Kako prepoznati lažnivca

V psihologiji je znan tako imenovani Othellov učinek. Ko v tragediji angleškega dramatika Williama Shakespeara ljubosumni Othello zaslišuje svojo ženo Desdemono, ta – čeprav mu ni bila nezvesta – postane panična in prestrašena. Nezaupljivi Othello si je strah svoje žene razlagal kot dokaz, da laže, zaradi česar jo je umoril.

Nov način odkrivanja laži Kot pa je že leta 1985 psiholog Paul Ekman zapisal v svoji knjigi Telling lies (sl. Laganje), živčnost pri zasliševanju ni dokaz laži. Prav tako zanesljiv znak laganja pri zasliševanju niso niti nemir, izogibanje očesnemu stiku, zardevanje, presledki in zatikanje pri govoru, dolgotrajno govorjenje ali napadalnost.

Zdaj skušajo raziskovalci najti znake laži tam, kjer laž nastane – v govoru, piše nemški časnik Die Welt. Nove študije kažejo, da je izbor besed pri lažnivcu značilen, sestava stavkov je posebna, prav tako svoje misli izraža na poseben način. Ta nova spoznanja pomagajo na primer tudi pri nadzoru na letališčih, kjer morajo varnostniki odkriti sumljive ljudi.

Laganje zahteva veliko miselnega napora Britanska znanstvenika Thomas Ormerod in Coral Dando sta tako izoblikovala metodo, ki sta jo poimenovala Controlled Cognitive Engagement (sl. nadzorovana kognitivna udeležba), s kratico CCE. S to metodo jima je uspelo v treh minutah pogovora odkriti 66 odstotkov lažnivcev.

Metoda temelji na predpostavki, da je laž oziroma laganje s kognitivnega stališča zelo težaško in naporno delo. Možgani lažnivca morajo namreč istočasno vzporejati in primerjati laž in resnico. Čim zahtevnejše je laganje, tem bolj narašča možnost napake pri laganju.

Stopnjevanje pritiska na lažnivca Metoda CCE je oblikovana tako, da izvaja pritisk na lažnivca, hkrati pa tisti, ki govorijo resnico, nimajo težav in je zanje zasliševanje nekakšen prijateljski pomenek.

V nekajminutnem pogovoru spraševalec najprej zastavi vprašanja, povezana z identiteto in krajem, od koder prihaja zaslišani. Od kod ste, kje ste študirali, za katero podjetje delate …? Odgovore spraševalec uporabi za to, da postavi podrobnejša vprašanja.

Čim več je podrobnosti, tem bolj naporno je lagati Če kdo živi na primer v Londonu, sprašujejo o številu postaj podzemne železnice, o gradbišču, ki se nahaja na poti do letališča … Kdor res živi v tem mestu, ne bo imel težav pri odgovorih, drugače je pri tistih, ki lažejo.

Odgovori tistih, ki govorijo resnico, so približno enako dolgi in prepričljivi, medtem ko so odgovori lažnivcev v nadaljevanju pogovorov vedno krajši in protislovni. Istočasno postajajo zato, ker imajo manj informacij kot tisti, ki govorijo resnico, vse bolj živčni, ker jih skrbi, ali bo naslednje vprašanje še podrobnejše.

Lažnivci pretiravajo pri čustvih Tudi znanstvenica Valerie Hauch iz Basla je razvila metodo za odkrivanje laži, ki se pojavljajo v komunikaciji, vendar ne v govoru, ampak v besedilih. Analize ne opravljajo ljudje, ampak računalnik s pomočjo programa. Računalnik je tako pregledal e-pisma, pomenke po internetu in zapisane telefonske pogovore.

Hauchova je skupaj s kolegi ugotovila, da se pri tistih, ki lažejo, v primerjavi s tistimi, ki govorijo resnico, pojavljajo razlike v strukturi stavkov. Lažnivci bolj pretiravajo s čustvi: uporabljajo več negativnih besed, ko opisujejo neprijeten položaj ali dogodek, in več pozitivnih, ko opisujejo lepo doživetje.

Lažnivci pogosteje delajo pravopisne napake Pogosteje se tudi distancirajo od dogodka, o katerem teče beseda, in redkeje uporabljajo izraze, kot sta "sem mislil" ali "sem vedel". Prav tako lažnivci uporabljajo manj besed, ki izražajo pogostost. Ker lažnivci za laž izkoristijo velik del svojih miselnih zmogljivosti, imajo manj zmogljivosti pri drugih miselnih procesih – tako se pogosteje motijo pri pisanju.

Kot kaže, metode, ki se utemeljene na tem, da lažnivca prisilijo, da mora v laž vlagati vse več miselnega napora, delujejo. Toda kot opozarja Hauchova, miselnega napora ne smemo samoumevno enačiti z lažjo. Miselni napor še ni laž Kajti poskusi, da se spomnimo podrobnosti dogodkov iz preteklosti, so dokazali, da to zahteva miselni napor tudi pri tistih, ki govorijo resnico. Kljub temu pa so te metode, v povezavi z razlikami med resnico in lažjo, ki jih najdemo v govoru ali besedilu, zanesljivejše in z njimi se da hitreje odkriti lažnivca.