Torek, 10. 2. 2026, 4.00
3 tedne, 5 dni
Intervju: minister Simon Maljevac
Dolgotrajna oskrba ni zgolj socialna pravica #intervju
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,03
Slovenija postopno vzpostavlja sistem dolgotrajne oskrbe, ki letos deluje v obsegu okoli 723 milijonov evrov in vključuje približno 30 tisoč uporabnikov. V intervjuju za Siol minister za solidarno prihodnost Simon Maljevac pojasnjuje, kaj je pri dolgotrajni oskrbi tokrat drugače kot pri prejšnjih poskusih, kako je zastavljeno financiranje sistema, zakaj se pravice uvajajo postopno ter kje vidi največje izzive – od pomanjkanja kadra do širjenja mreže storitev. Da reformo spremljajo tudi v širšem regionalnem prostoru, kaže obisk Maljevca novembra lani v Zagrebu, kjer se je srečal z ministrom za delo, pokojninski sistem, družinsko in socialno politiko Marinom Piletićem ter ministrico za zdravstvo Ireno Hrstić; sestanka se je udeležil tudi predstavnik kabineta hrvaškega predsednika vlade. Po navedbah ministrstva za solidarno prihodnost je hrvaška stran izrazila zanimanje za slovensko reformo dolgotrajne oskrbe in za nadaljnja strokovna srečanja, na katerih bi se z njo podrobneje seznanili.
Dolgotrajna oskrba je bila tema več zaporednih vlad, a se dolgo ni premaknila z mrtve točke. Kaj je v tem mandatu drugače, da je sistem prvič začel dejansko delovati – in zakaj menite, da ima ta ureditev več možnosti za dolgoročno stabilnost kot prejšnje rešitve?
Dolgotrajna oskrba je bila res tema številnih vlad in več kot treh desetletij razprav. Govorimo o 33 ministrih, 13 vladah in kar 18 osnutkih zakonov. Vsi so se zavedali, kako velik in zahteven je ta projekt, saj ne gre zgolj za tehnično ureditev storitev, ampak za temeljno vprašanje, kako kot družba razumemo skrb za drugega, za starejše, bolne in ranljive. Gre za sistem, ki posega v samo jedro socialne države.
Razlika v tem mandatu je, da smo šli prvič do konca. Zakona nismo samo sprejeli, ampak smo ga začeli tudi dejansko izvajati in zanj zagotovili sistemsko financiranje. To je ključno. Prejšnje rešitve so praviloma obstale na papirju, ker niso imele realne finančne podlage. Spomnimo se: zakon, ki ga je pripravila prejšnja vlada, ni imel finančne konstrukcije. V njem je celo pisalo, da mora nova vlada do leta 2025 sprejeti dodaten zakon, ki bo šele uredil financiranje sistema. Že danes to predstavlja več kot pol milijarde evrov na leto, v nekaj letih pa že skoraj milijardo evrov na leto. Brez jasnega vira financiranja tak sistem ne more preživeti.
Druga ključna razlika je v tem, da smo dolgotrajno oskrbo trdno vključili v javni sistem. To ni naključje, ampak zavestna politična odločitev. Trg namreč ne skrbi za šibkega, ampak v šibkosti vidi poslovno priložnost. Mi pa verjamemo, da mora biti skrb za starejše in odvisne ljudi temeljna družbena odgovornost, ne tržni produkt. Zato gradimo sistem, ki je dostopen vsem, ne glede na premoženje, kraj bivanja ali socialni položaj.
In tretji element je financiranje s prispevkom za zavarovanje za dolgotrajno oskrbo. To je edina dolgoročno vzdržna in poštena pot. Prispevek pomeni solidarnost: vsi sodelujemo po svojih zmožnostih, zato da je pomoč zagotovljena vsakomur, ko jo potrebuje. Vse druge rešitve – financiranje iz proračuna brez stabilnega vira, zavarovalniški modeli ali tržne storitve – so kratkoročne ali pa vodijo v neenakosti.
