Azija in Afrika postajata smetišče zahodnega sveta

Velika Britanija se je, vsaj z zakonodajnega vidika, ločevanja odpadkov lotila zelo resno, ne nazadnje tudi zaradi evropskih zahtev po doseganju višjih stopenj predelave odpadkov. Praktično vse britanske mestne in krajevne oblasti so že pred časom predpisale obvezno ločeno zbiranje odpadkov, a ker so pri tem avtonomne in ni predpisov na ravni države, so razlike v načinu zbiranja odpadkov med posameznimi deli države zelo velike. Tudi do devet ločenih zbirnikov odpadkov v gospodinjstvu Rekorder je zagotovo mesto Newcastle-under-Lyme, kjer morajo smeti zbirati v devetih različnih zabojnikih in vrečah. Dodatnih dvajset mestnih in krajevnih uprav na Otoku, kjer je skupaj več sto tisoč gospodinjstev, predpisuje zbiranje odpadkov v najmanj sedmih različnih posodah. V petih ali več zbirnikih morajo svoje odpadke zbirati britanska gospodinjstva na območju še več kot sto lokalnih uprav.

Medtem ko se v kraju Newcastle-under-Lyme pritožujejo, da je sistem devetih ločenih zbirnikov preprosto nevzdržen in da za začetek nimajo dovolj prostora v svojih domovih za tako razčlenjeno zbiranje, v dveh okrajih na Škotskem še vedno ne ločujejo odpadkov – tamkajšnji prebivalci vse svoje smeti odvržejo v iste zabojnike.

Evropskim merilom najbližja Nemčija Kljub tako velikim razlikam v doslednosti pri ločenem zbiranju odpadkov v različnih delih države ugotavljajo, da razlik v stopnjah predelave odpadkov na posameznih območjih zaradi tega skorajda ni. Britanci v svojih medijih navajajo, da v Združenem kraljestvu zdaj reciklirajo nekaj več kot 40 odstotkov odpadkov, podatki Eurostata za leto 2011 pa navajajo, da so takrat reciklirali okrog 25 odstotkov gospodinjskih odpadkov.

Do leta 2020 bi ta delež morali povišati na polovico, v nasprotnem primeru grozijo visoke kazni EU-ja. Trenutno se je temu cilju najbolj približala Nemčija, ki je predlani po podatkih Eurostata reciklirala 45 odstotkov svojih komunalnih odpadkov.

Ko odpadki zapustijo državo, nadzora ni več Pod pritiski evropskih okoljevarstvenih pravil, ki zmanjšujejo deleže odpadkov za odlagališča, so se pojavile nove tržne niše: izvoz odpadkov v oddaljene dežele na drugih celinah. Tako odpadki kljub ločenemu zbiranju doma končajo na istem odlagališču nekje zelo daleč stran.

Pogoste destinacije britanskih odpadkov so Kitajska, Indija in Indonezija, kjer sta za večino končni postaji odlagališče ali sežig in ne predelava. Britansko okoljsko ministrstvo ocenjuje, da vsako leto 12 milijonov ton britanskih ločeno zbranih odpadkov konča v tujini, kjer ni več nadzora nad njihovo nadaljnjo obdelavo. Britanska zakonodaja sicer zahteva, da morajo biti v tujino odposlani odpadki reciklirani, a kdo bo to nadzoroval? S Kitajske nova elektronika, nazaj pa odslužena Zato gotovo ne preseneča, da se je kot izjemno privlačen stranski izhod za zahtevno obdelavo odpadkov izvoz smeti iz Velike Britanije v zadnjem desetletju podvojil. Ker pa oblasti ne morejo vedeti, kaj se dogaja z odpadki, ko zapustijo državo, bodo po napovedih okrepile nadzor nad izvozom smeti v britanskih pristaniščih.

Znano je že, da odslužene pnevmatike končajo na Kitajskem, elektronski odpadki, kot so stari televizorji in računalniki, pa poleg Kitajske še velikokrat v zahodnoafriških državah, še poroča britanski časnik Daily Mail. Med drugim navajajo izjavo britanske aktivistke, ki pravi, da iste ladje, ki s Kitajske v Veliko Britanijo pripeljejo nove televizorje in računalnike, v obratni smeri prevažajo odslužene naprave, ki predstavljajo nevaren elektronski odpad.