Majda Širca: Bremena zgodovine

Trojček zla: nacizem, fašizem, komunizem 

Na dan, ko je evropski parlament izglasoval Resolucijo o ohranjanju spomina na žrtve povojnega komunističnega obdobja v Sloveniji, je minulo natanko 35 let od spravne slovesnosti v Kočevskem rogu. 8. julija 1990 so tam v imenu cerkve, kulture in države  spregovorili dr. Alojzij Šuštar, Drago Jančar in predsednik Milan Kučan, ki je pozval k pokopu tako pokojnih kot tudi orožja. Ta dogodek je bil na letošnji 8. julij omenjen le v rutinski radijski oddaji Na današnji dan in v Sobotni prilogi. Istega dne je Romana Tomc v Bruslju slavila sprejetje stališč, da so se v Sloveniji med in po vojni dogajala grozodejstva, primerljiva z grozodejstvi fašizma in nacizma.

V času, ko so dobro plačani evropski poslanci ekstremnega pola pristransko pisali našo zgodovino, pazili na optimalno zajetje njihovih profilov v kadru in tekmovali v diskreditaciji majhne države, ki je med vojno zmogla ubraniti svoje ozemlje in verodostojnost, se je v Gazi nadaljevalo iztrebljenje, ki se ga Evropski parlament ne trudi ustaviti. Romana je ploskala rekoč, da je resnica zmagala, saj "ostaja resolucija zapisana v zgodovino Evrope". Kar seveda drži. Čez desetletja ali še prej ne bo nikomur več mar, v kakšnem kontekstu je bilo zapisano sprejeto, s čigavimi glasovi podprto in s kakšno politično motivacijo sproženo. Površen kronist bo mirno zaključil, da Slovenci med drugo vojno niso bili nič boljši od okupatorjev, saj so nacizem, fašizem in komunizem totalitaristično zlo v trojčku.

Mnenja Majda Širca: Dol z orožjem!

V tej luči je tudi poveličevanje simbola komunistov oziroma partizanskega boja prepovedano, so zapisali v resoluciji. Ob tej zapovedi se velja spomniti fotografije partizanskega majorja Jožeta Mirtiča, ki so ga domobranci novembra 1944 ujeli v bližini Kočevja, ga mučili in mu v obraz vrezali peterokrako zvezdo. Zaradi tega in podobnih posnetkov sem vedno naredila ovinek pred polico s knjigo Mučeniška pot k svobodi, ki je sodobni evropski pričevalci seveda niso nikoli videli.

SDS je v sredo vložila novelo zakona, ki naj bi uzakonila pokop ostankov žrtev z Jame pod Macesnovo gorico na ljubljanskih Žalah. Večina Slovencev nas meni, da je treba pokopati ostanke iz takih in drugačnih razlogov po vojni preminulih ljudi. To bi se lahko zgodilo že davno pod eno ali drugo vlado. Obstoječi zakon o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev namreč z ničimer ne omejuje pokopa, ampak ga ureja. Zato tudi ne definira točno določene lokacije, kot jo zdaj predlaga novela zakona, ampak omenja civilno pokopališče, spominski park, kostnico, družinski grob ipd. Taktično vložena novela izziva ljubljansko oblast z zavedanjem, da ta tema ohranja predvolilno gorivo, tokrat še dodatno okrepljeno z zgražanjem nad Slovenijo v Evropskem parlamentu. Ko bodo enkrat končno shranjeni ostanki iz povojnih grobišč - in lahko so kjerkoli v Sloveniji -,  bodo zagotovo ustvarjeni novi vzvodi za poglabljanje razdora med nami. Ni naključje, da resolucija omenja vključevanje vedenja o zlu totalitarističnega režima v izobraževalne programe in zgodovinske učbenike! 

Za strašne tegobe in genocide sveta brezbrižni slovenski grelci evropskih parlamentarnih stolov, ki se tam ukvarjajo predvsem z blatenjem Slovenije, v resoluciji zapišejo tudi, da je bila v totalitarnem režimu razprava o zgodovinskih dejstvih prepovedana. Na nekaj primerih iz naše 120-letne filmske ustvarjalnosti bomo videli, da to ne drži in je poznavanje dela naših ustvarjalcev, ki je ponekod segalo v srce Evrope in z odprtostjo botrovala tudi naši samostojnosti, zelo šibko.  

Domobranci in partizani na filmu

Med vojno leta 1944 je pri zasebnem podjetju Emona film nastal dokument Veliko narodno protikomunistično zborovanje na Kongresnem trgu, kjer se je zbralo okoli 30 tisoč ljudi. Med govorniki pred Uršulinsko cerkvijo v domobranskih, nemških in civilnih opravah poskrbi za dramaturški višek Leon Rupnik, predsednik pokrajinske uprave ljubljanske pokrajine, ki svoj ekstatični govor zaključi z besedami: "Slovence lahko reši samo zmagovita Evropa, ki jo lahko k zmagi pripelje samo Nemčija!" Ob tem množica navdušujoče vzklikne in kader za trenutek presekata nemška in slovenska zastava. Ob nemški himni veljaki na odru vstanejo in iztegnejo roke v nacistični pozdrav. Posnetkov s prisego domobrancev je sicer več – zelo znan je na primer tisti s Plečnikovega stadiona na Hitlerjev rojstni dan, 20. aprila 1944, ko general Leon Rupnik prisega zvestobo in pokornost svojim nadrejenim v boju proti banditom in komunizmu.  

Prizor iz celovečerca Trenutki odločitve Foto: Lado Sazonov

Filmi za Romanino resolucijo

Ampak film o protikomunističnem zborovanju na Kongresnem trgu omenjam zaradi pomembne podrobnosti: film je namreč snemal Mario Foerster, ki je ob koncu vojne sodeloval tudi pri dokumentarnem filmu Ljubljana pozdravlja osvoboditelje. To, da je delal tako za ene kot druge, seveda preseneča, tudi v luči takratnega kulturnega molka, ki je zagovarjal načelo, da se na področju kulture z okupatorji ne sodeluje. Znano je, da so filmarji svoje kamere med vojno skrili – Metod Badjura, ki je imel pred vojno za seboj že pomemben opus, je kamero pospravil v klet med premog. A na dan osvoboditve, 9. maja 1945, so jih zgodaj zjutraj potegnili na plano, da bi na ljubljanskih ulicah dokumentirali dan zmage in naslednji dan še dodatno rekonstruirali prihod narodne vlade v Ljubljano, kar je režiral France Kosmač. Snemali so Badjura, Balantič, Foerster in Omota, pri organizaciji in montaži gradiva pa je prišlo do napetosti, kdo bo posnetke povzel v skupni dokumentarni zapis. Odločili so se, da jim bo končno režijsko podobo dal Mario Foerster, ne glede na to, da je predhodno snemal že zborovanje proti komunistom. Romana bi mu lahko dala diplomo! 

Prizori prihoda partizanov v Ljubljano so grandiozni, evforični, osvoboditelji so zajeti na belem konju, povsod je cvetje, fantje, ki so se zjutraj še borili, so kljub temu sveži, dekleta nasmejana, povsod so objemi. Govorniki partizanske vojske na Kongresnem trgu spregovorijo z balkona Univerze in kot domobranci nikoli izpred cerkve. Ne manjkajo tudi kasneje posnete narodne noše. 

To je v bistvu naš prvi pravi dokumentarni film, ki v polju režijske obdelave pomeni "spravo" med kadri različnih ideologij. Primer ni ravno ugoden za iskanje vzporednic med Leni Riefenstahl in našim Foersterjem, ga pa ne velja zanemariti.  

Moralne dileme o pravih in nepravih odločitvah

Vojna se je v slovenskem filmu obravnavala predvsem na način reševanja etičnih dilem, moralnih vprašanj in osebnih stisk. Spektakularnost, ki jo poznamo iz kinematografij drugih republik, je pri nas nadomeščal intimnejši patos. V prvem celovečercu Na svoji zemlji (France Štiglic, 1948) gre za epopejo narodno osvobodilnemu boju, a to dosega z izrazno močno, a preprosto filmsko govorico, npr. s kadrom matere, ki se pred streljanjem sezuje, da bi poslednjič šla bosa po svoji zemlji, kar emocionalno podpre s pretresljivim vzponom glasbe Marjana Kozine, ki te še danes ne pusti neprizadetega.

