Prihaja noč vampirjev

Čeprav je prvo zgodbo o vampirjih zapisal kranjski plemič Janez Vajkard Valvasor v svoji Slavi vojvodine Kranjske (zgodba o istrskem strigonu Juretu Grandi iz druge polovice 17. stoletja) in so zgodbe o srbskih vampirjih iz prve polovice 18. stoletja razširile izraz vampir na Zahod, za deželo vampirjev velja skoraj izključno Romunija.

Romunija – dežela grofa Drakule Krivec za to je angloirski pisatelj Bram Stoker, ki je leta 1897 objavil knjigo o transilvanskem vampirskem grofu Drakuli. Čeprav Romunija ni edina dežela, ki pozna vampirsko mitologijo, pa so v tej karpatski deželi vampirji pomemben del njihovega ljudskega izročila.

V Romuniji tako velja prepričanje, da trpinčene duše (torej žrtve umorov ali samomorilci) ostajajo neskončno ujete v grobu. Ta ujeta duša lahko pobegne iz groba med sončnim zahodom in jutranjim kikirikanjem (vir: Norman Davies, Zgodovina Evrope).

Noči vampirjev To se predvsem dogaja na večer svetega Mihaela (29. septembra) in na večer svetega Andreja (29. novembra), ko se oživela trupla vračajo v ta svet. Vampirji (v romunščini jim pravijo strigoi) plešejo in se pretepajo na križiščih ob zapuščenih hišah ter ustrahujejo žive.

Izmuznejo se skozi ključavnico, posiljujejo speče ljudi in jim sesajo kri. Kot pravijo ljudske vraže, je obramba pred njimi česen, s katerim zapečatijo vsa okna.

Vampirji in pravoslavje V Romuniji so kmetje stoletja poskušali preprečiti prihode vampirjev s tem, da so na pokopališče pripeljali črnega žrebca. Če se je ta pri kakšnem grobu prestrašil in ga ni želel prestopiti, so v ta grob zabili velik kol in tako pribili sumljivo truplo na tla.

Po eni od razlag so zgodbe o vampirjih v Romuniji, Grčiji in Srbiji povezane s pravoslavnim prepričanjem, da duša pokojnega ne more oditi, dokler se meso ne razkroji. Če se truplo ne razkroji, je to dokaz, da se je pokojnik povampiril.

Kranjski Uskoki in strah pred vampirji Tudi Valvasorjevi zapisi o kranjskih Uskokih in Vlahih, tj. prišlekih iz (pravoslavnega) Balkana, ki so prebežali na habsburško ozemlje, omenja njihovo navado, da mrtvecem položijo na oprsje zemljo in na obraz zelo velik kamen, da ne bi vstajali iz grobov.

Tudi v delu Istre, kjer je nastala legenda o Juretu Grandi, so živeli Vlahi, t. i. Morovlahi (Morlaki), ki so se tja priselili z Balkana. Prav tako so tudi istrski strigoni, tako kot romunski strigoi, ponoči posiljevali ženske.

Slovani in vampirji Po drugi, širši razlagi, so vampirji povezani s slovanskim izročilom (tudi Romunija je dežela, ki je bila pod velikim slovanskim vplivom). Že sama beseda vampir je srbska oziroma južnoslovanska beseda, podobne izraze pa najdemo tudi v drugih slovanskih jezikih. Prvi, ki se je ubadal z izvorom besede vampir, je bil slovenski jezikoslovec Franc Miklošič, ki je bil prepričan, da izvira iz tatarske beseda za čarovnico – ubyr. Strah pred nečistimi pokojniki Najverjetneje pa je izvor besede slovanski. Slovani so namreč za t. i. nečiste pokojnike, torej tiste, ki so umrli nenaravne smrti (umor ali samomor), se pred smrtjo niso poslovili od sorodnikov ali so bili v stiku s čarovnicami ali vrači, uporabljali besedo upirji. Različica te besede je tudi vampir (glej: Mateja Smonkar-Rojec, Pojmovanje, doživljanje in odnos do smrti pri naših prednikih Slovanih).

