Torek, 1. 9. 2026, 16.39
2 tedna
Intervju: Sergej Simoniti
Simoniti: Podjetja se preveč zanašajo na državo, namesto da bi sama obvladovala tveganja
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,21
Sergej Simoniti opozarja, da morajo podjetja pri poslovnih odločitvah več pozornosti nameniti upravljanju tveganj in se pri tem ne zanašati predvsem na pomoč države.
"Podjetja se zanašajo, da bo v kriznih primerih država gospodarstvu pomagala. Gre za prvovrstni primer moralnega hazarda," pravi Sergej Simoniti, direktor podružnice Coface v Sloveniji. V pogovoru za Siol.net je opozoril, da slovenska podjetja pogosto ne prepoznajo in ovrednotijo tveganj dovolj natančno, ter spregovoril o tem, kako naj se pripravijo na vse bolj nepredvidljivo poslovno okolje.
Katerih tveganj se slovenska podjetja še vedno ne zavedajo dovolj?
Slovenska podjetja danes najpogosteje podcenjujejo tveganje neplačil svojih kupcev, geopolitična tveganja in tveganje prevelike odvisnosti od posameznih kupcev, trgov ali dobaviteljev. Številna podjetja so v zadnjih letih uspešno rasla, vendar se pri tem niso vedno dovolj resno vprašala, kakšne posledice bi imela izguba ključnega kupca ali nenadna sprememba razmer na pomembnem izvoznem trgu.
Podcenjeno ostaja tudi tveganje motenj v dobavnih verigah. Dogodki zadnjih let, od pandemije do vojn in trgovinskih omejitev, so pokazali, kako hitro lahko zunanji dejavniki vplivajo na poslovanje podjetij. Ni več dovolj, da zgolj spremljamo prodajo in stroške, temveč je treba aktivno ocenjevati tudi potencialna tveganja in njihov vpliv na poslovanje.
"Ključna pomanjkljivost je, da si podjetja premalo zastavljajo vprašanje, kaj pa, če se posel ne bo razvijal tako, kot smo pričakovali. Podjetja bi se morala bistveno več posvečati različnim scenarijem, stresnim testom in podobnemu."
Zaradi spremljanja plačilnih zamud, insolventnosti in bonitet podjetij imate precej dober vpogled v to, kaj se dogaja v gospodarstvu. Katere spremembe trenutno najbolj izstopajo po vaših podatkih? Se že kažejo posledice geopolitičnih napetosti?
Opažamo predvsem povečano previdnost podjetij. Plačilna disciplina sicer ostaja razmeroma stabilna, se pa v številnih panogah podaljšujejo plačilni roki, povečuje se tudi pritisk na likvidnost podjetij.
Geopolitične napetosti se že odražajo v negotovosti glede prihodnjega povpraševanja, višjih stroških poslovanja in previdnejšem investicijskem odločanju. Podjetja se vse pogosteje srečujejo z nepredvidljivimi spremembami trgovinskih politik, carinskih režimov in logističnih poti. Sposobnost hitrega prilagajanja je danes ena ključnih konkurenčnih prednosti.
Na poslovanje podjetij vse bolj vplivajo tudi geopolitične napetosti in vojne.
Je previdnost podjetij pri investicijah predvsem posledica trenutne negotovosti ali gre za globlje, strukturne spremembe?
Gre za kombinacijo trenutne geopolitične negotovosti in dolgoročnih strukturnih sprememb. Podjetja se hkrati spoprijemajo z digitalno preobrazbo, energetskim prehodom in preoblikovanjem dobavnih verig, zato bodo morale biti investicije bolj premišljene in strateške.
Menim, da je po obdobju relativno predvidljive globalizacije nastopila nova realnost, v kateri na poslovanje močno vplivajo tudi geopolitika, vojne in druge krize. Te dejavnike bo treba vključiti v strateško odločanje.
Slovenija je zelo izvozno usmerjeno gospodarstvo in slovenska podjetja so močno vezana na tradicionalne evropske trge. Je čas, da začnejo resneje iskati nove trge? Kateri so trenutno najzanimivejši?
Diverzifikacija trgov je danes pomembnejša kot kadarkoli prej. Tradicionalni evropski trgi ostajajo ključni in bodo tudi v prihodnje predstavljali hrbtenico slovenskega izvoza, vendar je smiselno razmišljati širše.
Posebej zanimivi so nekateri trgi Srednje in Vzhodne Evrope, zalivske države ter izbrani azijski trgi, kjer ostaja gospodarska rast relativno visoka. Poudaril bi, da privlačnost posameznega trga ni odvisna zgolj od potenciala rasti, temveč tudi oziroma vedno bolj od politične stabilnosti, pravne varnosti in plačilne discipline poslovnih partnerjev.
Kje danes vidite največ neizkoriščenih priložnosti za slovenska podjetja?
Največ priložnosti vidim v specializiranih nišah z višjo dodano vrednostjo ter v digitalizaciji in zelenem prehodu. Slovenska podjetja imajo dovolj znanja in prilagodljivosti, da so uspešna tudi na zelo konkurenčnih trgih.