Mnenja Majda Širca: Referendumski Blatni Dol

Ko je prišel k nam češki filmski profesionalec František Čap, je kot tujec in profesionalec s pravim distančnim pogledom režiral celovečerec Trenutke odločitve (1955), ki v duhu sprave sooča dve strani, ki sta si v vojni stali nasproti, a sta bili zmožni preseči razlike. V Čapovi zgodbi doktor, ki mu rečejo Profesor (Stane Sever), je v času nemške okupacije primoran operirati partizana, ki ga v bolnišnico pripeljejo domobranci, saj ga hočejo živega. Profesor v samoobrambi ubije domobranskega poročnika in zbeži z ranjencem, saj ga želi spraviti čez reko na svobodno ozemlje. Ob tem naleti na brodarja, za katerega se izkaže, da je oče ubitega domobranskega poročnika. Kljub temu da brodar spozna sinovega morilca, se ne maščuje, doktor pa ne zbeži, temveč pomaga brodarjevi snahi pri porodu vnuka. "Vi niste morilec," mu na koncu reče brodar, čeprav ve, da mu je ubil sina. Odpelje ga čez reko. Film je le deset let po koncu druge svetovne vojne – v času, ko je tja rad zahajal tudi Tito – v Pulju prejel tri zlate arene. 

V Štigličevem celovečercu Balada o trobenti in oblaku (1961) je medvojno izpraševanje, kdo je na eni in drugi strani zgodovine, naslonjeno na psihološko in etično vprašanje, s katerim se Temnikar (Lojze Potokar) sooča, ko se odloči, da bo kljub smrtnemu tveganju pomagal ranjenim partizanom, ki jih nameravajo ubiti belogardisti. Ko se s sekiro v roki, češ da gre po jelko za božično noč, odpravlja proti votlini z ranjenci, spozna, da jih je belogardistom izdal hčerin zaročenec. V bolečih halucinacijah, kjer se njegova dejanja ne ločujejo od dejanskosti, vsi umrejo. Glas trobente, ki ga Temnikar sliši kot moralni poziv, da pomaga življenju, je hkrati glas pokopa kruto mučene in umorjene družine.  

Vojna je usodno zaznamovala vsakogar, četudi se je še tako trudil izogniti njenim posledicam kot zakonski par v Duletičvem filmu Med strahom in dolžnostjo (1975), na katerega neuspešno pritiskajo Italijani, belogardisti, četniki, domobranci in Nemci, ki ju na koncu tudi ubijejo. Skozi usode običajnega človeka, tistega, ki je v vojnah največja žrtev, Duletič slika družine, kjer se otroci različno odločijo: eden za upor, drugi za kolaboracijo, tretja za pobeg, četrti za partizane (Draga moja Izza, 1979), a vsi so – če preživijo –razočarani in v novi družbi, polni dilem.

"Različni so razlogi in različne so poti, ki so neredko sinove iste matere pripeljale do groba. A vsakdo od njih je imel mater in očeta in svoje sanje," je v Kočevskem rogu na spravni slovesnosti 8. junija 1990 dejal Milan Kučan.

Iz celovečerca Trenutki odločitve Foto: Lado Sazonov

Preplet ideoloških in življenjskih zgodb v filmu Christophoros (Andrej Mlakar, 1985) se kaže v usodi Lenke, ki je imela otroka s fantom, ki ga je dal ubiti partizan in po vojni zaslužni občan. Drugi iz napačne strani, tudi belogardist, je streljanje preživel, a je moral za deset let v zapor. Pred Lenkino smrtjo sovraštvo med nekdanjim partizanom in belogardistom zbledi. Oba jo pokopljeta ob grob, kjer so nekoč pokopali očeta njenega sina, belogardista, ki je sicer pomagal partizanom, a za to tudi plačal z življenjem.  

Travme se v slovenskem filmu rade vlečejo tudi v tretjo povojno generacijo kot npr. v Razseljeni osebi (Marjan Ciglič, 1982), kjer sin v Argentino pobeglega domobranca obišče domovino emigrantskih staršev in se sooča s sinom partizana, ki zagovarja socializem in revolucijo. Ne povsem nespremenjen se vrne v Argentino.

Še najdlje v soočenju s časom usodnih sprememb gresta v filmu Nasvidenje v naslednji vojni (Živojin Pavlović, 1980) nekdanji partizan Berk in bivši nemški vojak Bitter, ki sredi turistične Španije obujata spomine na dogodke, ki sta jih doživljala kot nasprotnika. Skušata doumeti takratno spopadanje za življenje in smrt.