Prav zato menimo, da ima ta ureditev bistveno več možnosti za dolgoročno stabilnost kot vse prejšnje. Ker prvič združuje tri stvari: zakon, ki se dejansko izvaja, jasno in stabilno financiranje ter trdno umeščenost dolgotrajne oskrbe v javni, solidarni sistem.
Pogosto poudarjate, da je dolgotrajna oskrba civilizacijska pravica. Kje po vašem mnenju poteka meja med pravico in finančno vzdržnostjo sistema?
Ko govorimo o dolgotrajni oskrbi kot civilizacijski pravici, ne govorimo o nečem abstraktnem, ampak o osnovnem pogoju za dostojno življenje v starosti ali ob hudi bolezni. Slovenija se stara hitreje od evropskega povprečja. Danes je že več kot 22 odstotkov prebivalcev starejših od 65 let, do leta 2050 pa bo starejša kar tretjina prebivalstva. To niso več projekcije, to je realnost, na katero se moramo odzvati zdaj.
Brez urejenega sistema dolgotrajne oskrbe družba preprosto ne more več delovati humano, pravično in na dolgi rok niti finančno vzdržno. S staranjem družbe prihaja več kroničnih bolezni, več funkcionalnih omejitev in več ljudi, ki ne zmorejo več samostojno skrbeti zase. Hkrati pa se krči tradicionalni družinski okvir, ki je to breme nekoč nosil: družine so manjše, generacije se številčno krčijo, ženske so zaposlene, otroci pogosto živijo daleč stran, življenjska doba pa se podaljšuje. Tako fizična kot finančna zmožnost družin, da same nosijo to breme, se izčrpava.
Zato meja med pravico in finančno vzdržnostjo ne poteka tam, kjer bi se morali odločati, ali bomo pravico omejili, ampak pri tem, kako sistem oblikujemo. Če pravice do oskrbe ne zagotovimo, bo cena na koncu višja – plačali jo bodo družine, zdravstvo, socialni sistemi in nazadnje celotna družba. Brez te pravice kot družba preprosto ne moremo več normalno delovati.
Naloga politike je, da to pravico prevede v sistem, ki je finančno stabilen in pošten. Nam je to uspelo s prispevčnim modelom. Ta temelji na solidarnosti: vsi prispevamo po svojih zmožnostih, zato da je pomoč zagotovljena takrat, ko jo nekdo potrebuje. To ni strošek, ampak naložba v družbeno stabilnost, v razbremenitev družin in v dostojanstvo ljudi. Prav v tem ravnovesju med univerzalno pravico in solidarnim financiranjem je meja, ki zagotavlja, da sistem ostane vzdržen tudi na dolgi rok.
Ali dolgotrajno oskrbo razumete predvsem kot socialno pravico ali kot nov steber socialne države, primerljiv z zdravstvom in pokojninami?
Da, dolgotrajno oskrbo razumem kot nov steber socialne države. S svojimi značilnostmi je drugačna od zdravstva in pokojninskega sistema, a po obsegu, kompleksnosti in družbenem učinku je z njima povsem primerljiva. Pravzaprav zapolnjuje vrzel, ki je v socialni državi dolgo obstajala: prostor med zdravstveno oskrbo, ki je namenjena zdravljenju, in socialnimi transferji, ki zagotavljajo materialno varnost, ni pa celovito urejal pomoči pri vsakodnevnih opravilih.
Dolgotrajna oskrba ni zgolj socialna pravica v klasičnem smislu, temveč sistem, ki na novo definira, kako družba organizira skrb za ljudi, ki zaradi starosti, bolezni ali invalidnosti ne morejo več samostojno živeti. Tako kot zdravstvo zagotavlja pravico do zdravljenja in pokojninski sistem pravico do materialne varnosti v starosti, dolgotrajna oskrba zagotavlja pravico do dostojnega, varnega in podprtega življenja, ko samostojnost ni več mogoča.
