Sobota, 16. 5. 2026, 21.22
2 tedna, 6 dni
Naftni šok po vojni proti Iranu: kdo služi na račun Evropejcev?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,05
Evropa je pri nafti in naftnih derivatih močno izpostavljena globalnim cenam. Ko se ponudba zmanjša in cena surove nafte naraste, se to praviloma prelije v dražje gorivo, višje stroške transporta in širše inflacijske pritiske.
Zaprtje Hormuške ožine je po ameriško-izraelski vojni proti Iranu temeljito premešalo svetovni naftni trg: izvoz iz Perzijskega zaliva je strmoglavil, cene so poskočile (strokovnjaki celo opozarajajo, da še premalo). Največje ekonomske koristi kujeta zlasti ZDA in Rusija, medtem ko so zalivske države brez obvoznih pot, posebej Irak, Kuvajt in Katar med največjimi poraženci, piše The New York Times. Evropa se je znašla v nemilosti velikih igralcev, zdi se, da se bo morala sprijazniti z vse dražjim gorivom in posledično vse večjimi inflacijskimi pritiski.
Zaprtje Hormuške ožine po ameriško-izraelski vojni proti Iranu je povzročilo močan naftni šok. Gre za eno najpomembnejših “ozkih grl” svetovne energetike: ko tankerji ne morejo več normalno izpluti iz Perzijskega zaliva, se ponudba na trgu hitro zmanjša – cene pa poskočijo.
Po analizi podatkov o pomorskem izvozu in cenah (S&P Global Energy Commodities at Sea in Argus Media), ki jo povzema The New York Times, kriza ne zadane vseh enako. Ključno vprašanje je, kdo lahko nafto izvozi mimo Hormuza – in kdo je od ožine odvisen.
Zakaj je Hormuz tako pomemben?
Vse oči so že več mesecev uprte v Hormuško ožino.
Hormuška ožina je prehod med Perzijskim zalivom in odprtim morjem. Ko se zapre ali postane promet skozi ožino, so manjše pomorske dobave nafte – tankerji z nafto in naftnimi derivati – prva posledica, ki jo trg občuti. Zato so se pri New York Timesu v analizi osredotočili predvsem na izvoz nafte po morju.
Nesporni zmagovalec: ZDA – več izvoza, a dobiček ostane pri zasebnih družbah
ZDA so največja proizvajalka nafte in zemeljskega plina na svetu, zato jih globalni cenovni šok manj prizadane kot uvoznice. Do konca marca so ameriška podjetja po navedbah izvažala več nafte, dizla in drugih goriv kot običajno, kar je na svetovnem trgu delno ublažilo izpad dobav iz Perzijskega zaliva.
Čeprav so ZDA neto izvoznica nafte in naftnih derivatov, cena goriva raste tudi pri njih.
Posebnost ZDA je, da nimajo državne naftne družbe. To pomeni, da večina dodatnih prihodkov od višjih cen in večjega izvoza konča pri zasebnih naftnih podjetjih. New York Times ob tem izpostavlja, da za zdaj ni veliko znakov, da bi podjetja presežke množično vlagala v nova vrtanja ali zaposlovanje, bolj verjetno je, da se bodo dobički prelili v dividende in rast vrednosti delnic. Nekaj dodatnih prilivov dobijo tudi zvezne države prek davkov in koncesnin ter lastniki zemljišč.
Ob tem je zanimivo, da cene goriv rastejo tudi v ZDA. Čeprav država že nekaj časa proizvede več nafte in naftnih derivatov, kot jih uvozi, so velika naftna podjetja vpeta v globalne tokove. Ko se cene drugje dvignejo, se tudi “domača” nafta preusmeri tja, kjer je najbolje plačana, kar vpliva na cene v ZDA.
Pritisk na cene v ZDA je povezan tudi z omejenimi kapacitetami rafinerij, posebnostmi posameznih držav, ki imajo različne standarde goriv in težavami v logistiki.
Velike koristi ima Rusija, a ne pri količini, temveč pri ceni
Rusija po navedbah New York Timesa zaradi vojne proti Iranu ne pridobiva toliko zato, ker bi prodajala bistveno več nafte, temveč zato, ker je za svojo nafto plačana občutno več. Višje globalne cene so ji pomagale, dodatno pa naj bi v marcu k boljšim izkupičkom prispevala tudi začasna omilitev nekaterih ameriških omejitev za del ruske nafte.
