Bogomir Kovač: Interventni zakon je politični populizem brez razvojne logike

Stranke t. i. tretjega političnega bloka – NSi, SLS, Fokus ter Demokrati in Resni.ca – so pretekli teden v državni zbor vložile predlog interventnega zakona za razvoj Slovenije. Ta po njihovih navedbah predstavlja nujen odziv na stagnacijo gospodarske rasti, davčno nekonkurenčnost in vse večje breme, ki ga za podjetnike in zaposlene predstavljajo davki ter prispevki.

Novice Stranke tretjega stebra pripravile interventni zakon za razvoj Slovenije

Vlada in finančni minister Klemen Boštjančič predlog zakona ocenjujeta kot nabor ukrepov, ki bi lahko povzročil več milijard evrov velik izpad prihodkov in resno ogrozil stabilnost javnih financ. V Levici menijo, da koristi prinaša le bogatim, preostalim pa ničesar oziroma jim celo škoduje. V Gospodarski zbornici Slovenije (GZS) predloga ne razumejo kot zakon za bogate, ampak kot prvi korak v smeri večje konkurenčnosti Slovenije in razbremenjevanja podjetij ter državljanov. Da prinaša konkretne razbremenitve za prebivalstvo in ukrepe za krepitev konkurenčnosti gospodarstva, so prepričani tudi v Trgovinski zbornici Slovenije (TZS).

Razbremenitev gospodarstva ali bankrot javnih financ?

Vprašanje, ki se odpira, je zato ključno. Ali gre pri predlaganih rešitvah za razbremenitev gospodarstva in državljanov ali za politično privlačen, a fiskalno tvegan eksperiment?

Ekonomist Bogomir Kovač ocenjuje, da predlog zakona ne predstavlja razvojnega preboja, temveč politično nedozorel in fiskalno tvegan poseg, ki ruši temeljna načela ekonomske politike in socialnega dialoga.

Novice Levica: Predlog interventnega zakona predvideva ukrepe za bogate, preostalim škoduje

Čeprav predlagatelji zakon predstavljajo kot odgovor na stagnacijo gospodarske rasti, davčno nekonkurenčnost in previsoke obremenitve dela, Kovač opozarja, da gre v resnici za omnibus zakon, sestavljen iz predvolilnih političnih obljub, brez resnih analiz učinkov in brez jasno opredeljenih fiskalnih protiuteži.

"Takšni zakoni, sprejeti v političnem vakuumu, mimo ustaljenih parlamentarnih postopkov ter brez socialnega dialoga, so povsem nesmiselni. Posegajo v več kot deset sistemskih zakonov hkrati, brez jasne razvojne strategije in brez odgovora na osnovno vprašanje – kdo in kako bo zapolnil proračunsko vrzel," je kritičen Kovač.

Kapica na prispevke kot simbol napačne logike

Predlog zakona posega na več občutljivih področij. Med najodmevnejšimi ukrepi je predlog kapice na socialne prispevke, ki bi omejila višino prispevkov pri najvišjih plačah. Mejo t. i. razvojne oziroma socialne kapice bi postavili pri 7.500 evrov bruto mesečne plače. S tem bi bogato finančno nagradili in razbremenili peščico najbolje plačanih v Sloveniji. Mesečno plačo nad 7.500 evrov bruto namreč prejema med dva tisoč in 3.700 zaposlenih, kar je manj kot odstotek vseh zaposlenih.

To je po Kovačevem mnenju značilen primer ekonomske poenostavitve. Čeprav ukrep v teoriji ni sporen, je težava v njegovi izoliranosti. "Vprašanje razbremenitve najvišjih plač mora imeti kontekst. Ne more načeti zelo trdovratnega in dolgotrajnega mehanizma usklajevanja plač. Razbremenitev je povezana z najbolj občutljivim vprašanjem socialnega in razvojnega dialoga. Težava je, ko se iz tega dela magična razvojna formula, da bo zaradi tega Slovenija postala konkurenčnejša, da se bodo kadri vračali iz tujine in da se bo zagnal razvoj. To so iluzije, ki jih je ekonomska zgodovina videla v osemdesetih letih dvajsetega stoletja. Imamo torej 45 let ekonomskih spoznanj, kako je doktrina ekonomike ponudbe s tega vidika napačna," poudarja.

Novice Zaplet med socialnimi partnerji, o interventnem zakonu tretjega bloka niso razpravljali

Po njegovih besedah kapica tako ne more stati sama po sebi, saj neposredno posega v sistem socialnih blagajn, plačno politiko in socialni dialog. Brez kompenzacijskih mehanizmov pa pomeni predvsem prerazporeditev koristi v zgornji del dohodkovne lestvice. "Gre za ekonomski analfabetizem t. i. tretjega političnega stebra oziroma ekonomski populizem," je oster Kovač.

Zniževanje davkov brez odgovora, kdo bo plačal račun

Kovač je enako kritičen do znižanja DDV za 15 osnovnih živil in del energentov. Ukrep vidi kot politično všečen, a ekonomsko šibek. Izkušnje iz drugih držav kažejo, da se takšni posegi pogosto le delno prelijejo v nižje cene, večji del koristi pa ostane v dobavnih verigah.

"Znižanje DDV samo po sebi ne pomeni trajno nižjih cen. Verige vrednosti se prilagodijo, cene se po začetnem padcu praviloma vrnejo. Če država želi pomagati socialno ogroženim, je bistveno učinkovitejše ciljanje socialnih transferjev, ne posegi v splošne davčne stopnje," pojasnjuje.

Podoben je njegov pogled na sistem normirancev in uvedbo mikro s. p. Opozori, da takšna fragmentacija ustvarja nepregleden davčni sistem, ki spodbuja davčno arbitražo in dodatno erozijo javnofinančne osnove. "Na koncu dobimo sračje gnezdo brez rdeče niti, brez jasne logike, brez enotnih pravil in z enormnimi težavami pri upravljanju sistema," je kritičen.

Dolgotrajna oskrba: edini del, ki je vsaj deloma razumljiv

Posebno kritiko je požel tudi predlog ukinitve dodatnega prispevka za dolgotrajno oskrbo za osebe, ki opravljajo dejavnost kot postranski poklic (popoldanski s. p., dopolnilna dejavnost na kmetiji in sobodajalci), in ukinitev prispevka za dolgotrajno oskrbo za upokojence. Prispevek je bil uveden kot stabilen vir za financiranje enega največjih socialnih izzivov prihodnjih desetletij – staranja prebivalstva. Predlagatelji menijo, da je prispevek dodatno finančno breme za prebivalstvo in gospodarstvo, nasprotniki pa opozarjajo, da zakon ne ponuja alternativnega, sistemskega vira financiranja.

Novice Anže Logar je sporočil, da je pogajanj konec. Svoboda odgovarja: Bili smo priča jasni politični prevari.

Ta predlog se Kovaču med vsemi predlaganimi ukrepi zdi še najmanj problematičen. "Projekt dolgotrajne oskrbe je bil že v osnovi slabo zasnovan in upravljan. Če kje, potem je tu vsaj delno razumljivo, da se v tej fazi ustavijo nepremišljeni ukrepi. A to še vedno ne predstavlja sistemske rešitve," poudarja.

Fiskalna realnost proti politični logiki

Finančni minister Klemen Boštjančič opozarja, da bi zakon povzročil približno 1,1 milijarde evrov izpada prihodkov letno, predlagatelji pa navajajo bistveno nižje številke. Kovač meni, da so izračuni pobudnikov zakona pavšalni in metodološko šibki.

"Resne ocene lahko pripravi le dobro opremljena ekipa na ministrstvu za finance, ne pa predlagatelji iz politike. Fiskalni svet je že opozoril, da se položaj javnih financ slabša, pogoji so se spremenili in ne glede na evropska pravila se bomo morali spopasti z realnimi omejitvami zadolževanja," napoveduje.

Po njegovem mnenju interventni zakon ne pomaga ne gospodarstvu ne prihodnji vladi. "To ni razvojna politika, to je ekonomski populizem. In politične igrice običajno niso najbolj koristne za ekonomski razvoj in ekonomsko stabilnost," še sklene ekonomist Kovač.