Konsenza o antropogenem globalnem segrevanju ni, saj so med ameriškimi klimatologi in meteorologi zagovorniki in nasprotniki te teorije razdeljeni približno na pol.
Raziskava, ki so jo opravili strokovnjaki univerz George Mason in Yale med več kot 1.800 člani ameriškega meteorološkega združenja (American Meteorological Society), je pokazala, da so ugledni ameriški meteorologi in klimatologi zelo razdeljeni glede vprašanja obstoja globalnega segrevanja in razsežnosti posledic človeškega dejanja na podnebne spremembe.
Ta nedavno objavljena raziskava je zgolj najnovejše v dolgi vrsti dokazov, da pogosto omenjano soglasje o globalnem segrevanju ne obstaja, še poroča Forbes, ki poudarja, da gre pri tej raziskavi resnično za tiste ameriške znanstvenike, ki o podnebju gotovo vedo največ.
Pri konkretnih vprašanjih bi bili dvomi lahko še večji
V raziskavi so zastavili dve vprašanji. Najprej so spraševali, ali se globalno segrevanje dogaja, potem pa še: "Če da, kaj je vzrok?" Malo več kot polovica, natančneje 52 odstotkov, jih je izbralo odgovor, da globalno segrevanje obstaja in da ga povzroča človeška dejavnost, medtem ko preostalih 48 odstotkov ne verjame v globalno segrevanje ali mu za poglavitni vzrok ne pripisuje človeškega dejanja, so še zapisali pri Forbesu. Obenem opozarjajo, da raziskava ni preverjala mnenj o drugih pomembnih dejavnikih, kjer bi bili lahko pri konkretnih vprašanjih, na primer o ritmu temperaturnih sprememb, dvomi med znanstveniki še večji.
S sklepi poročila IPCC se marsikdo ne strinja
Čeprav določene elite želijo ustvariti vtis, da so znanstveniki glede podnebnih sprememb usklajeni, razlike med stališči v znanstvenem okolju postajajo samo še bolj poglobljene. Na eni strani poročilo IPCC, na drugi strani pa mnenja, kot je tisto ruske akademije znanosti, da je globalnega segrevanja konec in da je pred nami obdobje ohlajanja, ali danskega središča za podnebne raziskave pri danskem institutu za vesoljske raziskave, ki opozarja, da smo priča največji solarni dejavnosti v zadnjih najmanj tisoč letih.
Vsekakor pa je res vsaj to, kar so povedali tudi v ameriškem združenju fizikov (American Physical Society): "V akademski skupnosti je znaten delež tistih, ki se ne strinjajo s sklepom poročila IPCC o globalnem segrevanju."
Ponovno: koliko prispeva narava, koliko pa človek?
Najbrž pa si bomo morali še enkrat naliti čistega vina in si še enkrat priznati, da ne poznamo in ne razumemo podnebja tako dobro, da bi lahko kateremkoli dejavniku pripisali previsok pomen ali ga nekritično ovrednotili kot nepomembnega. Verjetno so resnici najbližja stališča, kot ga je na primer povedal podpredsednik kitajske akademije znanosti Ding Zhongli: "Do zdaj niti en sam znanstvenik ni ugotovil razmerja med človeškimi in naravnimi dejavniki ogrevanja".
Zhongli gre sicer še korak naprej: "Kar vidimo danes, zlasti začasno povečanje globalne temperature, je posledica naravnega ritma podnebnih sprememb." Narava sicer deluje tako, da se na vsako spremembo in vsako motnjo odzove tako, da skuša vzpostaviti neko novo ravnovesje, a ob tem ne smemo pozabiti, da je ob velikih motnjah to ravnovesje ali morebitna dolgotrajnost njegovega vzpostavljanja lahko za nas zelo neugodno.
Komu mar za znanost?
V znanstvenih razpravah se resnica ugotavlja na podlagi dejstev, dokazov, opazovanj in pravilne (neokužene) metodologije obdelave in interpretacije, a so razprave okoli podnebnih sprememb žal že dolgo časa velikokrat vse prej kot znanstvene – čustvene in vodene z drugimi interesi. Vložki so namreč tako visoki, z visokimi gospodarskimi in političnimi posledicami, zaradi česar so znanstvena merila, ki bi morala prevladati pri takih v osnovi še vedno predvsem naravoslovnih vprašanjih, potisnjena v ozadje. Nič novega, mar ne?
2