Slovani so pred stoletji trupla teh nečistih pokojnikov, v strahu, da se ne bi ti povampirali in vstajali iz grobov, med drugim prebijali na tla s trepetlikovim ali glogovim kolom, jim prerezali kožo na podplatih ali prerezali nožni prst (glej: Damjan J. Ovsec, Slovanska mitologija in verovanja). Kot kaže, so se te protivampirske navade zlasti dolgo ohranile med pravoslavnimi Slovani na Balkanu (glede na to, da so Kranjca Valvasorja čudile navade Uskokov).

Netopirji in sove Beseda vampir oziroma upir je sorodna besedi netopir, ki jo poznajo številni slovanski jeziki. Netopirji so neločljivo povezani z vampirsko mitologijo. Ta drobcena nočna bitja pa v resnici, razen nekaterih vrst v tropskih krajih, sploh ne sesajo krvi, prav tako naj ne bi prenašali stekline, kot se je dolgo mislilo.

Romunska beseda strigoi in sorodna istrska beseda strigon pa kažeta povezavo še na eno nočno bitje, ki naj bi bilo povezano s povampirjenimi bitji, in sicer na sovo. Valvasor je bil prepričan, da beseda strigon izvira iz latinske besede strix – tj. sova velika uharica. To nočno bitje naj bi napadalo otroke in pilo njihovo kri.

Nemške pesmi o vampirjih Potem ko so se najprej v nemško govorečem svetu pojavila poročila o t. i. vampirskih epidemijah v Srbiji (množična uničevanja nerazkrojenih trupel), so vampirji postali tudi literarni junaki. Najprej v pesmih: Vampir Heinricha Avgusta Ossenfelderja, Lenora Gottfrieda Bürgerja in Korintska nevesta Johanna Wolfganga Goetheja.

Leta 1819 pa je Anglež italijanskih korenin John William Polidori objavil kratko zgodbo Vampir (The Vampyre). V zgodbi nastopa vampirski plemič Lord Ruthven. Polidori je bil osebni zdravnik pesnika Lorda Byrona (George Noel Gordon Byron), zato so na začetku mislili, da je avtor Byron.

Aristokratski vampirji Po eni od razlag naj bi bil osnova za lik vampirskega grofa prav angleški romantični pesnik, ki je umrl nekaj let pozneje v Grčiji, kjer se je boril proti Turkom. Lord Ruthven je bil desetletja vampirska ikona, dokler ga ni konec stoletja izpodrinil Stokerjev transilvanski grof Drakula.

Tako lord Ruthven kot grof Drakula pripadata tipu aristokratskega vampirja. Kar je bil nov pojav, saj so bili v ljudskih mitologijah in praznoverju vampirji večinoma kmetje, torej pripadniki nižjih družbenih slojev.

Povampirjeno plemstvo kot vir zla? Vprašanje je, koliko je pojav teh literarnih vampirskih antijunakov, posledica duha časa 19. stoletja, ko je (osovraženo) plemstvo v nasprotju z meščanstvom izgubljalo svojo moč.

Številni so v vampirskih zgodbah iskali različna ozadja. Po eni od razlag naj bi šlo pri teh zgodbah za skrite antisemitske vzgibe, ker se vampirji bojijo krščanskega križa. Po drugi razlagi gre za protikrščanske (protikatoliške) zgodbe.

Stokerjev Drakula kot zmagoslavje katolištva? Po spet neki drugi razlagi naj bi se zlasti v Stokerjevem Drakulu kazala takratna vse večja prevlada katolištva nad protestantskim racionalizmom, ki je v prejšnjih stoletjih, kot bi rekel Max Weber, odčaral svet. Stoker je bil irski protestant, ki je živel na Irskem v času, ko se je krepila moč katoliških Ircev.

Smisel zgodbe o Drakuli, ki je utelešenje hudiča, naj bi bila v zmagi katolištva, ki se je bolj kot protestantizem sposoben bojevati z nadnaravnim zlom. Stokerjev Drakula naj bi bila torej nekakšna osebna zgodba o Stokerjevem sprejemanju katolištva.

Vampirji in spolnost Vampirsko zabadanje zob v vratove in sesanje krvi je spodbudilo tudi številne seksualne razlage vampirskih zgodb. Tudi iskanje homoseksualnih podtonov v vampirskih zgodbah.