Razvoj pogosto zavirajo kompleksni birokratski postopki, visoke davčne obremenitve in rigidna delovnopravna zakonodaja, kar zmanjšuje konkurenčnost gospodarstva. Do teh vprašanj se nočem politično opredeljevati, vendar pa je dejstvo, da vplivajo na gospodarski razvoj.
Večkrat ste dejali, da številna podjetja še vedno računajo, da jih bo pred večjimi tveganji zaščitila država. Je takšno razmišljanje nevarno?
Država lahko pomaga omiliti posledice kriz, ne more pa prevzeti odgovornosti za poslovne odločitve podjetij. Nevarnost nastane, ko podjetja zanemarjajo lastne mehanizme upravljanja tveganj in računajo na pomoč države. To je klasičen primer moralnega hazarda.
Podjetja bi morala uporabljati instrumente zaščite, ki jih trg že ponuja. Državni poseg je upravičen predvsem takrat, ko takšnih rešitev ni. V praksi se zanašanje na državo kaže kot pomanjkanje scenarijskega načrtovanja, prevelika odvisnost od posameznih kupcev ali trgov ter odsotnost zaščitnih mehanizmov. Podjetja, ki tveganja aktivno upravljajo sama, praviloma krize prestanejo bistveno bolje kot tista, ki računajo predvsem na zunanjo pomoč.
Ko govorimo o novih trgih, se podjetja pogosto osredotočajo predvsem na priložnost za rast. Kako pomembno pa je, da pred vstopom ocenijo tudi politično, gospodarsko in plačilno tveganje?
Ocena tveganj je danes enako pomembna kot ocena poslovnega potenciala. Vstop na nov trg brez preverjanja političnega okolja, bonitete kupcev in plačilnih navad lahko zelo hitro izniči pričakovane koristi.
Pri iskanju novih trgov naj podjetja poleg rasti upoštevajo tudi politično stabilnost in plačilno disciplino, svetuje Simoniti.
Najpogostejša napaka je, da podjetja preverjanje poslovnih partnerjev in zaščito terjatev začnejo obravnavati šele po prvih težavah. Druga pogosta napaka je prepričanje, da dober poslovni odnos sam po sebi zmanjšuje tveganje neplačila. V praksi smo že večkrat videli, da lahko tudi dolgoletni poslovni partnerji zaradi spremenjenih gospodarskih razmer hitro zaidejo v finančne težave.
Še en dejavnik je pomemben. Posel je na neki način po definiciji odvisen od ljudi in medčloveških odnosov. Ravno zaradi tega se v praksi preveč zanašamo na "dobro besedo" oziroma zaupanja vrednega partnerja. Nikakor ne želim postaviti teze, da bi morali manj zaupati. Težava je v dveh dejstvih. Prvič, okoliščine se lahko tudi za našega še tako zaupanja vrednega partnerja spremenijo in, drugič, dejansko gre za odnose med korporacijami in v korporacijah se ljudje menjajo.
Posel mora temeljiti na zaupanju, ocena tveganj pa na predpostavki, da gre lahko tudi kaj narobe.
Če bi morali slovenskemu podjetju danes dati tri konkretne nasvete za zmanjšanje njegove ranljivosti – kaj bi mu svetovali?
Razpršite tveganja. Ne bodite preveč odvisni od enega kupca, enega trga ali enega dobavitelja.
Drugič, sprejemajte odločitve na podlagi podatkov. Redno spremljajte boniteto svojih kupcev, njihove plačilne navade in gospodarske razmere na trgih, kjer poslujete. Hkrati pa ne pozabite, da posel ni odvisen le od strogo gospodarskih razmer oziroma dejavnikov. Za dobre odločitve so ključni dobre informacije in temeljit razmislek.
Tretjič, aktivno zaščitite svoje denarne tokove. Likvidnost je v negotovih časih ena najpomembnejših konkurenčnih prednosti, zato je smiselno uporabljati rešitve za upravljanje in prenos poslovnih tveganj.
Kateri ukrep lahko podjetje, ki je pretežno izvozno usmerjeno, uvede že jutri, da bi najbolj zmanjšalo svojo ranljivost v času povečane gospodarske in geopolitične negotovosti?
Priporočil bi sistematičen pregled in oceno tveganj vseh ključnih kupcev. Večina izvoznikov se osredotoča na prodajo in rast, precej manj pa na vprašanje, kaj bi se zgodilo, če eden njihovih največjih kupcev jutri ne bi mogel poravnati svojih obveznosti.
Pravočasno prepoznavanje poslabšanja finančnega položaja poslovnih partnerjev podjetjem omogoča hitrejše ukrepanje in zaščito prihodkov. V negotovih časih je preventivno upravljanje tveganj bistveno cenejše in učinkovitejše od reševanja posledic.
Negotovost danes ni več izjema, ampak nova realnost. Uspešna bodo predvsem podjetja, ki se ne bodo spraševala, ali in kdaj bodo nastopile izredne razmere, ampak kako pripravljena bodo nanje.
