Kakšno opremo so med hladno vojno uporabljali vohuni KGB in CIE?

Petdeseta, šestdeseta in sedemdeseta leta prejšnjega stoletja, čas najhujše napetosti med vzhodom in zahodom, veljajo za zlato dobo vohunjenja. Sovjetska KBG, ameriška CIA, britanska tajna služba (oziroma MI6) in izraelski Mossad so z zakrinkanimi agenti bolj ali manj uspešno zbirali informacije političnega, gospodarskega in vojaškega značaja, pri svojem delu pa se niso zanašali le na lastno izurjenost. Uporabljali so tudi številne pripomočke oziroma tako imenovane gadgete, s katerimi in v katerih so skrivali orodja, orožja in opremo za prisluškovanje. Na tovrstne pripomočke, ki so nekdaj veljali za vrhunec prenosljive tehnologije, danes pa so videti kot rekviziti iz filmov Austin Powers, se naj bi glede na besede nekdanjega agenta Mossada Juvala Aviva zanašali predvsem ameriški in britanski vohuni. To sicer ne pomeni, da Sovjeti v rokavu (dobesedno v rokavu) niso skrivali trika ali dveh. Vohunska orodja in orožja hladne vojne

S šminko, ki je bila pravzaprav pištola, so bile med hladno vojno oborožene agentke KGB. Če je šel romantični sestanek s tarčo po gobe, je za rešitev situacije poskrbel en sam 4,5-milimetrski naboj.

Še en izum sovjetske obveščevalne agencije je bila kamera, skrita v plaščnem gumbu. Ta je bil prek kabla povezan s sprožilcem, ki ga je vohun skrival v rokavu. Podobne modele kamer so v sedemdesetih uporabljali tudi ameriški, britanski in francoski tajni agenti.

S kompletom vitrihov, lomilk in drugih orodij za pobeg iz zapora je svoje vohune v šestdesetih opremila CIA. Njegova posebnost? Spravljen je bil v zaobljeno, cigari podobno ohišje, ki si ga je vohun pred misijo potisnil v rektum.

Samomorilska očala – v konici okvirja posebnih očal, ki si jih je domislila CIA, je bila skrita kapsula zelo strupenega cianida. Vohun, ki ga je zajel sovražnik, je lahko tako namesto mučenja, ki ga je za pridobivanje informacij pogosto uporabila sovjetska stran, izbral smrt.

Čevljev, ki so v peti skrivali prisluškovalno napravo, niso prvi uporabljali ne Američani ne Sovjeti, temveč romunska tajna služba Securitate. Z njimi so vohunili za ameriškimi diplomati.

Zelo radi bi pokukali v um tistega uslužbenca Cie, ki si je izmislil anteno, zamaskirano v pasji iztrebek. Zadeva, na katero ne bi želeli stopiti, je bila pravzaprav oddajnik radijskega signala, s katerim je ameriška obveščevalna agencija usmerjala pilote izvidniških letal.

Votle kovance, v katerih je bilo mogoče brez suma na kakršnekoli vohunske dejavnosti prenašati kratka sporočila ali celo fotografske filme, so uporabljali tako sovjetski kot ameriški vohuni.

V zgodnjih sedemdesetih letih prejšnjega stoletja so tajni agenti obveščevalne agencije CIA na obronkih Moskve zasadili nekaj umetnih dreves. V njih so bili skriti instrumenti za prestrezanje radarskih in komunikacijskih signalov iz sovjetskih silosov z jedrskim balističnim orožjem.

Prva pametna ura? Zapestnico, ki pravzaprav ni kazala časa, temveč je bilo z njo mogoče fotografirati, je bila izdelek nemških inženirjev. Zajem uporabnih slik je bil precej zahteven, saj naprava seveda ni imela okularja, povrh vsega pa je bilo agenta s takšno uro zaradi dobro vidnega objektiva zelo lahko prepoznati.

Robotski kačji pastir je bilo prvo majhno brezpilotno plovilo. Razvila ga je CIA, poganjala pa sta ga oscilator, ki je premikal krila, in plinski izpuhi iz njegovega zadka. Vohunske akcije ni videl nikoli, saj ga je bilo preveč zahtevno nadzorovati – že ob najmanjši sapici je namreč odletel po svoje.