Raziskovalec Dejan Pangerčič je del ekipe, ki je na Tehniški univerzi v Münchnu uspela razviti več edinstvenih aplikacij za osebne robote, ki bodo, kot pravi Pangerčič, kmalu del našega vsakdana.
Aplikacije, ki jih razvija ekipa na Tehniški univerzi v Münchnu (TUM), robotom omogočajo opravljanje najrazličnejših nalog. Pred kratkim je odmevala njihova predstavitev dveh robotov, ki sta sama pripravila zajtrk (glej posnetek spodaj). Kot pravi Pangerčič, gre za edinstven dosežek na področju robotike, saj takšne vrste demonstracije v takšnem obsegu ni pripravil še nihče.
Zgodba z robotoma, ki pripravljata zajtrk, se je začela, ko je ameriško podjetje Willow Garage izbranim raziskovalnim institucijam podarilo enajst robotov in tako vsem omogočilo uporabo istega razvijalnega okolja. Skupine raziskovalcev, ki imajo pri razvoju robota vsaka svojo nalogo, so se zavezale, da bodo vsa spoznanja delile z javnostjo in med seboj. Kot pravi Pangerčič, je ta poteza revolucionarna, "saj imamo sedaj enajst vodilnih robotskih skupin na svetu – še več se jih je pridružilo z nakupom robota – ki vse delajo na istem robotu in z isto programsko opremo, kar omogoča zares učinkovito delitev kode, dela in razvoja, kjer na primer neka skupina uporabi programsko opremo druge skupine in jo potem nadgradi."
Laboratorij, v katerem dela Pangerčič, je prvega robota, ki se imenuje TUM-James (ali PR2 – Personal Robot 2), dobil od podjetja Willow Garage, sami pa so izdelali še enega, ki so ga poimenovali TUM-Rosie.
S Pangerčičem, ki na TUM-u pripravlja doktorat, trenutno pa se nahaja v ZDA, smo se pogovarjali po elektronski pošti.
V čem se ta robot razlikuje od drugih podobnih robotov?
PR2 ima veliko senzorjev, hitre računalnike in prek 500 različnih parcialnih aplikacij, ki so na voljo v obliki paketov ROS (operacijski sistem za robote). Metode umetne inteligence, ki jih uporabljajo na TUM-u, mu omogočajo, da deluje v dinamičnih razmerah, kjer ni praktično nič predprogramirano. To pomeni, da dobi robot navodilo "Naredi zajtrk s tem in tem" in od tu naprej se vse odvija avtomatično, od iskanja recepta na internetu, sestavin za zajtrk, varnega izogibanja ljudem do dokončanja navodil. Zaradi vsega tega je po mojem mnenju to trenutno najboljši robot na svetu za te vrste robotike. Poleg dejstva, da ga uporablja mnogo raziskovalcev, je narejen tudi tako, da je varen in se je treba res potruditi, da te poškoduje.
Ali potem obstaja možnost, da robot poškoduje človeka?
Pri tej vrsti robotov je to definitivno možno, še posebej sedaj, ko so v stanju razvoja. Medtem ko je pri industrijskih robotih (teh, ki recimo v Revozu sestavljajo avtomobile) njihova namembnost povsem razumljena, je pri robotih, ki bodo spremljali in pomagali ljudem v vsakodnevnem življenju, to zelo težko predvideti. Prav tako je potem težko predvideti, kaj so potencialne nevarnosti in tveganja za ljudi in njihove robotske prijatelje. Mi vsi intenzivno delamo na tem, zbiramo podatke, izmenjujemo izkušnje, pripravlja se standard in zadeva bo slej kot prej dozorela. Vsaka skupina raziskovalcev ima nekoga, ki skrbi za varno in ustrezno rokovanje z robotom. Na TUM-u opravljam to vlogo jaz in lahko zagotovim, da do sedaj v celotnem programu nismo imeli niti enega manjšega incidenta.
Ali se lahko zgodi tudi, da nekdo okuži robota z zlonamernim virusom?
