Kitajska otrokom prepovedala zaljubljanje v klepetalne robote

Sprva so klepetalni roboti (chatboti) zgolj odgovarjali na vprašanja, a so z razvojem tehnologije pri nekaterih uporabnikih že začeli prevzemati človeške vloge – postajali so prijatelji in svetovalci, kar je še hujše in bolj tvegano, pa je, da so neredkim postali celo zdravniki ter namišljeni partnerji in ljubimci.

Rdeča linija, ki je ne bi smeli prestopiti

Strokovnjaki so nemudoma začeli opozarjati na meje v odnosih med človekom in strojem, ki jih nikakor ne bi smeli prestopiti. Videti je, da zgolj besede stroke še ne zadoščajo, zato več držav razmišlja, da na to področje poseže pravno in zakonsko.

Tem državam se je pridružila Kitajska, kjer so otrokom in mladostnikom (ne pa še tudi odraslim) prepovedali vzpostavljanje čustvenih vezi z umetno inteligenco oziroma odnose, v katerih bi chatbot prevzel vlogo prijatelja ali ljubezenskega partnerja.

Digitalni pomočniki so postali digitalni sogovorniki

Ta odločitev kitajskih oblasti znova odpira neobičajno vprašanje sodobne tehnologije: ali se lahko človek zares čustveno naveže na nekaj, kar nima zavesti, občutkov ali lastnih želja, a se zna pogovarjati tako prepričljivo, da deluje skoraj kot resnična oseba?

To, da klepetalni roboti prevzemajo človeške vloge, do katerih lahko uporabniki razvijejo čustva in nato z njimi vzdržujejo čustvene odnose, je zelo tvegano in škodljivo. Foto: Shutterstock

Klepetalni roboti zdaj namreč znajo voditi dolge pogovore, prilagajati svojo osebnost v vlogi virtualnega sogovornika in ustvarjati občutek bližine, ki ga marsikomu v današnjih čudnih časih ne uspe ustvariti v pravem svetu med pravimi ljudmi. Tisti, ki so se vpletli v takšne odnose, jih opisujejo kot prijateljske, zaupniške ali celo kot romantično povezanost – in ravno za prestop rdeče linije skrbi psihologe, antropologe, zdravnike in druge strokovnjake. Čeprav klepetalni robot s svojim načinom sporazumevanja lahko ustvari občutek pristnega odnosa, ostaja neizpodbitno dejstvo, da chatbot v resnici ne čuti ničesar in nima lastne osebnosti.

Virtualni odnosi uničujejo čustveno zrelost

Nova zakonodaja tudi zahteva, da morajo ponudniki storitev, kjer bi lahko mladina vzpostavila čustveni odnos s klepetalnim robotom, svoje aplikacije pred javno uporabo predložiti regulativnemu preverjanju. Kitajci (in ne samo oni) so namreč prepričani, da hitro razvijajoča se umetne inteligence ne vpliva le na tehnologijo, temveč tudi na izobraževanje, trg dela in družbene navade.

Nekatere izmed teh (kitajskih) aplikacij gredo namreč tako daleč, da ustvarjajo virtualne različice pokojnih družinskih članov, s katerimi se uporabniki pogovarjajo kot z živimi osebami. Strokovnjake skrbi razvoj nezdrave odvisnosti, pri otrocih in mladostnikih pa so ta tveganja še večja, ker se njihova sposobnost razumevanja odnosov, čustev in družbenih vezi še razvija. Če virtualni odnos začne nadomeščati prijateljstva in resnične socialne izkušnje, lahko vpliva na razvoj komunikacijskih sposobnosti in čustveno zrelost.

Ali bo ta prepoved kitajskim oblastem pomagala omiliti težavo, ki jih pesti že več let? Foto: Shutterstock

Kitajske oblasti skrbi rekordno nizka rodnost

V tem ukrepu vidi Kitajska še eno družbeno korist, saj se že več let spopadajo z zgodovinsko nizko rodnostjo – lani se je število prebivalcev zmanjšalo že četrto leto zapored. Peking zato pozorno spremlja vse pojave, za katere menijo, da bi lahko dodatno spreminjali tradicionalne oblike odnosov med ljudmi. Čeprav ni dokazov, da bi virtualni partnerji neposredno povzročali manj rojstev, kitajske oblasti v njih vidijo del širšega družbenega premika, kjer tehnologija vse bolj prevzema vloge, ki so bile nekoč izključno človeške.

Vsekakor pa ostaja dejstvo, da je tehnologija tu zato, da nam pomaga narediti čim več čim lažje in v čim krajšem času s čim manj napora, ne pa da ji pustimo nadomeščati čustva in odnose, ki so tisto najpomembnejše, kar imamo kot ljudje, in morajo zato ostati izključno med ljudmi.