SiolNET. Novice Novice
0

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Kaj bi dve stopinji višja povprečna temperatura pomenila za naš planet?

0

termometer

Ali bo bližajoča se podnebna konferenca, pravzaprav politično srečanje, v Parizu za razliko od svojih predhodnic dala nedvomna tolmačenja o podnebnih ugotovitvah in sprožila ustrezen odziv?

Če bomo še naprej uporabljali fosilna goriva v enakem obsegu, kot to počnemo zdaj, se lahko že do leta 2036 povprečna temperatura na Zemlji povzpne za dve stopinji v primerjavi s koncem 19. stoletja, je že marca lani opozoril ameriški klimatolog in geofizik dr. Michael E. Mann v svojem članku v priznani reviji Scientific American. Dve stopinji višje povprečje predstavlja spremembo, ki jo je del klimatološke skupnosti označil kot prag nevarnega segrevanja. Ustavitev globalnega segrevanja – da ali ne? Mann, ki kljub podatkom o povprečnih temperaturah od leta 1997 vendarle zavrača sklepe o ustavitvi globalnega segrevanja, je še zapisal, da bi, če se želimo izogniti še hitrejšemu ogrevanju, države morale vzdrževati raven ogljikovega dioksida pod 405 milijontih delov – zelo blizu ravni, ki je že dosežena. V nasprotnem primeru bi, navaja za mnoge kontroverzni Mann, nepopravljive posledice nastopile že mnogo prej kot napovedano.

Temu v prid gredo ugotovitve ameriške vesoljske agencije NASA ter ameriške oceanografske in atmosferske agencije NOAA, ki sta prav tako lani objavili, da je bilo, odkar obstajajo meritve, devet od desetih najtoplejših let po letu 2000 in da je povprečna temperatura od leta 1880 do danes že zrasla za 0,8 stopinje. To so pripisali prav izpustom zaradi človekove dejavnosti, predvsem v zadnjih treh desetletjih. Prav lansko leto je bilo najtoplejše, odkar meritve obstajajo, so še poročali.

Pred dvema tednoma je britanski urad za meteorologijo objavil, da bo prav letos povprečna letna temperatura presegla letno povprečje druge polovice 19. stoletja za več kot eno stopinjo – če bodo temperature ohranile napovedane vrednosti. To pripisujejo kombinaciji antropogenih izpustov in vplivu toplega obdobja periodičnega vremenskega pojava, znanega pod imenom El Niňo. Kaj skrivajo oceani V znanstvenih krogih se pojavljajo različni izračuni, koliko dodatnega ogrevanja bodo že obstoječe količine ogljikovega dioksida in drugih toplogrednih plinov povzročile. Ameriška znanstvenika Veerabhadran Ramanathan in Yan Feng sta verjetno šla najdlje, ko sta že leta 2008 napovedala, da je že z izpusti do leta 2005 potencial za ogrevanje atmosfere kar 2,4 stopinje. Vsem tem napovedim je skupno, da poudarjajo učinek oceanov, ki vpijejo veliko več toplote kot atmosfera, a potem to toploto postopoma sproščajo, ko se zaradi sprememb vzpostavlja novo ravnotežje.

Oceani imajo več kot tisočkrat večjo toplotno kapaciteto kot ozračje, ampak toplotna energija se lahko prenese le od toplejšega medija na hladnejši. Z drugimi besedami, ocean lahko sprošča toploto v ozračje le, če bo zrak nad njimi hladnejši. Če bi šlo zgolj za vzpostavljanje ravnotežja, potem zrak ne more biti toplejši od oceanov pod njim, kar pomeni, da je za tem mehanizmom še kaj drugega kot le vzpostavljanje ravnotežja.

Ledu je že bilo manj, morja so že bila višja … Toda zgodovina že pozna tako visoke ravni ogljikovega dioksida, ko antropogenih izpustov še ni bilo – pred približno 15 milijoni let, ko so bile po znanstvenih ugotovitvah povprečne temperature med tremi in šestimi stopinjami višje, gladina morja med 25 in 40 metri višja kot danes, ledu pa je bilo ob severnem in južnem polu veliko manj kot danes. Pregled čez daljše časovno obdobje ne vzpostavi zanesljive korelacije med količino ogljikovega dioksida in povprečno temperaturo ozračja. Že majhna sprememba na začetku lahko na koncu zelo spremeni rezultat Prav to, da vseh dejavnikov in njihovih vplivov na zapleten mehanizem podnebja ne razumemo, pušča veliko prostora za (znanstvene) razprave, ali so modeli, na podlagi katerih prihajajo do alarmantnih sklepov (prav tako tudi do popolnoma nasprotnih), sploh veljavni. Že malo igranja s predpostavkami ali zajemom podatkov lahko pripelje do bistveno drugačnih sklepov.

