Znanstveniki so razvili tehnologijo, ki ljudem s popolno telesno paralizo prinaša novo upanje. Z zunanjim svetom bodo lahko komunicirali, ne da bi mignili z mezinčkom - s svojimi zenicami.
Medicinska skupnost že desetletja išče rešitev, ki bi paraliziranim ljudem, za katere je marsikdaj celo težko določiti, ali so sploh pri zavesti, omogočila vsaj najmanjšo komunikacijo s svetom in ljudmi, ki jih vsakodnevno obdajajo. Do zdaj so bili pri tem precej neuspešni in število idej je počasi začelo usihati. Ampak kot pravi pregovor, kdor išče, ta najde. Tako so nedavno tudi zdravniški veleumi odkrili iglo v senu. Zahvaljujoč novorazviti tehnologiji bodo na postelje prikovani ljudje lahko kmalu ponovno zaživeli.
Deluje, a potrebuje še nekaj dodelave
Nemški raziskovalci so namreč v svojih laboratorijih razvili sistem, ki meri spremembo velikosti očesnih zenic in s tem beleži miselne odzive. Tako paraliziranim pacientom omogoča preproste odgovore v stilu "ne" ali "da", ne da bi pri tem premaknili katerikoli del svojega telesa. Zenice se širijo in krčijo na podlagi čustvenega vzburjenja, na velikost pa vplivajo tudi drugi miselni procesi, kot je na primer sprejemanje odločitev. Sam sistem sicer prihaja v obliki pametnih očal s kamero, ki jo usmerijo v pacientove oči in beležijo reakcije zenic, računalnik pa nato prebere njegov odgovor.
Raziskovalci so najprej napravo testirali na šestih popolnoma zdravih prostovoljcih, nato pa še na sedmih budnih in prisebnih paraliziranih pacientih, ki jim je možganska kap prizadela delovanje možganskega debla. Po tridesetih raznoraznih preizkusih rezultati niso bili popolni, a vseeno dovolj spodbudni, da avtorji verjamejo v nadaljevanje projekta in da so našli pravo pot, ki bi lahko nekega dne nepokretnemu človeku vrnila možnost komunikacije.
Velik korak za medicino
Komuniciranje prek zeničnih reakcij za pacienta predstavlja manj invazivno in tudi cenejšo alternativo obstoječim možnostim, kot je elektroencefalogram (EEG), test, ki meri delovanje možganskih valov. Seveda na poti do končnega cilja stoji še kar nekaj tehničnih ovir, vendar nosilci projekta verjamejo, da s trdim delom in zagnanostjo le te niso neodpravljive. Če jim uspe, bi to pomenilo velik napredek v svetu medicine, saj bi bil sistem skrajno uporaben tudi pri ljudeh, ki padejo v komo ali se znajdejo v kakšnem drugem neodzivnem stanju.