Življenje kot kljukica na seznamu

Stvari, ki jih morate narediti pred jesenjo, napake, ki si jih lahko privoščite do dvajsetega leta, knjige, ki jih morate prebrati vsaj enkrat v življenju, ključna oblačila, ki jih morate imeti v svoji omari, veščine, ki jih morate osvojiti pred abrahamom, in stvari, ki jih morate poskusiti pred tridesetim. Prav spomnim se Maggie iz Severnih obzorij, ki je v enem delu dopolnila trideset let in travmirala nad seznamom stvari, ki bi jih morala narediti pred to obletnico (čeprav niti ni nujno, tečni Google me je opozoril, da si je moj spomin morda malo drugače zamislil vse skupaj). Severna obzorja smo včasih gledali praktično vsi; še vedno lahko komu, ki je primerne starosti, navržem kaj o tej seriji; vsi se spomnimo kakšne podrobnosti (osemnajstletnikom pa odpustim, da ne vedo, kdo je Flajšman, ne odpustim pa jim tega, da še nikoli niso slišali za Sport Billyja – primerjava z njegovo torbico je vendar del vsakdanje komunikacije).

Kakorkoli že, tovrstni z leti pogojeni seznami so v popkulturi nenehno prisotni, padajo iz vsakega tretjega filma in vsake druge revije, a Maggie se mi je prav posebej vtisnila v spomin. Mogoče sem takrat prvič dojela, da so izkušnje zavoljo strahu pred tem, da nismo živeli dovolj dobro, dovolj razburljivo, kot neke točke, ki jih nabiramo povsem prostovoljno in s pomočjo tako notranjega kot zunanjega pritiska. In te točke so v našem spominu vredne še več, če jih odkljukamo pred določenimi mejniki, te pa seveda določa prav ta popkultura s pomočjo neke kvaziobletnice. Številka je. Z ničlo zadaj je samo lažje šteti desetletja, z vsako tretjo petico pa četrtine stoletja.

Maggie je imela velike težave s tridesetico. Kot je navada ob rojstnih dnevih in novih letih, se je posvetila razmišljanju o svojem dosedanjem življenju in takrat so Severna obzorja postala že taka, da so vključila kakšno bedarijo, kot je haluciniranje o bivših tipih. Punca je skozi večino epizode razmišljala o svojih preteklih razmerjih, kar je verjetno simptomatsko za samske tridesetletnice, ali pa kar za ženske na splošno. Žalostno, no. Maggie je pilotirala letalo, nosila gumijaste škornje in bila lepa kot prve spomladanske rožice, vsi smo bili malo zatreskani vanjo (ja, tudi strejt najstnice), ona pa ob tridesetem rojstnem dnevu v družbi halucinacij secira svoja pretekla razmerja. Okej, res ji je večina bivših umrla in res govorimo o na pol resni seriji, a vseeno.

In potem imamo tu sezname s stvarmi, ki jih moramo opraviti pred tem in tem rojstnim dnem. Posaditi drevo, skočiti s padalom, pokazati golo tazadnjo naključnemu mimoidočemu, odpotovati na kakšno drugo celino, ljubiti, čisto zaresno in iskreno, jesti v restavraciji z Michelinovimi zvezdicami, preteči maraton, goli skočiti v nočno morje, se naučiti francoščino in osvojiti prvo mesto v čemerkoli že. Včasih smo si pred tridesetim želeli poroko, zdaj je ta list papirja zamenjala želja po diplomi, prstane pa lahko kupujemo še desetletje pozneje, ko se nam bo pač zazdelo, da je čas za novo kljukico na seznamu. Sindrom podaljšane mladosti in strahu pred obvezo, ali karkoli.

Nikoli nisem delala seznamov, razen tistih z dnevnimi ali tedenskimi opravili, pa nakupovalne, seveda, kar je smešno, saj sem polna nekih kvazipravil. Ne moreš spoštovati moškega, ki vino odpira s tistim odpiračem na rokice, za otroke. Ne moreš resno jemati ženske, ki si vzame čas za nanos treh plasti pudra, za pranje las pa ne. Če ne znaš zrezka odrezati kot oseba, ki zna rokovati s priborom, potem pojdi na kebab. Lahko si kupiš terenca za po mestu, ampak zato te nihče ne bo jemal resneje. Pljuvanje odpustim le lamam. In podobno. Vsa moja kratka ekstremna pravila so seveda ekstremno upogibljive narave, a se ne pustim motiti.

Motiti se ne pustim niti raznim seznamom, ki mi govorijo, kaj vse bi morala narediti pred tem in tem letom. Vsak trenutek je dober za poračun starega in odprtje novega računa, a bo že držalo, da smo ljudje obsedeni s časom in seznami. Prvega bi radi raztegnili, kadar se nam zdi, da nam beži, in skrčili, kadar mineva prepočasi, sezname pa bi radi odkljukali in se počutili, kot da smo nekaj dosegli v življenju. Kot da smo res živeli. Radi bi dvignili vrednost svojega življenja, kot da bo z izkušnjo skoka s padalom vredno več kot z izkušnjo hoje po mestu, ki ni "nič posebnega". Nič posebnega je posebno; sploh tukaj in zdaj, ko ni več dela telesa, ki ga nismo prebodli, kraja, ki ga nismo odkrili, in človeka, s katerim ne bi mogli hoditi po mestu z roko v roki.

Seznami pa ostajajo, ker ostaja tudi strah pred obžalovanjem. Zločin sodobnega človeka številka ena. Tako zelo nas je strah nepolnega življenja, da smo si v skladu s tem prikrojili tudi pravila – raje obžalovati tisto, kar si storil, kot tisto, česar nisi – pa čeprav je to najbolj izbrušen dvorezen meč, kar jih je. Je pa tudi zelo dober izgovor, s katerim dokaj uspešno opravičujemo svoje napake, čeprav bi v resnici le radi preprečili pot pretiranemu obžalovanju, saj to še nikoli ni prineslo nič dobrega. No, morda le takrat, ko se s tem opravičimo nekomu, sicer pa je obžalovanje zelo brezploden občutek. In strašno močan.

Ne vem, kaj bi morala narediti do kateregakoli datuma že, zato pa imam v sebi neskončen seznam stvari, ki bi jih rada videla, slišala, okusila, otipala – in pač izkusila. Brez časovne omejitve; pač enkrat, preden ugasnem. Ne dvomim, da imamo takšen neuraden seznam v sebi vsi, saj brez njega ne bi več živeli, ne zares. Polnost tega življenja pa je nebistvena merska enota, ustvarjena s pomočjo množice tujih zornih kotov. Tujek v nas, ki nam piše stroge sezname. Mogoče je najpomembnejša pridobitev let, ki se obračajo, ravno udobno zavedanje tega, da se boš odločal po svoje in bil povsem srečen brez skakanja v vodo na glavo z vsake pečine, ki jo vidiš na obzorju. Mogoče je najbolj občudovanja vreden ravno človek, ki na svojem praznem listu nima alinej in ki se ob svojem tridesetem rojstnem dnevu ne gleda skozi oči svojih preteklih razmerij. Lastna pričakovanja so pogosto dvolična, tuja pa so sploh nepomembna.