Ali poznamo pomladanske gobe?

Te ne moremo zamenjati z nobeno drugo gobo, ker v tem letnem času ne raste nobena njej podobna goba, ne užitna ne strupena. Spomladi poženejo tudi storževke vseh vrst, precej majhne in nepomembne gobice, pa razni luknjičarji, ki so zaradi žilavosti neužitni, različne vrste tintnic, ki so mlade užitne, kmalu se bodo prikazale tudi prve užitne rdečelistke in pa seveda smrčki (po domače mavrahi) vseh vrst. Čeprav je splošno znano, da spomladi ni posebej strupenih gob, pa le ni čisto tako. Prav med smrčki se skriva njim podobna, vendar strupena zamenjava, pomladanski hrček (Gyromitra esculenta).

Marčna polževka – užitek tudi za divje živali Je ena prvih pomladanskih gob, ki je ne nabirajo le gobarji, ampak jo rade izkopljejo in pojedo tudi divje živali. Poznamo jo tudi pod domačimi imeni: marčnica, marčevka, podmahovka, velikonočnica, snežka. Ima spodvihan klobuk od bele do svetlosive barve, pri starejši gobi je lahko tudi temnosive barve z jekleno modrim tonom, večkrat tudi rjavkastim. Lističi so sprva bele barve, pozneje sivkasti, debeli, voskasti in široki. Bet je mesnat, pri mladih primerkih poln, pri starejših in v suši postane votel. Sprva je bele barve, nato proti dnišču sivkast. Meso je belo in debelo, pod kožico klobuka sivkasto. Je prijetnega okusa, pri večji količini gob skupaj ima vonj po urinu. Raste od februarja do maja v iglastih, listnatih, najraje pa v mešanih gozdovih, pod listjem, posamezno ali v skupinah. Zamenjave ni, ker v tem letnem času ne raste nobena njej podobna strupena vrsta.

Primerna je za vse vrste gobjih jedi: juhe, ocvrte gobe, priloge k mesu, omake.

Smrčki – s sušenjem še pridobijo aromo Smrčki ali mavrahi (Morchella) so izredno zanimive gobe, tako po obliki, saj niso čisto nič podobne klasični predstavi o gobi, kot po okusu, saj so zelo aromatične gobe, ki jih v zahodnih državah (na primer v Nemčiji) pogosto sušijo, ker s sušenjem še pridobijo aromo. Spadajo v razred zaprtotrosnic in podrazred skledark, kamor spadajo tudi hrčki, loputarji in razne skledice. Trosnjaki so votli in nimajo tipičnih klobukov in betov, saj je vse skupaj ena sama goba. Na zgornjem delu sicer razvijejo drugačno obliko, tako da pri določanju govorimo o klobuku in betu, čeprav v resnici ni tako, saj na prerezu vidimo, da se klobuk in bet ne razmejujeta kot na primer pri gobanih ali golobicah.

Žilavi užitni smrček Užitni smrček (Morchella esculenta) zelo rad uspeva v travi pod jeseni in jelšami obvodnih logov, v grmovju in ob poteh, po travnikih in sadovnjakih, predvsem na peščenih tleh, od aprila do maja. Klobuk je okrogle ali podolgovate oblike, na vrhu ožji, podoben satovju, z neštetimi okroglimi ali oglatimi vdolbinami, od svetlo- do temnorjavih barv in votel. Bet je prav tako votel, valjaste oblike (pogosto zakrivljen), proti dnišču malo debelejši, od bele do okraste barve in skoraj gladek. Meso je tanko, voskasto, prožno, vendar lomljivo, rumenkaste barve ter prijetnega vonja in okusa.

Goba je pogojno užitna, kar pomeni, da jo je treba toplotno obdelati (skuhati ali speči), saj je surova, zaradi svoje žilavosti težko prebavljiva in lahko povzroči prebavne motnje.

Pomladanski hrček: pozor, surov smrtno nevaren Pomladanski hrček (Gyromitra esculenta) je najpogostejša zamenjava užitnega smrčka, predvsem za nepoznavalce in površne nabiralce. Raste od marca do maja v iglastih gozdovih, predvsem pod borovci, na golih tleh (najraje peščenih), ob štorih ali v travi. Klobuk je okrogle oblike, širok, močno vijugast, podoben možganom, od svetle do temne rdečerjave barve. Bet je kratek, votel, svetle barve, različnih oblik in debeline. Meso je belo, tanko (debelejše v vijugah), voskasto in krhko. Pri kuhanju smrdi.

Pomladanski hrček je dolgo veljal za užitno gobo, vendar pa so se občasno posamezniki zastrupili prav s to gobo. Danes vemo, da je surova goba smrtno nevarna, strup giromitrin, ki ga vsebuje, pa je močno hlapljiv, tako da se lahko zastrupimo že z vdihovanjem hlapov pri kuhanju. Inkubacijski čas (čas od zastrupitve do izbruha simptomov) je od štiri do osem ur, simptomi pa so podobni kot pri zastrupitvi z zeleno mušnico, le da nastopijo mnogo prej: bruhanje z bolečinami v trebuhu in diareja, pozneje nastopijo zlatenica, krči in motnje zavesti, srčni utrip pa postane slaboten in nepravilen. V najhujših primerih (v od dveh do štirih odstotkih) sledi smrt zaradi okvare jeter in ledvic.

Najmanj nevarno je uživanje kuhanih, na zraku posušenih gob, iz katerih je izhlapela večja količina strupa, saj je giromitrin zelo hlapljiva snov, vendar vsega strupa nikoli ne moremo odstraniti. Če dlje časa uživamo gobe v manjših količinah, se strup nabira v organizmu, in ko se ga nabere dovolj, lahko nastopi težka, tudi smrtna zastrupitev. Podobno akumulacijo (nabiranje) strupov poznamo na primer tudi pri navadni podvihanki.

Nabirajmo samo tiste gobe, ki jih dobro poznamo Za gobarje pri nabiranju smrčkov torej velja previdnost, če jih res dobro ne poznajo. Bolje jih je pustiti v naravi, saj lahko kaj hitro pride do zamenjave in posledično do hude zastrupitve. Ravnajmo torej po prvem pravilu gobarjenja: nabirajmo le tiste gobe, ki jih res dobro poznamo!