Tako klimatolog dr. Richard Lindzen z univerze MIT opozarja, da je izpostavljanje leta 2014 kot najtoplejšega preprosto nesmiselno, saj gre za zelo drobno obdobje opazovanja. Besedo nesmisel je uporabil tudi fizik dr. Will Happer z univerze Princeton, ko je opisoval, na čem so utemeljene politike zmanjševanja ogljikovega dioksida.

Kam nas to pelje "Vodijo nas po napačni poti," je še prepričan Happer, ki je pred dnevi gostoval kot predavatelj na energetskem srečanju v Austinu v ameriški zvezni državi Teksas. "Opredeliti ogljikov dioksid za onesnaževalca je zares orwellovsko – kam nas to pelje, da nečemu, kar proizvaja vsako živo bitje, rečemo, da je onesnaževalec?"

Tudi soustanovitelj organizacije Greenpeace dr. Patrick Moore, ekolog, ki je to organizacijo razočarano zapustil, meni, da politika zlorablja znanost. "To je čista politična propaganda, ki nima nič opraviti z znanostjo," je večkrat povedal na svojih nedavnih predavanjih. Vzročno-posledične zveze Otoplitev za dve stopinji bi gotovo zmanjšala količino ledu, dvignila gladino morij in oceanov, vplivala na spremembe tal in posledično tudi na kmetijstvo – s tem se strinjajo skoraj vsi, a vendarle ostaja razkorak, ali je to povezano (samo) z ogljikovim dioksidom in ali bi bilo njegovo povečanje alarmantno ali celo zaželeno.

Zagovorniki katastrofalnih posledic ob večanju koncentracije ogljikovega dioksida, ki mu pripisujejo največjo krivdo za podnebne spremembe, med drugim opozarjajo na mogoče izgube mokrišč in priobalnih naselij, prerazporeditev poljščin v različnih delih sveta, več gozdnih požarov, pogostejše ekstremne vremenske pojave, vključno z daljšimi vročinskimi in sušnimi obdobji, ter spremenjene padavinske vzorce, ki bi lahko ogrozili oskrbo s pitno vodo predvsem v tistih delih sveta, kjer je že zdaj najbolj težavna. To bi lahko pripeljalo do bistveno manjših pridelkov in posledično višjih cen hrane, še navajajo.

So negativni in pozitivni učinki – katerih je več? Med najglasnejšimi kritiki nasprotnikov je irsko-angleški ekonomist dr. Richard Tol, ki je prepričan, da je kljub obstoju pozitivnih in negativnih učinkov takšnega ogrevanja pozornost javnosti in politike usmerjena le na eno stran. Še več, prepričan je, da je pozitivnih učinkov takšnega ogrevanja pravzaprav več kot negativnih – že zaradi znižanja stroškov in izpustov zaradi ogrevanja v zmernem podnebnem pasu pa tudi zaradi nižje obolelosti s prehladi in drugimi zimskimi boleznimi ter posledično manjših izgub zaradi manjšega obsega bolniških odsotnosti in manjših stroškov zdravljenja. Ni davka, ki bi stabiliziral atmosfero Kar je znano, je samo majhen del tega, kar je pomembno, je zapisal v eni od svojih objav, kjer je nakazal, da mnogi identificirani učinki še niso ustrezno vrednoteni. V objavi tudi posumi, da mnogih učinkov še niti ne poznamo. Vsekakor pa zagovarja, da mu ni znano, kako bi ogljikov davek stabiliziral atmosfero in svari, da še vedno nismo enotni, ali so podnebne spremembe resna težava ali ne.

"Čeprav nekatere države načrtujejo porabiti milijarde dolarjev za zmanjševanje izpustov, druge pa se pretvarjajo, da so podnebne spremembe težava, ki ji ni treba namenjati pozornosti, je le malo truda namenjenega podpiranju ukrepov z raziskavami, ali so podnebne spremembe resna težava ali ne. Skupnost znanstvenikov, ki preučuje vpliv podnebnih sprememb, je usmerjena na izboljšave tistega, kar je znano, obenem pa ignorira velike neznanke," je še v svojih znanstvenih objavah zapisal Tol.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin