V akvariju Postojnske jame se morda obeta podmladek človeške ribice

"Postojna je po vsej Sloveniji znana zaradi svoje porodnišnice, a kaže, da bo zdaj tukaj še ena porodnišnica – jamska," je ponosno povedal direktor podjetja Postojnska jama Marjan Batagelj.

Kot je ob tem povedal biolog in kustos Notranjskega muzeja iz Postojne Slavko Polak, ki proučuje zelo bogat svet jamskih živali v postojnsko-planinskem jamskem sistemu, je to za vse, ki skrbijo za varstvo Postojnske jame in njenih bogastev, nedvomen dokaz, da so njihova prizadevanja prava: "To dokazuje, da smo v akvariju vzpostavili prave razmere in da se človeške ribice v njem počutijo resnično dobro, kot v svojem naravnem okolju."

Postojnsko-planinski jamski sistem je sicer zelo bogat in je dom izjemno velikega števila avtohtonih vrst jamskih živali, nekatere izmed njih pa so prvič na svetu opazili prav tu.

Skrb za morebitno bodočo mamico

V tem trenutku je težko napovedati, ali se bo čez tri do štiri mesece iz jajčec izvalila ličinka človeške ribice, ta bi po že treh mesecih postala podobna odrasli človeški ribici. "Jajčeca morda niso oplojena, morda bodo podlegla okužbam, lahko pa bi jih celo pojedle druge človeške ribice." V petih dneh, odkar je začela, je izlegla že nekaj več kot 15 jajčec, običajno pa človeška ribica izleže do 70 jajčec, za kar porabi do tri tedne.

Prav zaradi vseh dejavnikov, ki bi lahko škodovali razvoju podmladka, so v Postojnski jami poskusili narediti vse, da bi morda še letos dobili postojnske jamske prvorojence. Človeška ribica jajčeca posamično pritrdi na podlago, običajno na ploske kamne, zato so ji dodali nekaj takih kamnov iz podzemnega toka reke Pivke. Akvarij so pregradili na dva dela, da bi jo obvarovali pred morebitnimi napadalci iz lastnih vrst in ji zagotovili mirno okolje. Njeno polovico akvarija so povsem zatemnili – človeške ribice so namreč zelo občutljive na svetlobo, zato so v okolici akvarija zmanjšali tudi običajno jamsko osvetlitev.

Že te dni živa slika pričakovanja v Koncertni dvorani

Obiskovalcem ne dovolijo več ustavljanja blizu človeške ribice z jajčeci, a jih vendarle ne bodo oddaljili od dogajanja. "Še ta teden bomo postavili infrardeče kamere, ki človeških ribic ne bi smele motiti, živo sliko pa bomo predvajali v Koncertni dvorani," pojasnjuje Batagelj. Radovednosti obiskovalcev bo zadoščeno, mir, skoraj povsem enak naravnemu, pa so prebivalki akvarija zagotovili.

Morda so bile malo manj srečne tiste človeške ribice, ki so ostale na drugi strani pregrade (in te smo lahko videli). Ne toliko zato, ker ne morejo vedeti, kaj se dogaja, ampak ker so morda ostale brez svojega ozemlja, kar nakazuje to, da se že nekaj dni zadržujejo ob pregradi. Čeprav se one tega ne zavedajo, je to nizka cena za postojnski podmladek, če ga bomo dobili.

Največja jamska žival na svetu

Človeška ribica ali močeril, z znanstvenim imenom Proteus anguinus Laurenti 1768, je zelo nenavadno in skrivnostno bitje našega jamskega sveta. Njeno poreklo ni pojasnjeno, še najbolj verjetno je, da gre za starinsko vrsto. S svojimi 25‒30 centimetri dolžine je ta edini jamski vretenčar v Evropi tudi največja jamska žival na svetu. Izjemno je prilagojena na svoje bivalno okolje, nima oči, a je občutljiva na svetlobo po vsem svojem rahlo rožnatem telesu. Zelo je občutljiva tudi na vonj in zvok, na njeni glavi pa so odkrili čutila, ki ji omogočajo, da z zaznavo šibkih električnih polj živega in neživega izvora ustvarja svojo sliko okolja. Prav na ta način naj bi se močerili med seboj tudi sporazumevali.

Bile so tudi protokolarno darilo

Uveljavljene so kot eden od simbolov Postojnske jame, doma pa so v podzemnem svetu dinarskega krasa od tržaškega krasa pred gorovja Dinare do Hercegovine. "Zmajeve mladiče" je zelo slikovito opisoval že Janez Vajkard Valvazor v Slavi vojvodine Kranjske leta 1689, prvič pa so jih v postojnsko-planinskih jamah našli leta 1797, ko jih je Josip Jeršinovič opazil v Črni jami.

Nenavadna žival je bila od takrat celo predmet prodaje, razstav po svetu in protokolarnih daril – takratni jugoslovanski predsednik Josip Broz Tito je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja pet človeških ribic iz Planinske jame podaril japonskemu cesarju Hirohitu. Tam, daleč od svojih kraških jam, so menda živele samo še šest mesecev, veliko manj od 70 do 100 let, kolikor lahko doživijo običajno.

Od steklenic do akvarija, enakega naravnemu okolju

Človeška ribica je vedno bila zanimiva za strokovnjake in znanstvenike, a tudi radovedne obiskovalce. V 19. stoletju so jo obiskovalcem razkazovali v steklenicah, pozneje pa so v Postojnski jami v ta namen spremenili najmanj 16 lokacij in se pri tem v zadnjih desetletjih vsakič oprli na nova spoznanja, kako zagotoviti čim bolj naravne pogoje za te živalske posebneže.

Najnovejša dognanja so uporabili pri akvariju, ki je od leta 2010 dom človeških ribic, postavljenih na ogled, po zasnovi je povsem drugačen in bistveno izpopolnjen v primerjavi s prejšnjimi. Človeška ribica se prehranjuje z različnimi vodnimi živalmi, zato prebivalkam in prebivalcem akvarija redno dobavljajo izvirske rakce – kakšnega pol kilograma na mesec, so nam zaupali.

Nekoč so človeške ribice zadrževali v akvarijih le za določen čas, nato so jih vrnili v naravo in nadomestili z drugimi, a ker so nazadnje za delo speleobiološke postaje z imenom Vivarij Proteus dobili dovoljenje za le en izlov, so morali takoj zagotoviti čim bolj naravne razmere. In v petek so dobili enega od najprepričljivejših dokazov, da jim je uspelo.