A ravno v soboto je odjeknila novica, ki jo je objavil Bloomberg, da ZDA ne nameravajo podaljšati obdobja, ko lahko Rusija drugim državam kljub gospodarskim sankcijam prodaja nafto, kar bo gotovo še povišalo pritisk na cene na svetovnih trgih.
Ukrajina uspešno napada rusko naftno industrijo.
Kot ilustracijo New York Times navaja, da se je v začetku aprila cena ruske nafte približala 120 dolarjem (103 evrom) za sod, v primerjavi s približno 41 dolarji (35 evri) pred vojno. Hkrati pa je tudi Rusija pod pritiskom: Ukrajina uspešno napada njeno naftno industrijo, zato na trgu verjetno ne more prodati toliko nafte, kot bi je lahko.
Perzijski zaliv: obvozne poti odločajo o preživetju
V samem Perzijskem zalivu je slika precej bolj pisana. V prednosti so države, ki so pred leti vlagale v naftovode do pristanišč zunaj Hormuške ožine – kar je bilo drago, a danes učinkovito “zavarovanje”.
Savdska Arabija in Združeni arabski emirati sta v relativno boljšem položaju prav zaradi teh obvoznih zmogljivosti. Savdska Arabija naj bi sicer izvozila bistveno manj (v primerjavi z letom prej), a ji višje cene po oceni analize vseeno prinesejo več prihodkov; New York Times omenja približno 9,2 milijarde (skoraj 8 milijard evrov) dolarjev višje prihodke.
Iran je sprva zaradi nadzora dostopa do ožine ohranjal relativno ugoden položaj, a se je slika spremenila, ko so ZDA uvedle pomorsko blokado za ladje, povezane z Iranom, kar je zmanjšalo izvoz in dodatno obremenilo domače gospodarstvo.
V najslabšem položaju so države, ki nimajo niti nadzora nad ožino niti alternativnih poti za izvoz nafte: Irak, Kuvajt in Katar so bile med tistimi državami, ki so bile prisiljene najbolj zmanjšati izvoz in finančno najbolj trpijo zaradi vojne. Posledice vojne za te države pa so niso povezane samo z nezmožnostjo izvoza nafte, temveč močno vplivajo tudi na njihov finančni, nepremičninski in storitveni sektor, ki je bil močno odvisen tudi od tujih investicij in kapitala.
Kaj to pomeni za Evropo in Slovenijo?
Tudi če države ne kupujejo nafte neposredno v Perzijskem zalivu, cene še vedno v pretežni meri diktira svetovni trg.
Evropa je pri nafti in naftnih derivatih močno izpostavljena globalnim cenam. Ko se ponudba zmanjša in cena surove nafte naraste, se to praviloma prelije v dražje gorivo, višje stroške transporta in širše inflacijske pritiske. Tudi če Slovenija neposredno ne kupuje nafte iz Perzijskega zaliva, na cene na črpalkah vpliva predvsem svetovni trg.
Iranski mediji so sicer v soboto poročali, da se Teheran z evropskimi državami pogovarja o sprostitvi plovbe skozi Hormuško ožino za njihove ladje. Visok iranski uradnik pa je sporočil, da so razvili mehanizem za urejanje pomorskega prometa skozi ožino, ki definira plovne poti in sistem pobiranja pristojbin.
Kaj sledi: če Hormuz ostane zaprt, se “zmagovalci” utrdijo
Strokovnjaki opozarjajo, da so današnji dobitniki lahko dobitniki tudi jutri – če bo Hormuška ožina dalj časa zaprta ali nezanesljiva. Jim Burkhard iz S&P Global Energy je za New York Times poudaril, da daljše zaprtje ožine pomeni nadaljevanje prednosti za tiste, ki so se od nje odmaknili, in vse večje tveganje za tiste, ki so od nje odvisni.
Nekatere zalivske države zato razmišljajo o novih naftovodih, ki bi obšli ožino. A takšni projekti so vredni več milijard evrov, tudi če se jih lotijo države danes, bo v večini primerov minilo več let do njihovega dokončanja. Do takrat pa bo velik del regije še naprej ostal odvisen od režima v Hormuški ožini.