Gre tudi za sistem, ki razbremenjuje druge podsisteme. Razbremenjuje zdravstvo, ker preprečuje nepotrebne hospitalizacije, razbremenjuje družine, ki danes pogosto nosijo skoraj celotno breme oskrbe, in razbremenjuje socialne storitve, ki so bile do zdaj preveč razdrobljene. Zato ne govorimo o dodatku k obstoječemu sistemu, ampak o strukturni nadgradnji socialne države.
Maljevac: "Dolgotrajna oskrba je torej tretji veliki steber poleg zdravstva in pokojnin. Steber, ki odgovarja na demografske spremembe in realnost dolgožive družbe ter prvič sistemsko, univerzalno in solidarno ureja področje, ki je bilo desetletja prepuščeno improvizaciji, družinam in trgu."
Zakon o dolgotrajni oskrbi se uveljavlja postopno, pri čemer je prišlo tudi do določenih zamikov. Kako danes, z nekaj distance, ocenjujete zastavljeno časovnico? Kaj je po vašem mnenju ključno, da se je sistem kljub izzivom vendarle začel uspešno izvajati?
Pomembno je, da se dolgotrajna oskrba danes dejansko izvaja: vstopne točke delujejo, odločbe se izdajajo, v domovih za starejše je sistem že zaživel, e-oskrba se izvaja, oskrbovalci družinskega člana delajo in storitve se postopno širijo tudi na dolgotrajno oskrbo na domu. Res je, pri nekaterih pravicah je bilo nekaj zamikov. Žal je to pri vzpostavljanju tako velikega sistema neizogibno. Govorimo o enem največjih socialnih projektov v državi, ki ga praktično gradimo iz nič.
Časovnico smo za tri leta, ki smo jih imeli na voljo, zavestno zastavili zelo ambiciozno. Po več kot dvajsetih letih odlašanja preprosto nismo več imeli prostora za počasno uvajanje. Če bi tudi mi kolebali, bi danes še vedno stali na mrtvi točki. Seveda ne poteka vse idealno, predvsem pri oskrbi na domu bi si želeli hitrejši obseg izvajanja, a bistveno je, da smo sistem spravili v življenje. Dolgotrajna oskrba danes ni več politična obljuba, ampak realnost, ki jo soustvarjajo ljudje na terenu.
Kritiki pravijo, da zakon na papirju obljublja več, kot sistem trenutno zmore izvesti. Kako odgovarjate na te kritike? Bi danes – če bi imeli možnost – kakšen del zakona oblikovali drugače?
Dolgotrajna oskrba je živ sistem, tako je zapisano v zakonu in tako jo moramo tudi razumeti. Nobena država v Evropi tega sistema ni postavila brez kasnejših prilagoditev. Postavili smo ga za desetletja, zato je normalno, da se na začetku pokažejo izzivi, ki jih potem postopno rešujemo.
Kritike, da zakon obljublja več, kot zmore sistem takoj izvesti, so do neke mere razumljive, a hkrati kažejo prav na ambicijo zakona: da postavi jasen standard pravic. Pravice so osnova in teh ne bi krčil, prej nasprotno – dolgoročno jih bomo širili, ne zmanjševali ali omejevali.
Kar bi danes morda oblikovali drugače, so posamezne tehnične in izvedbene rešitve, ne pa vsebine pravic. Sistem že sproti nadgrajujemo, z dvema novelama smo ga aktivno prilagajali praksi. Pomembno je tudi to, da prvič uvajamo transparenten in enoten sistem, kjer so pravice jasne, postopki pa sledljivi in primerljivi po vsej državi.
