Ali je zločin res mogoče prebrati v telesu? (video)

O pojmu nevroznanosti, njenem povezovanju s pravom in dilemah, ki jih to prinaša, smo se pogovarjali z docentom dr. Alešem Završnikom, raziskovalcem na Inštitutu za kriminologijo pri ljubljanski pravni fakulteti in avtorjem dela Homo criminalis: Upodobitve zločinskega subjekta v visokotehnološki družbi tveganja

Z raziskovalcem Alešem Završnikom smo govorili o pojmu nevroprava, o tem, ali je zločin res mogoče prebrati v telesu, v čem se detektor laži v dokaznem smislu razlikuje od vse bolj popularne tehnike preslikavanja možganov ter tudi, ali bi lahko prihodnje nevropravo zavladalo tudi na naših sodiščih.

Nevropravo. Bralec si pod tem pojmom težko predstavlja kaj več od besed možgani in pravo. Za kaj gre? V zadnjem času so nevrološke znanosti s pomočjo računalnikov omogočile detajlno opazovanje in spoznavanje možganov. Kateri možganski režnji so aktivni, ko mislimo, kako deluje naš spomin, kateri deli so aktivni, ko se odločamo, in tako naprej. Tudi "metafizične" pojme, kot sta svobodna volja in želja, naj bi danes lahko preučevali tako, da preslikujemo možgane in vidimo, kaj se v njih dogaja, ko se odločamo in hrepenimo.

Kriminologija si je na drugi strani vedno želela odgovoriti na vprašanji, kako preprečiti kazniva dejanja in kako prestopnike, ki so kazniva dejanja že storili, spraviti na prava pota, jih resocializirati,rehabilitirati. Na koncu 19. stoletja se je kriminologija naslonila na nove znanosti takratnega časa, zlasti na statistiko, pozneje pa na psihoanalizo in psihiatrijo. Kriminologija ves čas svojega obstaja prevzema različne oblike vednosti, ki obstajajo v družbi, ter z njimi poskuša razlagati zločin in primernost odgovora na zločin.

S katerimi vedami se kriminologija povezuje danes? S pojavom genokriminologije in nevrokriminologije se danes kriminologija osredotoča na to, da bi lahko zločin, če karikiram, "prebrali" v samem telesu. Pojavljajo se vprašanja: ali se zločinci tudi fizično razlikujejo od nas, "normalnih" posameznikov, ali imajo drugačne gene in so dovzetni za izvajanje kaznivih dejanj?

Morda njihovi možgani delujejo drugače in zato izvajajo nasilna kazniva dejanja. In tukaj so vprašanja, koliko daleč spustiti, dopustiti znanostim o življenju (lifesciences), ki temeljijo na analizi materialnega sveta, našega telesa, genov, možganov v tem primeru, v pravni sistem, ki je normativni red.

Pravite, da se je kriminologija že v preteklosti naslanjala na določene domnevne pokazatelje kriminalnosti pri posamezniku. Znan je primer Lombrosa, ki je izvajal meritve lobanj in govoril o fiziognomiji zločinca. Da to vpliva na kriminalno vedenje, je bilo ovrženo. Dobro vprašanje, a kaj je bilo dejansko ovrženo? Ovrženo je bilo mogoče to, da nam oblika lobanje še ničesar ne pove o kriminalnem potencialu posameznika. Ampak nikoli ni bila ovržena ideja, da se zločinskost skriva v našem telesu. Od merjenja lobanj smo prišli k merjenju nevrotransmiterskega delovanja v možganih, merjenju seratonina in dopamina in podobno.

Zato lahko rečemo, da smo priča nekakšni vrnitvi – čeprav popolnega zatona biologistične kriminologije nikdar ni bilo – k biologistični kriminologiji, ki se osredotoča na možgane in gene. Na to, na primer, ali obstaja gen za izvajanje kaznivih dejanj, morda vsaj gen za nasilnost, ali obstaja "nepravilno" delovanje možganov, zaradi katerega storilci izvedejo kazniva dejanja. Glavna ideja Lombrosa, da iščemo razloge kriminalnosti v telesu, je danes sicer lahko zasmehovana, a ostaja še vedno aktualna.