Prav gotovo možnost obstaja, ampak to je malo verjetno. Vsi roboti bodo imeli naložen Linux oziroma neko drugo vrsto unixa, ker Windows nima in nikoli ne bo imel vgrajene podpore v realnem času. Poleg tega je število virusov za Windows prek 60.000, od tega jih okoli 2000 se vedno kroži naokrog in niso bili popravljeni. Pri Linuxu pa je prva številka okoli 20, druga pa 0. To je delno posledica nerazširjenosti Linuxa, večinoma pa seveda dejstva, da je Linux odprtokodni in so popravki zelo pogosti.
Kaj vse ta robot zna oziroma kaj ga je mogoče naučiti?
Robot je zmožen opraviti ogromno nalog. Obstaja na desetine celostnih aplikacij, med najbolj odmevne in že dokončane projekte pa sodijo priprava in peka peciva, palačink, nakupovanje, zlaganje perila, igranje biljarda, pospravljanje, prinašanje stvari, na primer piva ali pošte. Možnih je še več aplikacij, kot na primer pometanje in čiščenje, pomivanje posode v pomivalnem stroju, strežba starejšim in poškodovanim, zabavanje in vodenje ljudi in še in še. (Glej posnetke na koncu intervjuja, op. p.)
Kakšni so poslovni potenciali robota, komu je namenjen?
Namenjen je predvsem starejšim in nepokretnim ljudem. Želimo razviti t. i. robota pomočnika, ki bo ljudem lajšal premagovanje starostnih ali zdravstvenih težav in jim bo recimo pomagal kuhati, postreči hrano ali čistiti. Vedno poudarjamo, da naš namen ni izpodrivanje ljudi iz njihovih služb.
Kdaj bodo tovrstni roboti popolnoma normalen del našega vsakdana?
Po moji oceni jih bo možno kupiti za ceno avtomobila čez pet do deset let. Do takrat se pričakuje, da se bo temu primerno znižalo stroške za materiale in izdelavo in da bodo tehnološke rešitve dosegle ustrezno mero zrelosti. Mimogrede, trenutno en robot PR2 stane okoli 400.000 ameriških dolarjev. Po mojem mnenju jih bomo najprej videli v bolnišnicah in domovih za ostarele in šele nato v domovih ljudi.
Kako ste začeli sodelovati z ekipo, ki razvija robote?
Na univerzi v Nemčiji sem leta 2007 pripravljal magistrsko nalogo. Nato sem dobil ponudbo in začel z doktoratom. V skupino me je pritegnil dr. Radu Rusu, ki velja za enega najboljših mladih robotikov na svetu, in pa seveda tematika mobilne robotike, ki je precej, precej bolj razgibana in interdisciplinarna kot recimo klasična industrijska robotika.
Trenutno se nahajate v Kaliforniji, kjer sodelujete pri novem projektu. S čim se ukvarjate?
Sodelujem pri raziskovalnem projektu podjetja Bosch RTC, ki je resno zaplul v vode osebnih robotov. Delam na 3D-rekonstrukciji notranjih prostorov (npr. www.youtube.com/watch?v=T15ycSmNOFY) in indeksiranju stvari v teh prostorih. Slednje bo omogočilo robotu, da se nauči, kako so določeni prostori in stvari v njem organizirani. Primer tega je na primer učenje razločevanja med produkti, ki so pokvarljivi in morajo biti zato spravljeni v hladilniku, in nepokvarljivimi produkti. Ali pa da draga ura Rolex, ki jo je nekdo pustil na mizi, ni del posode in je robot zato ne sme oprati ali vreči v smeti. Ob koncih tedna pa delam še za Willow Garage na projektu human-in-the-loop, kjer poskušamo ugotoviti, koliko avtonomije zahtevati od robota in kdaj je čas, da se vmeša človek in robotu pomaga. Zadeva, s katero se ukvarjam jaz, je programiranje vmesnika do strežnika MT (Mechanical Turk), kjer lahko najameš povsem normalne ljudi, da zate označujejo stvari na računalniku. Naša ideja je, da v kolikor robot naleti na neznan predmet v okolici, se poveže s strežnikom MT in prosi ljudi za pomoč.
Posnetki robotov pri opravljanju različnih nalog:
3
