Teheran nad smog z električnimi motocikli

Iransko glavno mesto Teheran leži ob vznožju čudovitega gorovja Alborz z vrhovi nad pet tisoč metri nadmorske višine, a se kljub naravi in svežem zraku nad njim velemesto, v katerem živi skoraj vsak peti prebivalec Irana, velikokrat duši v smogu. Veliko prometa, zastareli vozni park z do okolja neprijaznimi motorji in (paradoksalno) slaba kakovost goriv prispevajo svoje k onesnaževanju iranskega velemesta, ki se zaradi svoje razmeroma visoke nadmorske višine, med tisoč in 1.900 metri, še toliko težje prevetri. Sedijo na nafti, a ne morejo narediti kakovostnega goriva Ne le avtomobili, avtobusi in tovornjaki, tudi motocikli so veliki onesnaževalci po vsem Iranu, ne samo v prestolnici, saj je Irancem skoraj samoumevno, da z njimi gredo in pridejo kamorkoli in v vsako še tako majhno luknjo. Niti ovire na pločnikih niso dovolj učinkovite v preprečevanju njihovih pohodov, ki za sabo skoraj vedno puščajo dimno nesnago. Naj se sliši še tako čudno, a država, ki sedi na bogatih naftnih zalogah, nima rafinerij, ki bi lahko proizvedle gorivo kakovosti Euro IV ali več, zato morajo kakovostnejše gorivo uvažati, večinoma iz Rusije in Malezije.

Motorji motociklov so še veliko neučinkovitejši, zato zaradi nepopolnega izgorevanja nekateri onesnažujejo zrak celo do štirikrat več kot avtomobili, je v pogovoru za iranske medije, ki ga povzema časnik v angleščini Tehran Times, opozoril direktor iranske družbe za varčevanje z gorivom Nosratollah Seifi. Taksisti poleg plina še s hibridi? Iransko ministrstvo za nafto, ki je deloma pristojno tudi za varovanje okolja, načrtuje proizvodnjo 400 tisoč električnih motociklov v upanju, da bodo tako vsaj deloma omilili do pljuč neprijazne posledice močnega prometa na iranskih ulicah in cestah – za začetek vsaj v glavnem mestu, kjer je ta težava najbolj pereča. Del istega načrta je tudi od 150 do 200 hibridnih vozil, namenjenih teheranskim taksistom.

Iranski taksisti sicer že zdaj pogosto vgrajujejo plinski pogon v svoja vozila, saj je plin bistveno cenejši od bencina ali dizla – liter bencina v Iranu je (največ) 20 evrskih centov za liter, dizel pa še občutno manj, a je Irancem zaradi nizkih prejemkov, mednarodnih sankcij in neučinkovitih motorjev v vozilih tudi ta cena previsoka. Na njihovo srečo jim okrog enega rezervoarja mesečno za vsako vozilo država dodatno subvencionira nakup goriva.

Cilj: v središču Teherana samo električni motocikli Tehran Times je že pred nekaj tedni poročal, da so nekateri proizvajalci že stopili v stik z iranskim ministrstvom za industrijo in rudarstvo glede možnosti izdelave večje količine električnih motociklov za domači trg. Če bo načrt obveljal, bi proizvajalec prejel okrog 250 evrov rialske protivrednosti za vsak izdelan električni motocikel, toliko ugodnejši bo potem do okolja prijazen motocikel za njegove končne kupce.

Po uveljavitvi tega programa bi v osrednjem delu Teherana potem vsem preostalim motociklom, ki nimajo električnega pogona, popolnoma prepovedali dostop in promet. Iranci ne dvomijo, da imajo vsa potrebna znanja, tehnologijo in proizvodne zmogljivosti za uresničitev tega projekta, je še povedal Seifi. Upajo, da bodo prva vozila na voljo že čez nekaj mesecev Načrt, ki ga morajo potrditi še iranski gospodarski svet in več pristojnih ministrstev, taksistom dopušča nadomestno možnost nabave ugodnejših vozil na plinski pogon, a le takih, ki lahko s polnim rezervoarjem plina prevozijo 400 kilometrov. Trenutno so ti večinoma zelo daleč od te letvice, saj povprečen taksi na plinski pogon med dvema polnjenjema prevozi le okrog 150 kilometrov.

Seifi pričakuje, da bo načrt pridobil vse potrebne zelene luči in da bodo prva testna vozila na električni pogon predstavili že čez nekaj mesecev. Če ne bi imeli sami zadostnega znanja in tehnologije za proizvodnjo hibridnih avtomobilov, pri električnih motociklih teh dvomov nimajo, so jih pripravljeni uvoziti, je povedal Seifi – a to ni ravno samoumevno zaradi gospodarskih sankcij, ki jim je Iran izpostavljen že dolga leta. Za hibridni avtomobil bo iranski proizvajalec od države prejel predvidoma slabih pet tisoč evrov protivrednosti v iranski nacionalni valuti rial, za kolikor bi potem zmanjšali njegovo maloprodajno ceno.

Iran sicer ni ravno država, ki bi imela veliko primerov dobre prakse pri ekološki ozaveščenosti, a so razmere v Teheranu očitno odgovornim prišle do grla in sprožile akcijo. Bolje pozno kot prepozno, bolje pozneje kot nikoli.