Kaj so moderna raziskovanja do zdaj ugotovila? Je mogoče govoriti o kakšnih takih značilnostih? Je v telesu kaj takšnega, kar opredeljuje zločinca? Predvsem so se ta raziskovanja osredotočila na specifične oblike kriminalitete. Recimo na agresivna kazniva dejanja. Ali tam obstaja neko delovanje možganov, ki kaže na to, da so nasilni storilci dovzetni za izvajanje takšnih kaznivih dejanj?V kriminologiji so bila v 60. in 70. letih preteklega stoletja zelo priljubljena raziskovanja dvojčkov, pa raziskovanje razlik med spoloma, na primer tudi vpliva predmenstrualnega sindroma na izvajanje kaznivih dejanj in tako naprej, kar naj bi vplivalo na vedenje posameznika in ga določalo. To je seveda vplivalo tudi na paternalistično pojmovanje žensk v kazenskopravnem sistemu. To žensk sicer ni razbremenilo krivde v kazenskem postopku, jim je bila pa lahko izrečena milejša kazen ali drugačna oblika pomoči v fazi izvrševanja kazenske sankcije kot moškim.

Ampak to so samo vzroki in posledice, kje pa so tukaj dokazi? Običajno je v kazenskem postopku tako, da se začno obtoženci sklicevati na to, da niso krivi. Trdijo na primer, da so bili v neko dejanje prisiljeni, na primer da so imeli tumor na možganih in so bili zato med kaznivim dejanjem neprištevni. Znan je primer Charlesa Whitmana, ki je pobil svojce in nekaj drugih ljudi, v poslovilnem pismu pa zapisal, da prosi za preiskavo možganov, ker misli, da ima tumor, saj se ne prepozna več. Pozneje so pri njem res našli tumor, ki naj bi vplival na nasilna dejanja.

Kar zadeva nevroznanost, je ta ugotovila, da naj bi bila amigdala odgovorna za uravnavanje čustvenih reakcij, in ljudje, pri katerih naj ne bi delovala dobro, naj bi bili manj zmožni empatije in posledično tudi bolj nasilni. Takšne vzročnosti med delovanjem posamičnih delov možganov in nasilnim vedenjem so že bile dokazovane.

Drug je primer neke ženske iz San Diega v ZDA, ki je trdila, da ni zlorabila lastnega otroka, česar je bila obtožena, to pa je skušala dokazati z nevrološkim dokazom, iz katerega naj bi izhajalo, da v zvezi z dogodkom nima pristnih spominskih sledi. Če bi bila res storilka, je trdila obramba, bi se to v njene možgane "zapisalo" na drugačen način na drugem mestu, kot se je, ker je o dogodku samo brala.

Skratka, običajno se obtoženci sklicujejo na to in sodišče mora potem oceniti takšne dokaze. Sklicujejo se, da bodisi niso razumeli, kaj počno, bodisi niso imeli v oblasti svojega vedenja. Eno je razumska sestavina, drugo pa voljna sestavina odgovornosti. Ločeno od tega pa je vprašanje uporabe tehnik preslikovanja možganov v dokazne namene, tako kot dokazovanje v smislu prstnih odtisov. Freudovim razlagam psihopatije storilcev v sodni dvorani niso prisluhnili, kot da Freudove teorije ne držijo več, ko pa imamo brain-scan možganov, se to ponuja kot znanstveni dokaz, o katerem ni mogoče dvomiti. Sodišče se v takšnih primerih znajde pod pritiskom, da iz takšnih dokazov govori sama znanost, in to Znanost z veliko začetnico.