O zgodovinskih dejstvih še najbližje resničnosti lahko (ni pa nujno) spregovori dokumentarni film. Leta 1991 je Filip Robar Dorin trdo in ostro presenetil z dokumentarcem Rogenrol – za resnični konec vojne, ki govori o likvidaciji domobrancev v Kočevskem rogu, Teharjah, v zapuščenih rudnikih, kraških jamah in v protitankovskih jarkih po vsej Sloveniji. V široko zastavljeni pripovedi slišimo tudi besede takratnega predsednika države, ki pravi: "Kar se je zgodilo, globoko obžalujemo!" Pred kamero spregovorijo priče in domačin, ki se mu je uspelo povzpeti iz jame, kamor so ga poslali v smrt. "Metali so nas v jamo, kot da bi polena not' metali," pripoveduje. Dorinova kamera vstopi v brezno. Od tega filma, ki ne manipulira, ampak popisuje, naprej je bilo razumevanje povojnih pobojev močnejše in tudi manj spregledano.

Obletnica slovenskega filma bi lahko bila tudi drugačna 

Naj ob 120. obletnici slovenskega filma omenim še zanimivost, ki se posredno tudi veže na povojne dogodke. Kot vemo, so naši prvi filmski posnetki nastali deset let po tem, ko sta brata Lumière leta 1895 posnela pionirskih 46 sekund Odhoda iz tovarne, Dr. Karol Grossmann iz Ljutomera pa je kot prvi Slovenec, ki je snemal s filmsko kamero, leta 1905 posnel Odhod od maše v Ljutomeru in Sejem v Ljutomeru, leta 1906 pa še družinske podobe Na domačem vrtu, kjer gledamo tekanje obeh Grossmannovih hčerk pred statično postavljeno kamero, podobno kot pri Lumieru, ko se pred fiksirano kamero zapelje vlak in požene gledalce pod mize in stole v strahu, da jih bo povozil. Ko se Karolovi hčerki naveličata tekati od kamere in nazaj ter pristaneta v travi, nepričakovano v kader stopi mati z dojenčkom v naročju in ju pobere ter povede nazaj proti kameri, ob tem pa ji kader odreže glavo, kar velja za simptomatični (in simpatični) lapsus tako za Cankarja kot Freuda.  

Dr. Karol Grossman (1864–1929), odvetnik, zaveden Slovenec in vsestransko dejaven inovator, je prijateljeval tudi s Fritzem Langom, ki je v bližnjem ateljeju izdelal nekaj fantastičnih skulptur ter postrgal iz tega okolja kopico zanimivosti, kasneje prepoznanih v njegovih hollywoodskih filmih.

Dr. Karol Grossman Foto: Foto: Erminio del Fabbro, hrani Slovenska kinoteka)

Ampak z vidika 120-letnice slovenskega filma je zanimiva druga okoliščina, namreč dejstvo, da se je za Grossmannove filmčke izvedelo šele pol stoletja po njihovem nastanku! Še več, odkriti so bili povsem naključno. Filmski pisec France Brenk, ki je po vojni skrbel za vzpostavitev državne kinematografije, je v letih 1947/1948 zdrsnil v sodni proces, ker naj bi "zapravljal premoženja Filmskega podjetja direkcije za Slovenijo v Ljubljani". Brenk se je takrat obrnil na Vladimirja Grosmana, ki je veljal za moralno pokončnega odvetnika. Ko sta se srečevala in poklepetala še o čem drugem, je Vladimir Brenku razkril, da je njegov oče, dr. Karol Grossmann, snemal filme, kar je Brenk obelodanil v knjigi Zapisi o filmu (1951). Predstavljate si Brenkovo zadovoljstvo – takrat je bil profesor na Akademiji, ko je imel v žepu Grossmannove filme in pred seboj odvetnika oziroma tistega fantička, ki ga mama pestuje in dobesedno brezglavo nosi po domačem vrtu.

Šlo je za ljubiteljske posnetke, ki pa kljub amaterskemu zanimanju še najbolj upravičeno nosijo prave odgovore na vprašanje, ali je bilo v naši produkciji in v srcu Evrope kaj avantgardnega.  

Ja, bilo je. 

Na koncu filma Dolina miru (France Štiglic, 1956) se otroka, vojni siroti Lotti in Marko, ki med vojno zbežita iz sirotišnice, da bi poiskala kraj, kjer ni vojne, razočarano sprašujeta, da vendarle nekje mora obstajati tak kraj, četudi jima ga ni uspelo najti. Iskala ga bosta naprej, čeprav Nemci uničijo njun sen in ubijejo njunega rešitelja. Delovni naslov filma Dolina miru je bil V srcu Evrope, saj je Štiglic želel prizadevanja za človečnost in mir simbolično umestiti v središče Evrope, v naš prostor, ki bi ga moral definirati boj proti vsakemu zatiranju svobode.  

Upam, da smo še tam.

Foto: Siol.net