Opozicija je očitala, da se je prispevek za dolgotrajno oskrbo začel pobirati že sredi leta 2025, še preden so bile nove pravice v celoti vzpostavljene. Ministrstvo pa poudarja, da se sistem vzpostavlja postopno in da so učinki že vidni z nižjimi položnicami po 1. decembru 2025. Kako danes, po prvih položnicah januarja 2026, pojasnjujete to časovno razliko med pobiranjem prispevka in uveljavljanjem pravic?
Gre za stvar preproste matematike in osnovne logike vsakega zavarovalniškega sistema. Dolgotrajna oskrba je zavarovanje, zato ne more delovati brez zagonskih sredstev. Pravic ne moremo izvajati »na zalogo«, sredstev pa pobirati za nazaj. Sistem se uvaja postopno, sredstva pa se morajo začeti zbirati prej, da lahko pravice sploh stabilno zaživijo. To je podobno kot pri gradnji hiše: najprej morate imeti zagotovljeno financiranje, šele nato lahko gradite.
Pomembno je tudi, da gre za namenska sredstva, ki ostajajo v sistemu dolgotrajne oskrbe in se po potrebi prenašajo v naslednja leta. Prispevek ni davek, ampak zavarovanje za čas, ko bomo sami ali naši bližnji potrebovali pomoč.
Ob tem ne smemo pozabiti, da je slovenski prispevek med najnižjimi v Evropi. V Nemčiji na primer delodajalci in delojemalci plačujejo vsak po 1,8 odstotka, osebe brez otrok, starejše od 24 let, pa še dodatnih 0,6 odstotka. Pa so tudi tam za vzpostavitev sistema potrebovali skoraj deset let. Danes, ko so ljudje prejeli prve nižje položnice, pa lahko že zelo konkretno vidijo, da sistem ni teorija, ampak prinaša dejanske učinke.
Ali lahko pojasnite, v kakšnem finančnem obsegu danes deluje sistem dolgotrajne oskrbe – kolikšni so okvirni mesečni in letni prilivi ter kako načrtujete porabo teh sredstev glede na dejansko število upravičencev in obseg pravic?
Že letos, torej v letu 2026, bo dolgotrajna oskrba stala okoli 723 milijonov evrov, malenkost večji znesek se predvideva, da bo pobran s prispevki, in sicer okoli 736 milijonov evrov. Načrt ni bil narejen ad hoc, ampak na podlagi dolgoletnih demografskih projekcij in ocen, koliko ljudi se bo postopno vključevalo v sistem. Dejstvo je, da dolgotrajna oskrba ni projekt enega leta, ampak sistem za desetletja, zato se sredstva tudi prenašajo in uporabljajo dolgoročno.
Izkušnje iz tujine kažejo, da je na začetku vedno večji finančni poudarek na institucionalnem varstvu, ker se vanj najprej vključijo tisti, ki so pomoč že nujno potrebovali. Postopno pa vse bolj dohaja in se krepi oskrba na domu, ki je za ljudi praviloma prijaznejša in tudi sistemsko bolj trajnostna.
Treba je razumeti, da se na začetku v sistem vključi velika količina ljudi, ki jih je treba prevesti v nov sistem, tako oskrbovalce družinskega člana, uporabnike e-oskrbe kot tudi stanovalce v domovih za starejše, hkrati pa je treba obravnavati vloge tistih ljudi, ki so do zdaj čakali. To zahteva čas in stabilno financiranje. Prav zato je bilo nujno, da smo prispevek uvedli dovolj zgodaj, da lahko sistem dolgoročno stoji na trdnih temeljih.
Kako pogosto in na podlagi katerih kazalnikov boste presojali, ali je obstoječa prispevna stopnja dolgoročno vzdržna?
Zakon že v sami zasnovi predvideva redno preverjanje vzdržnosti sistema, tako da to ni prepuščeno politični volji, ampak je zakonska obveznost. Prispevna stopnja in delovanje sistema se preverjata na vsaka tri leta, prvi celoviti pregled pa je predviden po polni vzpostavitvi sistema, torej leta 2028.
