, umetnik Dragan Živadinov bi bil ambasador za povezavo z rusko vesoljsko agencijo, arhitekt Miha Turšič pa ambasador za povezovanje z evropsko vesoljsko agencijo.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin