Blondinka s televizijskega soočenja: Je suis Norma

Do prejšnjega četrtka je bila zgolj Norma iz Cerknice. V zadnjem tednu pa jo na družabnih omrežjih in nekaterih medijih poskušajo predstaviti kot simbol psihopatije, nestrpnosti, omejenosti, zaostalosti, hinavščine, bolestnosti, traparij. To so besede, prepisane iz skupine na Facebooku, ki si jih je Norma Korošec "prislužila" s četrtkovo udeležbo na predreferendumskem soočenju na javni Televiziji Slovenija.

Neznani skrbnik skupine je v njej objavil tudi fotografije z njenega osebnega profila, njen portret, obdan v mavrične barve, pa je na družbenih omrežjih zelo razširjena fotografija zadnjega tedna. Pro et contra: Enkrat v posmeh, drugič v podporo njenim besedam in prizadevanjem.

"Je suis Norma." Kdo je Norma? Enaindvajsetletna študentka matematike je odraščala v enostarševski družini, živela je z mamo, dvema bratoma in sestro. Nekaj časa je z njimi živel še mamin drugi partner, a kmalu sta šla narazen in mama je ostala sama s štirimi otroki. Kot družina se ob taki preizkušnji niso povezali, ampak so se razbili v svojih stiskah, pripoveduje Norma, zaprli so se sami vase.

Pravi, da je očeta vedno pogrešala. V življenju je velikokrat iskala potrditev, občutek, da nekomu nekaj pomeni, veliko časa se je ukvarjala s svojim videzom. "Prepričana sem bila, da nisem dovolj lepa, ker če bi bila, oče ne bi odšel."

Oče in mama Zato je prepričana, da sta za celosten razvoj potrebna mama in oče. "V homoseksualnih skupnostih tega že a priori ne more biti, ne glede na to, kako dobro skupnost v vseh drugih pogledih deluje. Eden od staršev bo vedno manjkal."

Ko je pri 14 letih šla od doma, so se njeni vzorci popravili ob vzgojiteljih, ki jih je imela v dijaškem domu. Veliko se izobražuje o odnosih v družini. "Tudi vera mi je v oporo."

Strpnost in dvoličnost "Ljudje, ki govorijo v imenu strpnosti, so zelo dvolični. Otrok v lezbični skupnosti si želi očeta, ker ve, da mu manjka. Si ga pač želi, darovalec njegovega genskega materiala mu manjka, ni ga tam. Takega otroka oni označijo za nehvaležneža in homofoba. Pa verjamem, da otrok pri štirih letih tega izraza niti še ne pozna," pravi Norma.

Napadov in žalitev ne jemlje osebno. "Ti ljudje me ne poznajo. Od ljudi, ki me poznajo, dobivam pohvale, čestitke. Negativen odziv sem dobila le od ljudi, ki se sicer razglašajo za strpne, a pravijo, da iz mene vejeta sovraštvo in homofobija. Res ne vem, kdo bi iz tistega posnetka na RTV Slovenija razbral sovraštvo."

"Rada imam svojih pet minut" "V bistvu sem kar naenkrat postala 'nekdo'. Ne bom rekla, da mi je to zelo neprijetno. S pozornostjo sem se navadila kar v redu živeti. Tisti, ki me poznajo, vedo, da se je ne branim. Ni treba, da sem vedno v središču pozornosti, svojih pet minut pa imam rada," pravi. "Če imam kakšno idejo, ne bom tiho, jo bom povedala. Ni me strah javnega izpostavljanja. Ne čutim, da bi me lahko bilo česa strah, ker vem, da delam prav. Moja vest je mirna."

"Fobija je manični strah. Mene ni strah nikogar." Zase je prepričana, da je strpna. "Nikogar me ni strah, zato me ni treba označevati za homofoba. Fobija, če mogoče kdo ne ve, je manični strah. In tega pred homoseksualci res nimam."

Manekenska, matematična, programerska kariera? Čeprav je hčerka nekdanje manekenke, Norma po tej poti ne bo šla, pravi. "To mi je mami od srca odsvetovala. Ob jabolku in kokainu ne bi živela samo zato, da bi zdržala vse tiste shujševalne kure. Bi pa imela book, to je zbirka slik. To pa se da, ne da bi izgubila svoje dostojanstvo."

Tudi profesorica matematike ne bo, ker je študij predolg, Norma pa bi šla rada čim prej delat. Pri študiju jo najbolj zanimajo obdelava podatkov, analize, statistike. Najbolj ji gre od rok programiranje. "Programerski način razmišljanja mi je zelo blizu, ker problem razdela na majhne, rešljive enote, ki jih potem sestaviš skupaj in rešiš problem. Analitično razmišljanje mi je zelo blizu."

Med pogovorom z njo je opaziti, da tvori dolge, sestavljene povedi, ki pa imajo vedno rep in glavo. "Pri matematiki imaš problem, ki ga ne moreš rešiti v enem računu. Iz enega se nadaljuje naprej in naprej. Na koncu, ko nekaj dobiš, se moraš spomniti, kaj si želel na začetku. Čisto na koncu se vse poveže," pojasnjuje svoj tok misli.

"Od nekdaj sem vedela, kaj hočem. Pri treh letih sem se hotela sama obleči. Čeprav je dolgo trajalo, sem hotela to narediti sama. To se odraža tudi na drugih področjih. Kar hočem, naredim. In veliko, veliko berem." Brati se je naučila že, ko je bila stara štiri leta.

. @anajud13 V znak solidarnosti z osebo, iz katere se tisti, ki so podlegli pritisku pogresivnih plitvin, norčujejo.

— Žiga Turk (@zzTurk) December 16, 2015