Rdeči planet je bil včasih morda modre barve

Kamnine, po katerih je samohodni Opportunity (Priložnost), ki po Marsu sicer blodi že od leta 2004, vrtal zadnjih nekaj mesecev, naj bi vsebovale minerale, ki nastanejo le v ne preveč kislem in ne preveč bazičnem okolju, s tem pa so dober indikator za prisotnost nevtralne tekoče spojine – vode. Do konkretnega preboja je znanosti, ki se ukvarja z življenjem na Marsu, prejšnji mesec pomagal tudi mlajši robotski raziskovalec Curiosity (Radovednost). V našo smer je namreč poslal fotografije proda, ki ga sicer praviloma najdemo v zemeljskih rečnih strugah.

Dobrodošli na marsovsko riviero Nasin Curiosity trenutno raziskuje krater Gale, pozornost astronomske srenje pa je te dni usmerjena tisoč kilometrov proti vzhodu, kjer se razprostira nižina Aeolis Dorsa. Vesoljsko plovilo Marsovski izvidnik (Mars Reconnaissance Orbiter oziroma krajše MRO), ki je v orbiti Rdečega planeta zasidrano že sedem let, je ob preletu Aeolis Dorse namreč spet posnelo fotografije visoke ločljivosti, na katerih je ekipa astronomov s Kalifornijskega inštituta za tehnologijo (ustreznica MIT na zahodni obali ZDA) opazila zanimivo reliefno obliko – rečno delto, ki se strmo spušča in širi v velikansko globel. Ta je bila nekoč verjetno ocean, pravijo strokovnjaki s Caltecha.

"Znanost si glavo že lep čas razbija z idejo, da ob opazovanju obširnih nižin v severni hemisferi Marsa pravzaprav gledamo posušeno dno oceana," so prepričani na Caltechu. V prazgodovini človeštvu enega najbolj prijaznih planetov v Osončju naj bi bila večina kopnega na južni polobli, ogromna porcija severnega dela pa naj bi bila prekrita z morjem. Ambiciozne trditve je trenutno sicer težko podpreti z dejstvi, saj je večina dokazov izginila, še preden smo izumili prvi teleskop.

Kako do teorije o "Modrem planetu"? S pomočjo kamere na krovu plovila MRO so raziskovalci sledili navzven obrnjenim kanalom, ki to pravzaprav niso – gre namreč za trše rečne sedimente, ki so postali izpostavljeni z umikom vode in mehkejšega materiala, ki je bil skozi tisočletja podvržen silovitemu marsovskemu vetru in drugim vremenski dejavnikom.

Depoziti, ki jim erozija ni mogla do živega, so iz prve osebe (oziroma z zornega kota vozilca Curiosity, če mu do njih kdaj uspe priti) morda videti kot kupi običajnega rdečega skalovja, med opazovanjem iz orbite pa razkrijejo vzorec, ki zelo spominja na izsušeno rečno delto, ta pa vodi v širne planjave Aeolis Dorse.

Če potegnemo vzporednice z Zemljo, je teorija o oceanu na Marsu pravzaprav zelo verjetna – proge sedimentov namreč spominjajo na Nilovo delto. Najdaljša reka na svetu v svojem iztoku kamnine namreč odlaga v podoben vzorec in ustvarja množico kanalov, ki na določeni točki postanejo precej globlji – srečajo se namreč s Sredozemskim morjem, ki je prek Gibraltarske ožine povezano z Atlantskim, prek Sueškega prekopa in Rdečega morja pa z Indijskim oceanom.

Ker še ne vemo, v katero smer je nekdaj na Marsu tekla voda, ima hipoteza o oceanu pravzaprav dva repa – možno je namreč, da ne gre za rečno delto, temveč potočke in pritoke, ki napajajo večjo reko. Kako v tem primeru razložiti prostrano luknjo, ki leži precej nižje od skupine kanalov?

Ocean je pravzaprav malo večja luža Ugibanja o smeri toka pustimo na strani – stroka trdno predpostavlja, da na rdečem skalovju veljajo podobni zakoni kot na Zemlji, zato je morebitno porečje eden največjih in celo prvih dokazov o obstoju obale na Marsu. O koliko plažah je pravzaprav govora?

Dežurni raziskovalci špekulirajo, a v grobem imajo najbrž kar prav – površina "ocean", ki pokriva zgolj nižino Aeolis Dorsa, naj bi znašala vsaj 100 tisoč kvadratnih kilometrov, kar pomeni, da je večji od jezera Superior (82,414 kvadratnih kilometrov), sicer najobširnejšega vodnega telesa iz skupine Velikih jezer v Severni Ameriki in tretjega največjega jezera na svetu glede na volumen.