Istanbul - skrivni Titov nuklearni bunker

Sprva namenjen le za koordiniranje vojaških operacij v primeru napada na Jugoslavijo je pozneje svojo vlogo še oplemenitil, saj so ga spremenili v osrednji bunker za maršala Tita v primeru jedrskega napada na Jugoslavijo. Bunker so gradili celih 26 let, in sicer v več izmenah. Vse je potekalo v veliki tajnosti, tako so recimo ves odpadni material v reko Neretvo spuščali ob deževju, da okoliški prebivalci ne bi česa posumili, dovoljenje za vstop na območje bunkerja pa so imeli le štirje generali JNA: minister za obrambo, poveljujoči general jugoslovanskih sil, šef varnosti in šef komunikacije. Sam bunker so opremili z najsodobnejšo telekomunikacijsko opremo tistega časa, medtem ko okoliške vasi niso imele niti vode niti elektrike. Fotografiranje in gibanje v okolici lokacije bunkerja je bilo ves ta čas strogo prepovedano.

Bunker je lahko prenesel jedrski napad z močjo 20 kiloton, v njem pa bi lahko šest mesecev nemoteno živelo 350 ljudi. Bunker je sestavljen iz treh večjih delov. Prvi del je bil Titovo rezidenčno območje zanj in njegovo družino, območje dva je bilo predvideno za ožje vodstvo države, tretji del pa za administracijo državnega vrha in za sisteme vzdrževanja življenja, kot so prezračevanje, elektrika, vodni sistemi … Celoten objekt je prepleten s podzemnimi tuneli in prehodi, temperatura v bunkerju pa je stalna, okoli 23 stopinj Celzija.

Objekt je ena od treh največjih vojnih investicij nekdanje JNA, poleg letališča, skritega v gori v Bihaću, ter podzemne podmorniške baze pri Splitu, državo pa je stala 4.600.000.000 ameriških dolarjev.