Če ti sodi lačen sodnik, boš prej obsojen (video)

O odnosu med nevroznanostjo in pravom, o etični dilemah, ki jih prinaša uporaba nevroznanosti, pa tudi o tem, ali in koliko bi lahko v prihodnje nevroznanost in njene tehnike prodrle v naše pravo ter kakšno dokazno moč bi lahko imele v postopkih pred sodiščem, smo se pogovarjali s pravnikom in kriminologom dr. Alešem Završnikom ter sociologinjo in filozofinjo dr. Renato Salecl, raziskovalcema na Inštitutu za kriminologijo ljubljanske pravne fakultete.

V drugem delu pogovora z Alešem Završnikom in Renato Salecl o odnosu med nevroznanostjo in pravom, o tem, koliko bi lahko prva v prihodnje zavladala pravu, pa tudi o etični dilemah, ki jih prinaša uporaba nevroznanosti v pravnih postopkih in širše v našem vsakdanjem življenju.

Pravite, da se pri vprašanju uporabe tehnik brain-scan odpirajo tudi etična vprašanja. Katera? Završnik: Predvsem je odvisno, kje te tehnike uporabljamo in kakšno moč jim pripisujemo v pravnih postopkih. Najbolj smiselni primeri uporabe v kazenskem pravosodju so rehabilitacija odvisnikov drog, in če to pomaga razložiti njihovo odvisnost, je to moralno in etično.

Če pa gre pri tem za sklicevanje na to, da nekdo nasploh ni imel svobodne volje, pa se srečujemo s tem, da materialistična znanost o delovanju možganov vstopa v register normativnega. Ali naj potem to pomeni, da zato, ker razumemo, zakaj je nekdo storil kaznivo dejanje, takšnega človeka tudi oprostimo? Mislim, da ne, ker je to ločeno vprašanje.

Vemo, da človeka determinirajo tri stvari – tisto, kar je prirojeno, okolje in samodejavnost. Pri nevroznanosti se zdi, da v bistvu najbolj izpostavlja to, kar je prirojeno. Kje sta tukaj okolje in samodejavnost? Završnik: V kriminologiji je vsaj od druge svetovne vojne dalje in po izkušnjah evgenike vladal nek tabu pred biološkim raziskovanjem vzrokov kriminalitete. Nevroznanost zdaj nasprotno lahko privede do pretiranega izpostavljanja biološkega vidika, enega izmed treh vidikov, kot pravite. Poleg omenjenega detabuiziranja bioloških raziskovanj imamo danes na delu še druge dejavnike, ki podpirajo vstop novih "trdih" znanosti v delovanje kazenskega pravosodja, kot sta ideologija "na dokazih temelječe znanosti" oziroma "evidence based criminology" in ideologija "racionalnega" kaznovanja.

Prva implicira, da naj humanistična kriminologija ne bi bila "evidence based", češ potrebujemo točne dokaze učinkovitega kaznovanja, druga pa, da zdaj vlada iracionalno kaznovanje, nekakšen "black box" oziroma črna škatlica sodniškega odločanja. Šele te znanosti naj bi pripomogle k temu, da to ne bi bila več črna škatla in da bi imeli racionalno in na "pravi" znanosti temelječe določanje kazenskih sankcij. To sta dve ideologiji, ki še dodatno pospešujeta uporabo nevroznanosti v kazenskopravnem sistemu.

V kakšnem odnosu sta nevroznanost in pravo? Salecl: Veliko smo raziskovali kaznovanje in posameznika s pomočjo psihoanalize in to delo nadaljujemo, s temi mehanizmi smo zelo kritično pristopili k problemu nevroznanosti in prava. Ne pozabljamo na to, da je subjekt nekdo, ki živi v jeziku, da gre za nezavedne mehanizme, da gre pravzaprav tudi pri pravu za to zagato, kako skupaj misliti racionalni subjekt in nekaj, kar je onstran racionalnega . Pravo mora imeti nenehno fantazmo tega, da je posameznik predvsem racionalen akter, in pogosto mora na stranski tir postavljati druge mehanizme.

Ker opažamo omenjeni obrat nazaj k biologiji na toliko področjih in konflikt, ki se dogaja v pravu med idejo svobodne volje in tem, kar svobodni volji uhaja, smo se odločili, da preden pride tovrsten dokazni material v našo prakso, raziščemo, za kakšno logiko dokazovanja gre. Kot je bilo že rečeno, poleg tega, da je problematično, kdo interpretira slike možganov, je problematično tudi, da različni stroji pokažejo različne slike.

Še posebej pomembno pa je, da slike možganov ne jemljemo kot fotografijo. Že fotografija je manipuliranje, to je bila od svojih začetkov, danes v digitalni dobi je še bolj. Kar pokaže preslikava možganov, pa je računalniško narejena podoba. Računalnik na nek način sam izriše, mi sami pa pobarvamo tiste mehanizme, ki jih želimo interpretirati. Dva nevroznanstvenika velikokrat ne bosta enako interpretirala takšne računalniško generirane slike.

Kakšna je dejanska moč slik v sodnih postopkih? Salecl: Na ameriških sodiščih so ugotovili, da takšna slika zelo pomembno vpliva na sodnike, še posebej pa na porotnike. Današnji porotniki so zelo pod vplivom televizijskih nadaljevank, še posebej filmov, kot so CSI, Forensic files, Bones in podobno. Zaradi vpliva teh filmov danes na ameriških sodiščih zahtevajo dogajanje, podobno filmom, pa tudi podobne stroje in podobno iluzijo, da bomo nekaj našli v telesu, da bomo s tem lažje dobili odgovor, kakšen je zločinski posameznik, kdo je kriv in podobno. Zato ameriški pravni teoretiki govorijo, da se soočamo z učinkom božičnega drevesa, to ima polno lučk in na nas vpliva na poseben način.

Na podoben način vpliva tudi takšna slika, na kateri imamo rdeče in modre barve, interpretacijo, kaj naj bi te barve v možganih povedale, in nekoga, ki je mogoče prav dobro izobražen in je poznan znanstvenik. Vse to vpliva na porotnika, ki se odloča, zato morajo pravniki, ki uporabljajo nevroznanost, recimo odvetniki, danes spremeniti svoj diskurz nastopanja na sodišču. Vemo, da je slika vredna tisoč besed, in če imaš takšno močno sliko, podkrepljeno z eno najbolj seksi novih smeri znanosti, to je nevroznanostjo, lahko nastajajo čisto nove interpretacije. Zaradi tega lahko rečemo, da bo v prihodnosti nevroznanost še bolj prevladala.

Zanimivi so rezultati raziskav, ki so pokazali, kdaj jo pred sodnikom odnesemo bolje in kdaj slabše. Salecl: Danes se zelo sprašujemo tudi o tem, kako odločajo sodniki. Vemo, da se sodnik, ki ni pojedel zajtrka ali ki je lačen, odloča drugače. Študije, ki so merile stopnjo sladkorja v krvi pri sodnikih – zgodilo se je v Izraelu –, so pokazale, da če prideš pred sodnika takoj po zajtrku, boš prišel bolje skozi, kot pa če prideš pred kosilom, ko je sodniku padla stopnja sladkorja in je že siten in utrujen. Najslabše pa je, če k njemu prideš pred koncem delovnega časa. Nevroznanost danes gleda tudi možgane odločevalcev, torej meri, kaj vpliva na odločanje, in istočasno tudi, kako se lahko stvari spreminjajo.

Kje je tukaj človekova svobodna volja? Da smo lahko obsojeni zato, ker je sodnik lačen, se sliši strašljivo. Završnik: Pri vprašanju svobodne volje so bili zanimivi Libetovi poskusi "hotnega giba" iz leta 1983, ki so merili delovanje možganov ob gibu roke. Ugotovil je, da se v možganih najprej sproži nevrofiziološka aktivnost možganskega režnja, ki ga ne nadzorujemo zavestno, medtem ko se center za "svobodno voljo" aktivira šele nekaj milisekund za tem.

S tem so pozneje dokazovali, da nimamo svobodne volje. Tukaj bi rekel, da gre pri tem za dva registra. V smislu delovanja možganov, biologistični register, drugi pa je normativna raven pripisljive odgovornosti, svobodne volje in racionalnosti.

Pravo vedno izhaja iz določene predpostavke posameznika in še vedno današnje pravo izhaja iz tega, da smo svobodni in da smo racionalna bitja, saj drugače ne bi moglo funkcionirati.

Ampak nevropravo to nekako zavrača … Salecl: Ja, vendar ne več toliko. V začetku je delovalo, da bo ravno ta Libetova raziskava zelo spremenila kazensko pravo, torej če bomo dokazali, da je svobodna volja neka iluzija, da naši možgani že vedo, preden mi nekaj storimo, kaj bodo naredili. Pozneje se je razprava razširila v smer, da ima posameznik vedno možnost nekaj ne narediti. Obstaja možnost preprečiti nekaj, kar bi nekdo lahko biološko naredil.

Lahko to trdimo tudi za nekoga, ki je odvisnik? Pri problemih odvisnosti se pojavljajo nove zagate. Vemo, da se posameznik, ki je dolgo pod vplivom neke substance, spremeni tudi biološko, organi, ne samo možgani, se mu spremenijo. Kazensko in civilno pravo tukaj posameznika ne jemljeta kot neodgovornega. Recimo če vozimo pod vplivom alkohola, nismo dojeti, kot da nismo imeli nikakršne svobodne volje. Za psihiatrijo je problematično tudi, na kakšen način se nam spreminjajo možgani, kadar smo dolgo pod vplivom nekih zdravil.

Najprej smo se ukvarjali z analizo posameznikovih možganov, da bi ugotovili, ali lahko tam lociramo depresijo, psihozo in podobno. Danes se sprašujemo, ali s tem, ko posamezniku leta in leta predpisujemo zdravila, ravno mi ne spreminjamo možganov. Tako da bomo imeli v prihodnosti najbrž tožbe posameznikov, ki so se zdravili za določenimi boleznimi, in to prav zaradi tega, ker so nastale dolgoročne spremembe. Recimo zaradi zdravil proti depresiji in anksioznosti, ki so danes nekaj zelo splošno sprejetega.

Kakšno pravo nam bo torej vladalo čez deset let? Koliko bo v njem nevropravnih elementov? Završnik: Gotovo se bodo z večjo dostopnostjo naprav, ki omogočajo izvajanje preslikovanja možganov, tudi obrambe v kazenskem postopku večkrat sklicevale in ponujale dokaze o nevrološkem delovanju obtoženih. Tukaj pričakujemo porast. Vendar je zanimivo, da v ameriškem pravu dokazovanje z nevroslikami nima vrednosti dokaza, ampak samo status demonstrativnega prikaza, to pomeni nižjo vrednost.

Vendar ravno zaradi močne prepričljivosti teh slik, ki spregovorijo močneje kot tisoč besed, pravni status, ki je dodeljen tem dokazom, dejansko dobiva vrednost polnovrednega dokaza. A to je tudi specifika ameriškega porotnega sojenja, kjer imamo laike, ki so še bolj podvrženi temu, da jih slike prepričajo, in na drugi strani odvetnike, ki želijo to zaobiti.

Kaj pa nevroznanost v drugih sferah družbe? Salecl: Ne gre toliko za to, koliko bo nevroznanost zavladala pravu, zagata je v tem, kako bo material, kot sta slikanje možganov ali analiza spomina, ki jo lahko naredimo s pomočjo nevroznanosti, zavladal v svetu, ki je manj reguliran. Danes na Zahodu že uporabljajo nove vrste poligrafov in analizo možganov s pomočjo tehnik FMRI pri zaposlovanju, torej v manj reguliranih načinih. Lahko da pravo ne bo sprejelo nekih dokaznih postopkov, vseeno pa se bodo ti stroji uporabljali za nadzorovanje ljudi zunaj prava, na primer pri zaposlovanju, kar je zelo nevarno.

Tako analize kot predvidevanja, kakšen bi bil lahko posameznik, tudi genetske analize, so zelo nevarne, ko na primer zanje izve zavarovalnica. Lahko se zgodi, da ne bomo zavarovani, ker bo informacija o naši genetski ali nevrološki predisponiranosti zapisana v dokumentih, ki so zelo pomembni za kaj drugega, za zaposlovanje ali kaj podobnega.

Završnik: Temu lahko le dodam, da so sodišča le en organ v sistemu družbenega nadzorstva. Naša življenja v sodobnem svetu določajo tudi zavarovalnice, delodajalci, finančne institucije, organi socialne države in tako naprej. Nevrotehnologije lahko povzročijo diskriminacijo, ko posamezniki ne bodo imeli dostopa do storitev teh organizacij pod enakimi pogoji. Nevroznanost bo v mehanizme družbenega nadzorstva gotovo vstopila, je pa vprašanje, na katerih mestih bolj in na katerih manj.

Še bolj nevarno pravzaprav, saj imamo s temi drugimi sferami, ki ste jih našteli, navadno več opravka. Završnik: Gre za manj vidne oblike nadzora in učinke družbenega sortiranja sodobnega nadzora, na katere opozarja David Lyon. Za sodišče vemo, da je osrednji agent formalnega družbenega nadzorstva, za zavarovalnice bi to težje trdili. Ampak od tega so odvisna zdravstvena in druga zavarovanja, ki nam dajejo varnostno mrežo.