Petek, 30. 8. 2013, 14.28
9 mesecev, 1 teden
Kako smo raziskovali najbolj neprijaznega člana Osončja
Poleg zemeljskega naravnega satelita, Lune, je Venera drugi najsvetlejši objekt na nočnem nebu – ko sta si z našim domačim planetom najbližje, je razdalja med njima namreč zgolj 38 milijonov kilometrov (za primerjavo – od Zemlje do Marsa je treba v najboljšem primeru prepotovati vsaj 54 milijonov kilometrov). Venera spada v skupino zemeljskih oziroma terestrialnih planetov, kar pomeni, da je njihova površina trdna. Poleg nje se tja uvrščajo še Merkur, Mars in seveda Zemlja, vsem pa je skupno tudi to, da so Soncu bližje od štirih plinastih velikanov in njihovih lun.
Venera je torej zelo blizu, a je pogled na njeno površino nemogoč zaradi izredno gostih oblakov z visoko vsebnostjo žvepla, kar je najverjetneje posledica zelo aktivnega vulkanizma. Venerina atmosfera je nepredstavljivo gosta, kar 96 odstotkov "ozračja" namreč predstavlja toplogredni plin ogljikov dioksid, preostale slabe štiri odstotke pa dušik. Masa atmosfere je tako kar 93-krat večja od Zemljine, kar pomeni, da je zračni pritisk na površini planeta enak kot slab kilometer pod morsko gladino oziroma več kot devetdesetkrat višji kot na Zemlji.
Zaradi oblakov, skozi katere svetloba praktično ne pronica, in gostega ozračja je Venera največje toplogredno območje v Osončju, povprečne temperature na površju pa se zato konstantno gibljejo okrog 460 stopinj Celzija. Tako vroč ni niti Merkur, pa čeprav prejema kar štirikrat višji odmerek Sončevega valovanja. Venera je tudi edini planet v solarnem sistemu, ki se vrti v obratno smer, kar je po mnenju stroke najbrž posledica trka asteroida.
Smolo je imel leto pozneje tudi prvenec Združenih držav Amerike, Mariner 1, ki se je od Zemlje odlepil le za slabih pet minut, a Ameriška vesoljska agencija ni obupala in projekt nadaljevala zgolj en mesec pozneje – konec avgusta 1962 je Mariner 2 uspešno poletel proti Veneri in 14. decembra Venero preletel na višini 35 tisoč kilometrov ter postal prvo človeško vesoljsko plovilo, ki je kdajkoli pripotovalo do drugega planeta.
Naslednji večji preboj je Sovjetom uspel tri leta pozneje z robustno sondo Venera 7, ki je v planet udarila s hitrostjo "zgolj" 17 metrov na sekundo (61 kilometrov na uro). Čeprav se je plovilo med pristankom prevrnilo, pri čemer se je poškodoval dobršen del instrumentov, je bil radijski signal dovolj močan, da je Venera 7 kot prva s planetovega skalovja podatke na Zemljo pošiljala kar 23 minut, nato pa je "crknila" baterija.
Serija Vener od 9 do 12, ki jih je v vesolje eksplozivno spravila raketa Proton, so bile opremljene s kamerami, a so imele prav vse težave s pokrovi objektivov, zato je nastalo malo fotografij, njihova kakovost pa kar skladna z vremenskimi pogoji, v katerih so bile zajete.
Omenjena serija štirih Vener je bila precej bolj odporna od predhodnic, v številčnem zaporedju so po pristanku delovale od 53 pa do 110 minut (minimalna pričakovana operativna doba vsake je bila trideset minut). Naloga zadnjih plovil projekta Venera, 15 in 16, je bila raziskovanje površja s pomočjo radarja, pridobljena topografija pa je zajemala približno dve tretjini severne Venerine poloble.
V Venerini orbiti se je aprila 2006 uspešno zasidralo tudi plovilo Venus Express Evropske vesoljske agencije, podoben podvig pa je pred tremi leti spodletel japonskemu Akatsukiju. ESA naj bi prihodnje leto na počitnice v Venerino smer poslala tudi raziskovalno misijo BepiColombo, ki pa bo planet le obletela, končni cilj je namreč Merkur. Prvotni načrt je sicer vključeval tudi pristanek na Soncu najbližjemu planetu, a je bil proračunski bazen za kaj takšnega vendarle preplitek.