Pri tem ne gre samo za finančni pregled, ampak tudi za vsebinski: koliko ljudi je vključenih, katere storitve se najbolj uporabljajo, kako se razvija oskrba na domu, kakšni so kadrovski izzivi in kakšni so demografski trendi.
Zavedamo se, da se bo prebivalstvo še naprej staralo, zato bo sistem treba sproti prilagajati. Dolgotrajna oskrba je živ organizem, ki se mora odzivati na realne okoliščine.
Položnice v domovih za starejše so se po uvedbi dolgotrajne oskrbe znižale, hkrati pa so se spremenili tudi drugi elementi, kot je npr. dodatek za pomoč in postrežbo. Ali imate izračune, ki jasno pokažejo, kakšen je dejanski neto učinek za različne skupine uporabnikov?
Da, in podatki so zelo jasni: velika večina položnic je danes nižjih. Kar 99 odstotkov stanovalcev DSO, torej več kot 20 tisoč ljudi, se je odločilo za prehod v sistem dolgotrajne oskrbe, kar samo po sebi pove največ. Ljudje so lahko že jeseni s pomočjo javno dostopnega kalkulatorja izračunali, kateri sistem je zanje ugodnejši, tudi ob upoštevanju dodatka za pomoč in postrežbo oziroma krajše DPP.
Starega sistema nismo ukinili – kdor želi, lahko v njem ostane in še naprej prejema DPP. A skoraj vsi so se odločili za dolgotrajno oskrbo, ker pomeni nižje stroške. Prihranki so največji pri tistih, ki potrebujejo največ oskrbe, zlasti v novejših in koncesioniranih domovih, kjer lahko znašajo tudi do tisoč evrov mesečno, povprečno pa okoli 500 evrov pri višjih kategorijah oskrbe.
Treba je dodati še nekaj: skoraj dve leti smo z državnimi subvencijami zavirali rast položnic zaradi višanja stroškov plač in materiala. Če tega ne bi bilo, bi ljudje že prej plačevali vsaj 20 odstotkov več. Gledano s te perspektive so današnji prihranki v resnici še bistveno višji.
Brez kadra ni dolgotrajne oskrbe. Zakaj je kadrovski izziv tako velik tudi ob politični volji in kako boste zagotovili, da se širitev pravic ne bo lomila na plečih že danes preobremenjenih zaposlenih?
Kadrovski primanjkljaj ni problem samo dolgotrajne oskrbe in ne samo Slovenije, ampak celotne Evrope. Gre za poklice, ki so zahtevni, odgovorni in v sodobni družbi pogosto premalo cenjeni, hkrati pa se potrebe hitro povečujejo zaradi staranja prebivalstva. To je tek na dolge proge, ki ga ne moreš rešiti čez noč.
Zame je ključno, da dolgotrajna oskrba ne postane žrtev tržne logike. Če bi bila prepuščena trgu, bi bil ob pomanjkanju kadra prvi ukrep zmanjševanje storitev in krčenje pravic. To je zame popolnoma nesprejemljivo. Pravice morajo ostati, naloga države pa je, da zgradi pogoje, da je pravice mogoče izvajati.
Ne skrivamo, da je to največji izziv sistema. A prav zato gradimo dolgotrajno oskrbo postopno. Da se sistem ne sesuje na hrbtih zaposlenih, temveč da raste skupaj s kadri, znanjem in zaupanjem v ta poklic.
Zato smo že sprejeli vrsto ukrepov: od štipendij, lažjih prekvalifikacij in sofinanciranja izobraževanja do lažjega zaposlovanja tujcev, integracijskih programov in večje uporabe tehnologije. Najnovejša razpisa smo objavili v decembru 2025, dodatni pa sledijo tudi letos. Hkrati se urejajo plače in delovni pogoji v javnem sektorju.
