SiolNET. Novice Slovenija
3

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Doplihar: Stroški pogrebov so precej cenejši od stroškov zdravljenja

3

termometer

"Vsi dozdajšnji pristojni ministri so tožili, da so stroški zdravljenja oseb brez zdravstvenega zavarovanja preveliki. Naj dodam, da se zavedamo, da bi bili stroški pogrebov bistveno cenejši."

Tako slikovito in odločno je v pogovoru za naš portal nakazal na socialni čut vseh dozdajšnjih vlad Aleksander Doplihar, vodja ambulante Pro bono za osebe brez zdravstvenega zavarovanja, ki mu je predsednik republike Danilo Türk v ponedeljek na kongresu prostovoljstva v Mariboru podelil državno nagrado in priznanja na področju prostovoljstva. Omenjena ambulanta, ki poleg zdravstvenih uslug in storitev nudi tudi socialno pomoč in možnosti za osebno higieno, je začela delovati leta 2002 in je bila ustanovljena kot peta tovrstna ambulanta v Evropi, in sicer za Avstrijo, Luksemburgom, Nemčijo in Italijo. Ambulanta s posvetovalnico za osebe brez zdravstvenega zavarovanja deluje že deveto leto. Leta 2002 ste imeli 89 uporabnikov, 2008 pa že kar 551. Koliko jih imate danes? Po zadnjih podatkih je bilo pri nas stalno prijavljenih 920 ljudi. To so tisti, ki so pod našim rednim zdravniškim nadzorom. Imamo pa tudi okoli 300 tako imenovanih prehodnih pacientov, ki nas obiščejo, ko se v nekem trenutku v življenju znajdejo v težkem položaju. Kakšne storitve ta ambulanta pravzaprav ponuja? Vse, kar ponuja neka splošna ambulanta, ker pa imamo tudi številne specialiste, pokrivamo še potrebe bolnikov s kroničnimi težavami. Smo pravzaprav že kar neka vrsta poliklinične ustanove. Ker pa imajo naši uporabniki poleg zdravstvenih tudi številne socialne probleme, imamo v ta namen tudi socialno delavko, ki jim pomaga zlasti pri pridobivanju dokumentov in zavarovanja. Kdo so vaši uporabniki? V glavnem gre za ljudi, ki zaradi problemov s plačevanjem prispevkov izgubijo pravico do zdravstvenega in invalidsko-pokojninskega zavarovanja ter se seveda tako ne morejo vključevati v javno zdravstveno službo in zato pridejo k nam. Gre zlasti za manjše obrtnike, ki naj bi jih samo lani propadlo okoli 41 tisoč, kar se mi sicer zdi zelo visoka številka, ampak takšne podatke sem pridobil. K nam seveda prihajajo tudi brezdomci, ki jih je kar veliko, in tujci, ki potujejo skozi Slovenijo pa iz kakršnegakoli vzroka nimajo urejenega zavarovanja. Nadalje prihajajo gradbeni delavci iz republik nekdanje Jugoslavije, v zadnjih časih pa tudi bolgarski in slovaški gradbeni delavci, ki prihajajo v Slovenijo v skupinah. Vodje teh skupin pa jih zdravstveno ne zavarujejo in tako postanejo naši uporabniki. Mnogi k nam pridejo s težavo in skoraj vedno skušajo najti dodaten vzrok, zakaj so se pravzaprav znašli pri nas.

Vaši uporabniki so večinoma ljudje s socialnega obrobja, zato se ne ukvarjate le z zdravstvenimi problemi, marveč tudi drugimi stiskami. Kakšnimi zlasti? Predvsem gre za ljudi z neurejenimi dokumenti, s pomanjkanjem finančnih sredstev, takšno ali drugačno stanovanjsko problematiko in socialnimi boleznimi, kot so to na primer alkoholizem.

Ambulanta deluje na primarni in sekundarni ravni. Kam pošljete paciente, ki potrebujejo dodatno pomoč? To predstavlja velik problem, ker večinoma naletimo na gluha ušesa tako na ministrstvu za zdravje kot tudi na zavodu za zdravstveno zavarovanje. Oboji namreč menijo, da je sodelovanje z nami nepotrebno, kljub temu da smo lani na primer opravili prek deset tisoč pregledov in storitev. Delajo nam tudi probleme, ker menijo, da ne bi smeli pisati napotnic za nadaljnje preglede. Nikakor nočejo razumeti, da smo zdravstvena ustanova, čeprav nismo vključeni v mrežo zdravstvenih ustanov Slovenije.

Kaj potem naredite v takšnih primerih? V komunikaciji s kolegom na višji ravni, ko želim, da nekega pacienta pregleda in ga naprej oskrbi, napišem svoje ugotovitve, zato da ne bi preiskav ponavljali in mu s tem dokumentom tudi sporočam, da je situacija nujna.

V takšnih primerih pa se mora odzvati … Poseben člen v zakonu o zdravstvenem zavarovanju določa, da je plačnik nujnih storitev ministrstvo za zdravje.

In tu je kratek stik? Tako je. Omenjeno ministrstvo namreč meni, da so napotnice za nadaljnjo obdelavo naših pacientov nepotreben strošek. Toda ne zavedajo se, da bi takšen pacient tako ali tako prišel do tovrstnega zdravljenja, v prenekaterem primeru celo prepozno za učinkovito zdravljenje. V tem primeru pa je zdravljenje bistveno dražje. Naj tudi omenim rešitev, ki so jo našli v Avstriji. Pri omenjenih sosedih so sogovornika našli v zavodu za zdravstveno zavarovanje in pristojnem ministrstvu, kar nam, kot sem že povedal, ni uspelo. Dogovorili so se, da jim letno plačujejo neko vsoto denarja, saj so ugotovili, da delo takšne ambulante zmanjša strošek za zdravljenje na sekundarni in terciarni ravni.

Pri nas pa ne vidimo dlje od prsta … Nihče od dozdajšnjih pristojnih ministrov ni čutil potrebe, da bi spoznal naše delovanje.

Ste vi stopili do njih? Nekajkrat smo bili in največ smo dosegli pri zdajšnjem ministru za zdravje Dorjanu Marušiču.

Kaj pa ste dosegli? Da nas je sploh sprejel.

Kako pa je z ministrstvom za delo, družino in socialne zadeve? Omenjeno ministrstvo je sodelovalo z nami le v začetku, in sicer so plačali polovico stroškov za delo socialne delavke. Imamo namreč zaposlene tri delavke: medicinsko sestro, socialno delavko in čistilko.

Vam jo še vedno plačujejo? Ne. Prenehali so z začetkom januarja letos.

Kdo je pravzaprav idejni vodja tovrstne ambulante in njen ustanovitelj? Primarno se je takšna oblika pomoči začela odvijati v Karitasovem zavetišču za brezdomce v Štepanjskem naselju, kjer so jim najprej zagotavljali možnosti za osebno higieno in obleko, nato pa še zdravstvene usluge in nasvete, ki jim jih je takrat nudila zdravnica Branka Matojc, ki je sicer delala na inštitutu za rehabilitacijo invalidov Soča. Toda teh ljudi je bilo preveč, zato so dobili idejo o tovrstni ambulanti. Ideja je padla na plodna tla, ker so bili na ključnih pozicijah ljudje, ki so bili humano usmerjeni. Poleg predstavnikov Župnijske Karitas Štepanja vas so idejo pomagali uresničevati še takratna ljubljanska županja Vika Potočnik, direktor Zdravstvenega doma Ljubljana dr. Zvonko Ravbar in zdravnica Anica Mikuž iz Slovenske filantropije.

Koliko zdravnikov prostovoljcev deluje v tej ambulanti? Trenutno nas je okoli 39 zdravnikov različnih specializacij in večina nas dela v tej ambulanti že od začetka. Nimamo pa okulista in stomatologa, saj ne bi mogli plačevati dragih aparatur, poleg tega pa je za kaj takšnega tudi premalo pacientov, zato to ne bi bilo niti racionalno.

Koliko ur mesečno zdravniki prostovoljci podarijo ljudem v zdravstveni stiski? Približno tri do štiri ure. Gre pa tako za zaposlene kot tudi upokojene zdravnike. Sicer pa imamo v svojih krogih vrhunsko zasedbo, saj prostovoljno delujejo tako profesorji kot tudi magistri in doktorji znanosti, tako da kar zadeva diagnostično obdelavo nimamo nikakršnih problemov.

Ali še kje drugje v Sloveniji delujejo tovrstne ambulante? V Mariboru. Tudi sam sem sodeloval pri ustanovitvi te ambulante, ki ima nekoliko lažji status, ker je le en ustanovitelj, in sicer Nadškofijska Karitas Maribor, ki jim tudi krije večino stroškov. Imajo 29 zdravnikov prostovoljcev in zaposlene dve medicinski sestri ter socialno delavko.

Kako pa finančna in materialna sredstva, ki so potrebna za delovanje ambulante, pridobivate vi? Mestna občina Ljubljana zdaj plačuje vse tri zaposlene, Zdravstveni dom Ljubljana nam pomaga s prostori, opremo in materialom. Z administrativnim materialom in računalniško opremo nas oskrbuje Slovenska filantropija, stroške za posvetovalnico in higienske storitve pa nosi Karitas. Ta nam vsak konec leta tudi donira sredstva za kakšen nov medicinski aparat. Prav tako dobivamo tudi donacije posameznikov in podjetij, ki so vedno dobrodošle.

Torej tovrstni ambulanti delujeta le v Ljubljani in Mariboru? Potrebe so se pokazale tudi v Kopru, Kranju in Celju, vendar nam jih v omenjenih mestih za zdaj še ni uspelo ustanoviti. V prestolnici je bila ta ambulanta ustanovljena v sklopu projekta Ljubljana – zdravo mesto, in sicer je bila zamišljena kot kratkotrajni projekt, vendar smo ugotovili, da je postala potreba po tovrstni dejavnosti trajna. Kako bi ta problem po vašem mnenju lahko rešili sistemsko? Najcenejša in najboljša bi bila uvedba zdravstvenega zavarovanja za vse te ljudi.

Kdo bi to kril? To je seveda politični problem, ki bi zahteval pogovore in seveda ustrezne dogovore.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin