Človeka med zvezde vleče radovednost, ne preživetje

Od poleta prvega človeka v vesolje je minilo že 54 let (Jurij Gagarin, 1961), a ljudje pravzaprav še nikoli nismo zapustili bližnje okolice svojega planeta. Do zdaj se je med preletom zadnje strani Lune (dobrih 400 tisoč kilometrov) od Zemlje najbolj oddaljila posadka Apolla 13 leta 1970.

Človeške misije na Mars, ki jih v prihodnjih desetletjih načrtuje več organizacij (SpaceX Elona Muska, nizozemski Mars One, tudi Virgin Galactic britanskega poslovneža Richarda Bransona), bodo logistični projekti brez primere. Pri Mars One ocenjujejo, da bo že potovanje prve skupine kolonizatorjev na rdeči planet stalo nekaj milijard evrov, odprlo pa bo tudi več etičnih vprašanj. Astronavti se namreč naj ne bi nikoli vrnili na Zemljo.

A znanost se že nekaj časa poigrava tudi z načrtovanjem potovanja do druge zvezde. Konkretne raziskave je v okviru projekta Stoletna zvezdna ladja že začela ameriška agencija za razvoj novih tehnologij DARPA. Kot so pred tremi leti povedali za britanski BBC, ne gre za dejansko zgraditev "zvezdne ladje", temveč pripravo dolgoročnega načrta, ki bo nekoč, morda že v sto letih, dejansko razlog za gradnjo vesoljskega plovila za potovanje do zvezd. Tega raziskuje tudi projekt Icarus Interstellar, v katerem sodelujejo vesoljski agenciji Nasa in ESA ter številni znanstveniki prostovoljci.

Potovanje do zvezd za zdaj ostaja domena znanstvene fantastike, saj človeško tehnologijo postavlja pred edinstvene izzive, ki se jih zna trenutno lotiti le v teoriji.

Medzvezdne razdalje in naravna omejitev hitrosti Velikost vesolja je ena največjih preprek pri potovanju do našemu Osončju najbližjih drugih solarnih sistemov. Zemlja je od Sonca oddaljena približno 150 milijonov kilometrov oziroma eno astronomsko enoto (AU). Najbližja zvezda, rdeča pritlikavka Proksima Centauri, je od nas medtem oddaljena skoraj 270 tisoč astronomskih enot.

Rečemo lahko tudi, da je Proksima Centauri oddaljena 4,24 svetlobnega leta. Svetlobno leto je razdalja, ki jo svetloba prepotuje v enem letu. Njena hitrost znaša približno 300 tisoč kilometrov na sekundo. Od Sonca do Zemlje potuje približno osem minut, do Neptuna štiri ure, do najbližje velike galaksije (Andromeda) pa več kot dva milijona let. Hitreje od svetlobe v vesolju ni mogoče potovati.

Postavljeni pred omejujočo resnico Ogromne razdalje in naravna omejitev hitrosti človeku omejujejo možnosti daljših izletov v vesolje. Ker svetloba potrebuje dobra štiri leta, da pride že do najbližje zvezde, človek do nje preprosto ne more priti prej kot v istem času.

A to seveda le, če bi po vesolju potoval s svetlobno hitrostjo, ki pa se ji s trenutnimi (praktičnimi) pogonskimi rešitvami težko približamo že na nekaj promilov. Človeška pogonska tehnologija danes temelji na Newtonovih zakonih – če se želiš premikati naprej, boš moral proizvajati vzvratno silo (ali pa te mora druga sila potisniti v smer, kamor želiš iti).

Načina za proizvajanje energije, ki bi potovanje do najbližje zvezde z nekaj tisoč skrajšalo na nekaj deset let, človeštvo še nima. Da bi plovilo, ki tehta eno tono, pospešili na deset odstotkov svetlobne hitrosti, bi potrebovali energijo, ekvivalentno 125 teravatnim uram (pa še to le, če bi imel pogonski sklop stoodstotni izkoristek goriva). Po podatkih agencije IEA je bila leta 2012 svetovna poraba energije 155 teravatnih ur.

Generacijska ladja Ker bi polet do bližnjih zvezd z današnjo tehnologijo trajal na tisoče let (plovilo Voyager 1, ki se od Zemlje oddaljuje že 38 let, se bo drugi zvezdi po izračunih Nase približal šele čez 40 tisoč let), je nemogoče, da bi jih dosegla človeška posadka, ki bi se na pot odpravila že danes. Nekateri znanstveniki zato predlagajo, da bi zgradili generacijsko vesoljsko ladjo, s katero bi bližnje zvezde dosegli daljni potomci prvotne posadke.

Šlo bi za svet v malem, na katerem bi se rojevali, odraščali in o svojem poslanstvu izobraževali novi astronavti. Kot so v študiji ugotovili na univerzi v ameriškem Portlandu, bi morala posadka za ohranjanje zdravja in genetske raznolikosti že na začetku šteti vsaj deset tisoč članov. Zanje in za mnogo generacij njihovih potomcev bi bilo vesoljsko plovilo edini življenjski habitat, ki bi ga poznali. Zakaj nas vleče med zvezde? Človeštvo si drugih zvezd ne želi obiskati zato, ker bi jih moral, ampak zaradi naše nepotešljive radovednosti po spoznavanju neznanega, je v knjigi Vesoljska kronika (Space Chronicles: Facing the Ultimate Frontier) zapisal znani ameriški kozmolog Neil deGrasse Tyson. Če bi med zvezde silil izključno zaradi težnje po preživetju, bi se ta zgodba končala precej klavrno, meni Tyson.

Čeprav nekateri znanstveniki napovedujejo, da pogoji na Zemlji zaradi globalnega segrevanja ozračja in onesnaženosti morda že v nekaj sto letih ne bodo več primerni za življenje ljudi, pakiranje kovčkov za izlet do Proksime Centauri ali katere druge zvezde ne bo rešitev, opozarja deGrasse Tyson.

Ne le da trenutno nimamo niti najmanjše predstave, kakšni so svetovi tam zunaj, projekt selitve človeštva bi bil eksponentno dražji od poskusa spreminjanja Zemljine atmosfere nazaj v prvotno stanje ali celo teraformiranja Marsa. Če bo v prihodnosti že treba zbežati z Zemlje, bomo zatočišče najverjetneje našli na vesoljskih postajah ali celo asteroidih, je še zapisal ameriški astronom.