V praksi se kaže, da odločba o upravičenosti še ne pomeni vedno takojšnje razpoložljivosti storitve, zlasti pri oskrbi na domu ali ob pomanjkanju mest v domovih za starejše. Kako pojasnjujete ta razkorak in kako je sistem zasnovan, da ljudi v tem prehodnem obdobju ne pusti brez podpore?
Najprej je treba zelo jasno povedati: nihče ni ostal brez pravic. Stari sistem ni ukinjen čez noč in kdor določenih storitev v novem sistemu še ne more uveljaviti, lahko začasno ostaja v obstoječih oblikah pomoči. Govoriti o izgubljenih pravicah je zavajanje, ki ne drži.
Pri oskrbi na domu gradimo povsem nov, izjemno širok sistem. Nobena država tega ni vzpostavila čez noč – kot že rečeno, Nemčija je za to potrebovala skoraj deset let. Normalno je, da se mreža izvajalcev postopno širi in da v začetni fazi ne more vse delovati idealno povsod hkrati. Tudi pri domovih za starejše se zmogljivosti niso zmanjšale. Nasprotno: z rekordnimi investicijami širimo mrežo, gradimo nove kapacitete in obnavljamo obstoječe. Novi sistem ni zaprl nobenih vrat, ampak jih postopno odpira več.
Kako v okviru reforme naslavljate vprašanje plač, statusa in delovnih pogojev v negovalnih poklicih?
Plače so nujen in naslednji ključen korak. Sistem smo postavili, delovna mesta obstajajo, zdaj moramo zagotoviti, da bodo tudi plače temu primerne. Brez tega kadrovskega problema dolgoročno ne moremo rešiti. Hkrati pa plača ni edini dejavnik. Enako pomembni so delovni pogoji, razbremenitev zaposlenih, boljša organizacija dela, podporne tehnologije in tudi stanovanjska politika, zato vse bolj razmišljamo tudi o kadrovskih stanovanjih.
Morda bo kmalu čas, da tem poklicem damo še posebno sistemsko težo bodisi s posebnimi dodatki, podobno kot v zdravstvu, bodisi z jasno prepoznavno kategorijo znotraj plačnega sistema javnega sektorja. A za to potrebujemo širši družbeni in politični konsenz, za to potrebujemo še en mandat.
Če želimo dolgoročno stabilen sistem, moramo v te poklice vlagati celostno: v plače, pogoje dela, ugled in zaupanje. Zato so pomembne tudi kadrovske štipendije, promocija poklica že med mladimi in jasen signal, da gre za eno najpomembnejših družbenih vlog prihodnosti.
Izvajalci in del stroke opozarjajo, da razbijanje oskrbe na minutne normative znotraj dodeljenih ur ne odraža realnih razmer na terenu in vodi v pretirano birokratizacijo izvajanja. Skupnost socialnih zavodov predlaga, da bi se pravice opredeljevale po storitvah, ne po minutah. Ali razmišljate o prilagoditvah sistema v smeri večje fleksibilnosti?
Najprej je pomembno pojasniti, da sistem ne temelji na “minutnem merjenju ljudi”, ampak na pravicah v urah in na opravljenih storitvah. Naš cilj je bil transparentnost: da je jasno, kaj uporabniku pripada, in da se vidi, da je bila storitev tudi dejansko izvedena.
Res je, prvi pravilnik je predvideval evidentiranje časa v minutah, kar so izvajalci upravičeno ocenili kot preveč birokratsko in v praksi neizvedljivo. Zato smo sistem popravili v skladu z njihovimi predlogi. Z novim pravilnikom se čas ne beleži več v minutah, ampak se beležijo opravljene storitve. Vsaka storitev ima orientacijsko časovno vrednost, ki temelji na povprečjih, ne pa na natančnem merjenju vsake posamezne izvedbe.
To pomeni zelo preprosto: ne merimo, ali je nekaj trajalo 8 ali 12 minut, ampak ali je bila storitev opravljena. Časovni okvirji so orientacija za pravično razporeditev ur, ne pa štoparica nad izvajalci. V praksi vemo, da ista storitev včasih traja dlje, drugič krajše, odvisno od človeka in okoliščin – in to sistem tudi dopušča.
Prav zato smo šli v smer, ki jo predlaga tudi stroka: manj birokracije, več vsebine. Sistem temelji na urah, ki uporabniku pripadajo, in na storitvah, ki jih dejansko prejme. To je bolj življenjsko, bolj izvedljivo in bolj spoštljivo do dela zaposlenih na terenu. Kot rečeno, dolgotrajna oskrba je živ sistem. Če se bo v praksi pokazalo, da so potrebne dodatne poenostavitve ali več fleksibilnosti, bomo to tudi naredili. Naš cilj ni administriranje, ampak kakovostna oskrba.
Vzpostavitev sistema dolgotrajne oskrbe je spremljalo kar nekaj organizacijskih in informacijskih izzivov. Opozicija trdi, da ste prevzeli zakon, a sistema niste bistveno izboljšali. Kako danes, z vidika dejanskega stanja na terenu, odgovarjate na te očitke?
Danes imamo sistem dolgotrajne oskrbe, ki dejansko deluje. V njem je že okoli 30.000 uporabnikov, od tega več kot 20.000 prevedenih iz domov za starejše. To so konkretni rezultati, dejstva, ne politične ocene. Ne smemo pozabiti, da je bil zakon prejšnje vlade po mnenju stroke in izvajalcev neizvedljiv, predvsem pa brez zagotovljenega sistemskega financiranja. Vzpostaviti niso uspeli niti vstopnih točk, danes pa te delujejo po vsej državi.
Zato mislim, da stanje na terenu samo po sebi pokaže, da sistema nismo le prevzeli, ampak smo ga naredili operativnega. Kritike razumem predvsem kot del politične kampanje, saj nimajo realne osnove, podkrepljene z dejstvi: prej sistem ni obstajal, danes pa živi.
Kako bi danes starejšim in njihovim svojcem pojasnili, kako sistem dolgotrajne oskrbe deluje in kam se lahko obrnejo, če se v njem še ne znajdejo?
Dolgotrajna oskrba je preprosto povedano mreža pomoči za ljudi, ki vsakdana ne zmorejo več povsem sami. Nekdo potrebuje pomoč pri osebni higieni, drugi pri oblačenju, tretji samo pri sprehodu ali gospodinjstvu. Sistem je narejen zato, da vsak dobi ravno toliko pomoči, kot jo potrebuje.
Na voljo je več oblik pomoči oziroma storitev: oskrba na domu, bivanje v domu za starejše, oskrbovalec družinskega člana ter e-oskrba z zapestnico ali ogrlico, ki je povezana s klicnim centrom. Cilj je, da lahko ljudje čim dlje ostanejo doma, če pa se odločijo za dom za starejše, je danes to tudi finančno dostopnejše, saj smo postavili zgornjo mejo oskrbnine za standardno oskrbo.
Najpomembnejše: nobenemu se v tem sistemu ni treba znajti samemu. Po vsej Sloveniji deluje mreža 16 vstopnih točk z več kot sto zaposlenimi, kjer lahko vsak dobi informacije, preveri upravičenost in izve, katere storitve mu pripadajo. Za vse, ki želijo še bolj preprosto pot, pa je na voljo brezplačna telefonska številka 114. Tam dobijo jasne odgovore na vprašanja, kam se obrniti in kako uveljaviti pravice. Sistem je morda zapleten na papirju, za ljudi pa mora biti čim bolj enostaven in dostopen.
Kaj pa skupina C, ste na te ljudi pozabili?
