Spotkast
Torek, 25. 8. 2026, 4.00
3 tedne, 1 dan
Spotkast z Evo Cimbola
Bojan Požar: Tudi ko ne dela, njegova glava ne utihne #Spotkast
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,00
Bojan Požar je eden najprepoznavnejših in obenem najbolj polarizirajočih slovenskih medijskih obrazov. Javnost ga pozna kot novinarja, urednika in komentatorja, ki že desetletja odpira politična, medijska in družabna ozadja. V Spotkastu z Evo pa ni spregovoril le o informacijah, virih in zgodbah, temveč tudi o življenju človeka, ki se od svojega poklica težko popolnoma odklopi. Mir išče v hoji, teku, glasbi in trenutkih, ko računalnik vendarle pusti doma.
Ob imenu Bojan Požar ima skoraj vsak svoje mnenje. Nekateri ga spremljajo, ker odpira zgodbe, ki jih drugi mediji ne, drugi zato, ker jih zanimajo zakulisje politike, odnosi med vplivnimi ljudmi in informacije, ki praviloma ne pridejo v uradna sporočila za javnost.
Toda kdo je Bojan Požar, ko ne preverja informacij, ne objavlja novih zgodb in ne razmišlja o tem, kaj se dogaja v ozadju? Prav to je bilo eno od izhodišč pogovora v Spotkastu z Evo, v katerem je pokazal tudi svojo manj znano plat – človeka, ki že skoraj dve desetletji živi v stalnem toku informacij, a se vse bolj zaveda, da občasno potrebuje tudi tišino.
Računalnik je dolgo potoval povsod z njim
Odkar je leta 2007 začel ustvarjati Požareport, je bil navajen, da je imel računalnik skoraj vedno ob sebi. Vzel ga je na potovanja in letne dopuste, saj pri njegovem načinu dela nikoli ne ve, kdaj bo prišla informacija, ki jo bo treba preveriti. To ne pomeni nujno, da je ves čas delal, a že sama prisotnost računalnika pomeni, da možnost dela nikoli ni bila daleč. Meja med službenim in prostim časom se pri delu, ki temelji na informacijah, telefonskih klicih in virih, hitro zabriše.
Tudi ko ne objavlja, njegova glava ne utihne popolnoma. Spremljanje dogajanja, povezovanje informacij in razmišljanje o mogočih zgodbah so z leti postali del njegovega vsakdana. V zadnjem času pa si je vendarle privoščil nekoliko drugačen odmik – brez računalnika, z manj telefona in več časa zase. Pri tem ga podpira tudi partnerka, ki ga spodbuja, naj si vzame več pravega prostega časa.
Bojan Požar je spregovoril tudi o zasebnem življenju.
Na Caminu ni pomembna samo prehojena razdalja
Pomemben del njegovega odmika je hoja. Hodi veliko, hitro in najraje sam. Takrat lahko uredi misli, premisli stvari in se vsaj za nekaj časa umakne iz vsakodnevnega medijskega hrupa. Prehodil je tudi Camino, ki ga ne doživlja zgolj kot romantično romarsko pot ali športni dosežek. Zanj je predvsem prostor, v katerem človek ostane sam s seboj.
Ko ni običajnega ritma, sestankov, telefonskih klicev in nenehnih informacij, se začne odpirati drugačen notranji prostor. Na takšni poti ni pomembno samo, koliko kilometrov človek naredi, temveč tudi, kaj se z njim dogaja med hojo. Prav v odmiku se lahko pokažejo misli, ki jih v vsakodnevnem tempu hitro preslišimo. Za človeka, ki je poklicno ves čas obrnjen navzven – k drugim ljudem, dogodkom in ozadjem –, je hoja priložnost, da se ponovno obrne tudi k sebi.
Maraton je predvsem boj v glavi
Podoben prostor Požar najde v teku. Pretekel je več maratonov, ki jih razume kot fizično, še bolj pa psihično preizkušnjo. Pri teku na dolge razdalje prej ali slej pride trenutek, ko telo začne spraševati, zakaj bi sploh še nadaljevalo. Takrat mora odgovor poiskati glava.
Prav sposobnost vztrajanja, tudi ko postane težko, ima veliko skupnega z njegovim poklicem. Tudi novinarstvo zahteva disciplino, osredotočenost in pripravljenost vztrajati pri zgodbi, čeprav se pojavijo pritiski, dvomi ali ovire. Tek mu daje odmik, obenem pa tudi občutek reda. Medtem ko je svet informacij nepredvidljiv, ima šport jasno zakonitost: brez vloženega dela ni rezultata, pri dolgih razdaljah pa se skoraj ni mogoče pretvarjati.
Hodi veliko, hitro in najraje sam.
Njegova novinarska pot se ni začela samo s politiko
Požarjeva novinarska pot je bila zelo raznovrstna. Ni ga zanimala le politika. Ukvarjal se je tudi s športom, kulturo, mediji in družabnim dogajanjem, nato pa se je postopoma usmeril na področja, na katerih je našel svojo prepoznavno nišo. Razvil je način dela, ki temelji na spremljanju ozadij, povezovanju informacij in vzdrževanju mreže virov. Prav ta mu omogoča, da pride do zgodb, ki jih uradne izjave pogosto ne pokažejo.
Po njegovem je politika postala tudi neke vrste estrada. Politiki niso več zgolj nosilci javnih funkcij, temveč gradijo svojo podobo, nastopajo pred kamerami, uporabljajo družbena omrežja in postajajo del širšega sveta javnih osebnosti. Zato politične zgodbe niso povezane le z odločitvami in funkcijami, ampak tudi z odnosi, osebnimi ambicijami, interesi in boji za vpliv.
Informacije danes prihajajo hitreje, preverjanje pa je zahtevnejše
Način pridobivanja informacij se je z desetletji močno spremenil. Nekoč je moral novinar veliko več časa preživeti na terenu, iskati ljudi, fotografije in informacije. Danes lahko fotografija, dokument ali namig v nekaj sekundah prispe na telefon. Toda večja dostopnost informacij ne pomeni nujno tudi lažjega novinarskega dela. Prav nasprotno – ob množici sporočil, fotografij in namigov je še toliko pomembneje vedeti, kdo kaj pošilja, zakaj to počne in kaj želi z objavo doseči.
Informacije lahko pridejo na podlagi dolgoletnih virov, telefonskega klica, dokumentov, fotografij ali popolnoma naključnega srečanja. Včasih se velika zgodba začne z majhno podrobnostjo, ki na prvi pogled ni videti posebej pomembna. Bistveno je prepoznati, ali se za njo skriva nekaj več.
Medtem ko je svet informacij nepredvidljiv, ima šport jasno zakonitost: brez vloženega dela ni rezultata.
Vsak vir ima lahko svoj interes
Požar se zaveda, da ljudje informacij pogosto ne podajajo brez razloga. Nekdo želi razkriti nepravilnost, drugi ustaviti tekmeca, tretji poravnati osebne račune, četrti pa zgodbo usmeriti v svojo korist. Zato pri novinarskem delu ni dovolj samo izvedeti kaj novega. Enako pomembno je razumeti, od kod informacija prihaja in kakšen interes ima človek, ki jo prinaša.
Vsak namig še ni zgodba in vsak dokument še ni celotna resnica. Novinar se mora ves čas spraševati, ali ga kdo morda uporablja kot orodje v svoji igri. Požar meni, da pri tem veliko vlogo igrajo izkušnje. Z leti lažje prepoznaš vzorce, interese in poskuse manipulacije. Kljub temu popolne gotovosti ni, zato sta preverjanje in poznavanje ozadja temeljna dela procesa.
Kje je meja med javnim interesom in človekovo zasebnostjo?
Eden pomembnejših delov pogovora se je odprl pri vprašanju morale, zasebnosti in tega, kdaj zgodbo objaviti, kdaj pa jo zadržati. Požar je pojasnil, da je meja zasebnosti pri javnih osebah drugačna kot pri ljudeh, ki nikoli niso zavestno stopili v javni prostor. Razlika je med človekom, ki opravlja običajno službo in živi zasebno življenje, ter kom, ki se zavestno odloči za javno funkcijo ali javno izpostavljenost. Pri slednjem je del njegovega delovanja nujno podvržen tudi javni presoji.
Toda to po Požarjevih besedah še ne pomeni, da je v človekovo intimo dovoljeno neomejeno posegati. Če gre pri javni osebi za poslovne povezave, javne razpise, podjetja, finančne koristi ali druge okoliščine, povezane z njenim javnim delovanjem, je to lahko predmet novinarske obravnave. Če pa gre za popolnoma intimne odnose, ki nimajo nobene povezave z javnim interesom, takšnih informacij ne objavlja. Meja zanj tako ni v radovednosti javnosti, ampak v vprašanju, ali ima informacija resničen pomen za javnost.
Meja zasebnosti je pri javnih osebah drugačna kot pri ljudeh, ki nikoli niso zavestno stopili v javni prostor, pravi Bojan Požar.
Zgodba, ki je ni objavil
Požar je razkril tudi, da je imel pred približno dvema letoma zgodbo, vendar se je nazadnje odločil, da je ne bo objavil. Ne zato, ker sama po sebi ne bi bila zanimiva ali novinarsko pomembna, ampak ker je ocenil, da oseba oziroma vir, povezan z zgodbo, ne bi zmogel pritiska, ki bi sledil objavi. Še posebej, če bi se zadeva nadaljevala tudi po pravni poti. Ta odločitev pokaže, da pri njegovem delu ni pomembno le vprašanje, kaj novinar ve, temveč tudi, kaj lahko objava sproži.
Požar je ob tem nakazal, da raziskovalni novinar ne more vsake zgodbe presojati zgolj na podlagi osebnega nelagodja ali vprašanja, ali se mu človek smili. Če bi se pri vsaki zgodbi ustavil zaradi takšnih pomislekov, svojega dela ne bi mogel opravljati. Obenem pa mora znati oceniti, ali bo z objavo koga izpostavil pritisku, ki ga ta morda ne bo zmogel prenesti. Med informacijo in objavo je torej še vedno proces presoje. Nekdo lahko pride z zgodbo, ima dokumente in morda tudi svoj interes, naloga novinarja pa je, da presodi, ali zgodba razkriva kaj pomembnega za javnost ali gre zgolj za poskus obračunavanja.
Človek med dvema svetovoma
Pogovor je Bojana Požarja pokazal v dveh podobah. Na eni strani je človek, ki deluje v hitrem svetu informacij, virov, razkritij, pritiskov in posledic. Na drugi je nekdo, ki svoj mir išče v popolnoma preprostih stvareh – hoji, teku, glasbi, samoti in odmiku od zaslonov.
Njegov poklic zahteva, da je ves čas pozoren na druge ljudi, njihove odločitve, odnose in motive. Prav zato potrebuje tudi trenutke, ko se mu ni treba ukvarjati z nikomer drugim. Popolnega odklopa morda še vedno ne pozna. Toda že odločitev, da računalnik občasno ostane doma, kaže, da se tudi človek, ki je leta živel od stalne dosegljivosti informacij, počasi uči postavljati mejo.
Morda je prav v tem najzanimivejši kontrast njegove zgodbe: človek, ki je poklicno ves čas obrnjen navzven, mir najde šele takrat, ko se za nekaj časa umakne od vsega – in se vrne k sebi.
