Skrivnosti devetega čuda sveta

Longyou v kitajski provinci Zheijang že več kot dve desetletji buri duhove med arheologi, arhitekti in inženirji, saj gre za enega največjih, če ne celo kar največji antični sistem umetnih jam na svetu. Prvo špranjo v Longyouu je leta 1992 povsem po naključju odkril lokalni vaščan, od takrat pa je bilo raziskanih že 36 posameznih jam, ki skupaj pokrivajo več kot 30 tisoč kvadratnih metrov površine in se pnejo tudi do 30 metrov visoko.

Jame, ki so dobesedno ročno vklesane v meljevec, klastično sedimentno kamnino, naj bi nastale pred več kot dva tisoč leti, v njih pa je mogoče najti podporne stolpe, mostove, sobane, bazene in celo kanalizacijske jaške. Turisti lahko vstopijo le v eno jamo, v kateri je antična gravura silhuet konja, ribe in ptice, vse preostale pa so zaradi znanstvenih raziskav in možnosti udrtja stropa dostopne le izbranim posameznikom.

Koliko delavcev je poprijelo za lopato in kramp? Količina dela, ki so ga morali opraviti snovalci jam Longyou, je resnično neverjetna, pravijo znanstveniki. Iz petih osrednjih in največjih jamskih prostorov so morali delavci namreč odstraniti skoraj milijon kubičnih metrov žive skale.

To pomeni, da bi ob povprečni količini meljevca, ki ga lahko v enem dnevu s primitivnim orodjem razbije človek, Longyou več kot šest let dan in noč izkopavalo vsaj tisoč delavcev. Projekt je sicer najbrž trajal precej dlje, saj so jame neverjetno simetrične in si podobne kot jajce jajcu, kar kaže na neverjetno preciznost antičnih gradbenikov.

Orodja niso nikoli našli, zgodovinski zapisi pa so na Longyou preprosto pozabili Kljub temeljitemu raziskovanju jam so bile kakršnekoli sledi o dejanski konstrukciji megalomanskih podzemnih dvoran zabrisane, saj arheologi niso nikoli našli ne orodja ne odlagališča izkopanega kamenja. Za nameček je v zgodovinskih dokumentih nemogoče najti še tako bežno omembo jamskega sistema Longyou, kar je glede na njegovo velikost zelo nenavadno.

Skrivnostni izvor Ker zgodovinski zapisi o jamah preprosto ne obstajajo, nihče pravzaprav ne ve, kdo je zgradil Longyou. Nekateri znanstveniki so prepričani, da projekta na lastno pest niso mogli izpeljati antični prebivalci lokalnih ruralnih vasic – organizacijo tako zahtevne gradnje bi si namreč lahko privoščil le voditelj imperija. Takšen scenarij je sicer malo verjeten, pravijo zgodovinarji. Kateri cesar bi naročil Longyou in se pri tem potrudil, da bi jame za vedno ostale skrivnost? Če bi jih uporabil za skladiščenje trupel svojih sovražnikov, bi bila slika precej čistejša, tako pa v Longyouu raziskovalci niso našli enega samega človeškega ostanka.

Ponavljajoči se stenski vzorci Sleherna jama v Longyouu je od tal do stropa prekrita z vporednimi črtami, ki so vrezane v praktično vsako vidno površino. "Zakaj?" se sprašujejo arheologi. Je ponavljajoč se stenski vzorec zgolj dekoracija ali ima globlji pomen? Zakaj so si snovalci jamskega sistema vzeli čas za na videz nepomembno okrasje, katerega izdelava je najbrž trajala dolga leta?

Najbrž ne bomo izvedeli nikoli, so pa raziskovalci podobne črte našli na dobri 2500 let stari lončevini v bližnjem muzeju.

Delo v popolni temi Nekatere jame v Longyouu so zelo globoke in od ozkih ustij v najnižjih točkah oddaljene tudi več deset metrov, kar pomeni, da v njih vlada trda tema. Kako so graditelji z enako natančnostjo delali tudi v predelih, do kamor svetloba od zunaj ni segla, ne zna razložiti nihče.

"Bakle niso prišle v poštev, saj bi gorenje vnetljivih snovi, kot sta smola ali mah, v jamah hitro porabljalo kisik," pravi profesor Jia Gang z univerze Tongji v Šanghaju. Kje so ribe? Ob prvem odkritju so bile jame Longyou polne vode, ki naj bi jih zalila pred več sto, morda tudi tisoč leti. Raziskovalci so šele ob izčrpavanju vode ugotovili, da ne gre še za enega od tolmunov "brez dna", ki jih je v okoliški pokrajini ogromno, temveč za podzemne prostore, ki jih je oblikovala človeška roka.

Vprašanje, ki se jim je ob tem porodilo, je – kje so vse ribe? Podobni lokalni naravni rezervoarji vode so namreč praviloma polni rib, v jamah, ki so pozneje dobile ime Longyou, pa ni bilo ne živali, ne rastlin in ne kakršnihkoli znakov, da bi bilo v njih kdaj življenje.

Podzemno mesto, grobnica ali rudnik? Ker so nekatere jame dovolj majhne, da bi lahko predstavljale bivanjske prostore, je teorija, da je Longyou nekaj antičnim Kitajcem predstavljal podzemno mestece, po prepričanju nekaterih zgodovinarjev še najbolj verjetna. Tisti, ki se ne strinjajo, kot glavna protiargumenta navajajo nemogoče osvetljevanje jam z baklami, ki so takrat predstavljale edino prenosno svetilo, saj v jamah ni prezračevanja, in odsotnost kakršnihkoli predmetov, ki bi dokazovali prisotnost človeških prebivalcev.

Peščica arheologov predpostavlja, da je bil Longyou morda nesojeno zadnje počivališče cesarjev, ki zaradi teh ali onih razlogov ni bilo nikoli uporabljeno. V jamah namreč nikoli niso našli grobnic, sarkofagov ali predmetov, ki bi dokazovali antične pogrebne ceremonije.

Tudi teorija, da je Longyou pravzaprav izpraznjen rudnik mineralov ali celo dragih kamnov, ne drži vode, saj v jamah ali okolici ni ne duha ne sluha o rudarskih mehanizmih ali orodju, podzemne dvorane pa so izklesane preveč natančno in simetrično.