Najprej želim zelo jasno povedati: reforma dolgotrajne oskrbe ni nikomur ničesar vzela. Nasprotno, sistem je bil postavljen tako, da prinaša več varnosti in več pravic. Pri kategoriji C pa ne gre za izključevanje, ampak za strokovno odločitev, da ta skupina v prvi fazi še ne sodi v sistem dolgotrajne oskrbe. To ni odločitev politike, ampak direktorjev zavodov in stroke.
V posebnih socialnovarstvenih zavodih in kombiniranih zavodih, ki delujejo v istih stavbah kot domovi za starejše, govorimo o približno 1.500 osebah. Kar 80 odstotkov stroškov v teh domovih že danes pokrijejo občine, kar kaže, da država in lokalne skupnosti odgovornosti ne prelagajo na družine. Hkrati pa se zavedamo, da tudi ta preostanek pogosto pomeni veliko breme za svojce.
Gre za odrasle osebe z oviranostjo, katerih potrebe so drugačne od potreb starejših v dolgotrajni oskrbi, zato njihove pravice še naprej ureja Zakon o socialnem varstvu. Dolgotrajna oskrba in socialno varstvo sta dva sistema, ki se dopolnjujeta, ne izključujeta. Kot minister sem bil tudi osebno v stiku z nekaterimi svojci in zelo dobro vem, kako težke so te situacije. Zato je naša zaveza jasna: za te redke, a zelo zahtevne primere, iščemo sistemske poti, da se ta skupina postopno vključi v okvir dolgotrajne oskrbe.
Kaj se dogaja s sredstvi za dolgotrajno oskrbo in kje se nahajajo?
Prispevki za dolgotrajno oskrbo so strogo namenska sredstva in se lahko uporabljajo izključno za dolgotrajno oskrbo. Je pa res, da je bilo glede tega vprašanja v javnost žal lansiranega kar nekaj zavajanja. Skratka, sredstva se zbirajo na ločenem računu pri Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije in ne gredo nikamor drugam.
Tako kot pri zdravstveni in pokojninski blagajni ima tudi dolgotrajna oskrba svojo jasno ločeno blagajno. S temi sredstvi se seveda ravna odgovorno in pregledno. Ker pa sistema ne gradimo le za eno leto, ampak za desetletja, je bil del presežnih sredstev – 90 milijonov evrov od skupno 143 milijonov – začasno prenesen v Enotni zakladniški sistem, kjer so bila sredstva tudi oplemenitena. Ustvarjenih je bilo 101.850 evrov obresti, ki se v celoti vračajo v blagajno dolgotrajne oskrbe. Za ponazoritev: to pomeni približno mesečno financiranje 75 oskrbovalcev družinskega člana na domu.
Vsa sredstva skupaj z obrestmi bodo v začetku februarja 2026 vrnjena na račun dolgotrajne oskrbe. Ključno je, da je denar za dolgotrajno oskrbo je tam, kjer mora biti, ostaja v sistemu in se porablja izključno za ljudi in njihove pravice.
Kako pa kaj napredujete z investicijami?
Dolgotrajne oskrbe in novih delovnih mest ni brez močne infrastrukture. Če nimamo sodobnih, kakovostnih domov za starejše, tudi sistem ne more delovati tako, kot mora. Zato smo se zelo jasno zavezali investicijam – in tu so rezultati res rekordni.
V obdobju 2022–2026 smo za investicije v mrežo domov za starejše namenili skoraj 280 milijonov evrov iz državnega proračuna in evropskih sredstev. Zaključenih je že 58 investicijskih projektov, 29 jih je v teku, dodatnih 26 pa v pripravi. Takšnega obsega gradnje in prenov v Sloveniji še ni bilo. Noben naš predhodnik ni v enem mandatu zgradil in prenovil toliko domov. To pomeni več mest, boljše pogoje bivanja za stanovalce in boljše delovne pogoje za zaposlene. Brez teh investicij dolgotrajna oskrba ne bi imela trdnih temeljev.
