Televizija ali pametne napravice – kaj je boljše za najmlajše?

Najmanjše zlo

Ob poplavi napravic je skrb, kako bodo te vplivale na razvoj in blagostanje naših otrok, povsem naravna. Želimo jim ponuditi vse, kar lahko pripomore k hitrejšemu in bolj kakovostnemu razvoju, ter omejiti/umakniti vse, kar lahko temu škoduje. Predhodne generacije staršev so bile zaskrbljene glede mopedov, računalniških iger in televizije. Današnje skrbimo zaradi tablic in pametnih telefonov. Kateri zaslon je (naj)bolj škodljiv za naše najmlajše ?

Prazne obljube

Različne pametne naprave so za otroke zanimive zaradi aplikacij in iger. Te tako Apple kot Google agresivno tržita pod superlativi, ki kupce – nas, starše – prepričujejo, da bodo te za njih najboljše, kar si lahko zamislimo. Ponujajo nam navidezne sestavljanke, ki bodo izboljšale otrokovo prostorsko orientacijo, otroku pomagale, da bo bral že pri dveh letih, ob tem pa bodo z drsenjem prsta po zaslonu postali še Picasso.

Alternativni cilji

Obljubljenim pozitivnim učinkom na otroka ni ne konca ne kraja. Nič čudnega, da svojo permanentno starševsko slabo vest prepričamo, da bomo z nakupom desetih najdražjih aplikacij svojega malega čez noč pretvorili v Nasinega znanstvenika. Obstaja le ne težava – obljube nimajo povezave z realnostjo, saj so poslovni modeli teh iger in aplikacij zasnovani s ciljem ustvarjanja dobička brez realne misli na otroke.

Namesto veselja nervoza

Igre in aplikacije, ki so tako plemenito namenjene otrokom, so v poslovni podlagi identične drugim. Ta podlaga je usmerjena v zbiranje čim več podatkov o uporabnikih in stalnem ponujanju različnih oblik oglasov. Dodatna težava je dinamika iger, ki so v jedru zasnovane tako, da nimajo konca, otroka zasvojijo in ga vedno pustijo v stanju, da si želi še. Preizkusite in se čudite – ko boste otroku ponudili tablico za igranje iger, bo ob koncu seanse bolj verjetno kot ne nervozen, razburjen in bistveno bolj nemiren kot prej. Čutil bo, da ste mu nekaj odvzeli, da je bilo nekaj prekinjeno, nedokončano.

Zgodba s koncem

Po drugi strani televizija, ki jo pogosto dojemamo kot prav tako škodljivo za otroke, animira drugače. Pomislite, kako smo sami kot otroci gledali serije, filme – pogosto s starši in brez pretirane nervoze, ko je bilo izkušnje konec. Televizijske vsebine imajo namreč neko zgodbo, ki se tudi konča in otroka pusti z nekim sporočilom in sklepom. Tudi dogovor s starši je preprost – ko bo konec risanke, se zadeva ugasne.

Brez slabe vesti

Argumentu, da odrekanje novih medijev otroka izobči in ga pušča v nevarnosti, da zaostane, kot starš ne nasedam. Svojemu otroku želim najboljše in zadnje, kar želim, je, da je razburjen, neizpolnjen in razočaran. Zato bom vedno brez slabe vesti z njim raje pogledal Srečo na vrvici, kot pa si kupil dve prosti uri s tem, da bom otroku v naročje potisnil tablico brez časovnih omejitev. Seveda, če ne bova prej odšla na prijetno vožnjo s kolesom.