Vzemimo poligraf, detektor laži. Tudi tam je na koncu človek tisti, ki interpretira rezultate in pove, ali je nekdo govoril resnico ali ne. To je zelo zanimiva vzporednica. Po nekaterih napovedih bi lahko v prihodnje uporabo detektorja laži nadomestile brain-scan tehnike. Pravno gledano je najbolj intrigantno naslednje: poligraf meri telesne reakcije, na primer srčni utrip, električno prevodnost kože in tako naprej, kar bi nas lahko vodilo v sklep, da predstavlja telesni dokaz. Pravno je ta opredelitev zelo pomembna, saj telesni dokaz lahko policija vzame tudi proti naši volji, na primer prstni odtis.

Obstajajo pa tudi verbalni dokazi, ki pa so zaščiteni s privilegijem zoper samoobtožbo ali z drugimi besedami – obtoženec se ni dolžan izpovedati zoper sebe in svoje bližnje. Torej, ali šteti brain-scan tehniko za telesni dokaz, ki ga policija lahko odvzame tudi proti naši volji, ali za verbalni dokaz, ki ga lahko odklonimo in tako preprečimo, da bi nas proti naši volji "izdali" naši lastni možgani?

Pri poligrafu kazenskopravna teorija zastopa stališče, da gre za verbalni, ne telesni dokaz – čeprav gre za telesne reakcije, potenje in tako naprej, mora posameznik še vedno govoriti, zato tega ni dolžan storiti in je zaščiten s privilegijem zoper samoobtožbo. Povedano drugače, človek mora govoriti, da bi telo lagalo.

Kaj pa se z vidika statusa dokaza dogaja pri brain-scan tehniki oziroma tehniki preslikavanja možganov? Pri brain-scan tehniki se to ravnovesje ruši in ta tehnika bi bila bolj verjetno na sodišču opredeljena kot telesni dokaz, kar pomeni, da bi brez našega sodelovanja in celo ob naši molčečnosti možgani "povedali", na primer, ali smo bili na kraju kaznivega dejanja, ali smo nekaj storili ali ne.

Pri tehniki preslikovanja možganov ni treba, da nekdo govori, tako kot pri poligrafu. Možgani bi sami brez ubeseditve obtoženca sprožili reakcije, ki bi jih lahko, kot trdijo zagovorniki, šteli kot dokaz, ali ste bili, na primer, res na določenem kraju kaznivega dejanja nekega dne. Sam sem zelo skeptičen do tega in tukaj vidim pomembne etične dileme.

Kako dovzetno je lahko pravo za to, da bi se več teh spoznanj, ki jih omogočajo nove tehnike, privzelo v pravne rede, v postopke, v dokazovanje? Nevroznanost odpira temeljna vprašanja. Ali imamo svobodno voljo? Ali razumemo posledice svojih dejanj, koliko se imamo "v oblasti"? A pomembno je poudariti, da je pravo normativni red. Stvar družbenega konsenza in vrednot je, kakšne posledice naj na primer doletijo storilce kaznivih dejanj. Zato te znanstvene tehnike, ki merijo dejansko in ne normativno stanje, zelo malo prodirajo v pojmovanje kazenske odgovornosti. Tudi če na primer obtoženi lahko dokaže tumor na možganih, ki naj bi vplival na njegovo vedenje.

A vendarle večjo prihodnost nevroznanosti kot pri pripisovanju odgovornosti kriminologi vidijo pri ravnanju z obsojenci, v tem, kako jih rehabilitirati, resocializirati in jim ponuditi primerno pomoč. To, da je nekdo odvisnik od drog, naj bi se dalo že zelo prepričljivo izmeriti na ravni delovanja možganov.

Druga pot za vstop teh spoznanj v kazenskopravni sistem je faza izbire in odmere kazenskih sankcij, da bi bile te bolj prilagojene posamezniku. Spoznanja nevroznanosti namreč kažejo, da imamo različne sposobnosti, zato bi bila sankcija lahko prilagojena vsakemu posamezniku. Tukaj vidim možnost za vstop nevroznanosti v pravo.