Petek, 24. 3. 2017, 16.56
6 let, 1 mesec
Savsko naselje
Najlepši blok v najlepšem mestu na svetu: nekdaj gobavec, danes zeleni lepotec
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,48
3
V prvič izvedeni akciji Naj blok je Ljubljana dobila zmagovalko med mestnimi velikankami, in sicer stanovanjsko stolpnico na Topniški 45. Pred prenovo leta 2012 se je bloka zaradi dotrajanosti fasade oprijel vzdevek cvetača. Kakšna je njegova zgodba?
Stolpnice tipa G, med katere spada tudi blok na Topniški 45, ki je del ljubljanskega Savskega naselja, so nastale v 70. letih prejšnjega stoletja, od takrat pa doživele več obdobij. Včasih so bloku zaradi njegove dotrajanosti rekli cvetača, po domače tudi karfjola, celo gobavec, kar je označevalo takrat še razpadajočo fasado, s katere je nekaj časa vztrajno odpadal omet.
Pred prenovo fasade na Topniški 45 se je zaradi odpadanja ometa stanovanjskega bloka oprijel vzdevek cvetača, tudi gobavec. Med prenovo so naredili betonske balkonske ograje in vgradili nove okenske police.
Barva, kakršno je imel blok ob zgraditvi
Po prenovi leta 2012 je blok dobil vzdevek zelena lepotica, in sicer predvsem zaradi njegove osvežitve in ureditve okolice. Ta oznaka sicer deli mnenja. Nekatere skoraj turkizni ljubljanski velikan navdušuje, drugi pa se ob razglasitvi za naj blok sprašujejo, ali gre za šalo. Da je bila takšna originalna barva, se spominjajo nekateri od prvih stanovalcev bloka, ki so se vanj vselili takoj po zgraditvi leta 1972. Izvirni barvi so ostali zvesti tudi ob njegovi prenovi pročelja pred leti, pravi zdajšnji stanovalec Topniške 45 Marko Juršič, nekdanji predsednik nadzornega odbora bloka, zaslužen za ta podvig, ki je med drugim vključeval tudi energetsko sanacijo.
Marko Juršič, stanovalec in nekdanji predsednik nadzornega odbora bloka, ki je zaslužen za fasadno in energetsko obnovo bloka, pripoveduje, da so morali, ker sredstva, zbrana v stanovanjskem skladu, niso zadostovala za ta poseg, najti notranje rezerve. To je pomenilo odprodajo skupnih prostorov.
Pri akciji Naj blok, ki so jo letos v Ljubljani izvedli prvič, je morda vseeno treba poudariti, da ne gre za arhitekturno priznanje. Mogoče jo je razumeti kot spodbudo za ravnanje z obstoječim in morebitno nadgrajevanje v prostoru, torej odgovornost do prostora.
Urejanje bloka in okolice pogosto zahteva soglasje lastnikov, zato ni vedno preprosto
Ocenjevali so izvedbo obnove, ali so stavbno pohištvo in senčila enotna, ali je urejena okolica, dostop za osebe z oviranostmi in drugo. Gre za akcijo, ki spodbuja urejanje tako notranjega kot zunanjega skupnega bivanjskega prostora, kar zahteva medsosedsko sodelovanje, povezovanje in usklajevanje. To ni vedno preprosto ter zahteva veliko napora, potrpljenja, časovnega in komunikacijskega angažmaja, že zaradi posegov, ki zahtevajo večinsko, nekateri celo stoodstotno soglasje lastnikov, pravi Marko Juršič. Sam je zaslužen za to, kar se je v zadnjih več kot deset letih uresničil v tem ljubljanskem bloku. Do neke mere je ta skupni projekt sooblikoval blokovsko skupnost.
Spomini družine, ki se je v blok priselila takoj po zgraditvi
V stanovanju na Topniški 45 leta 1978
Nekdanja stanovalka bloka na Topniški 45, ki se je v blok vselila takoj po njegovem nastanku, torej leta 1972, pravi, da je prav v tej stolpnici z družino, možem in odraščajočima sinovoma (eden od njiju je na fotografiji med praznovanjem rojstnega dneva) preživela najlepših osem let svojega življenja. Stanovanja se spominja kot kakovostnega za tiste čase, z dobro razporeditvijo prostorov.
Sama ni bila zadovoljna z lokacijo zaradi hrupa, ki ga je povzročala bližina železnice, in precej gostega prometa. Za blokom je delovala tudi nekdanja Kolinska, zato je tam vozilo veliko tovornjakov, se spominja. Primerna za majhne otroke niso bila niti igrišča, pravi.
Ob tem nam je najmlajši sin razkril enega svojih redkih (igralnih) spominov, povezanih s Topniško. "Ne bom pozabil, kako mi je enkrat, ko je žoga ušla na cesto, voznik iz zelene stoenke zavpil, da naj počakam na pločniku. Ustavil je avto in mi sam podal žogo," pripoveduje o prijetnem srečanju z neznancem v prometu.
Savsko naselje nekoč
Savsko naselje novembra 1960
Savsko naselje leta 1960
Savsko naselje leta 1970
"V blokovski družini je ključna komunikacija"
"Pri doživljanju te velike (blokovske, op. p.) družine je bistvena komunikacija. Ko prideš sem kot prišlek in se nato kmalu pojaviš v vlogi nadzornega odbora stanovalcev, ki imajo različne ideje, kaj bi tu naredili, lahko naletiš tudi na pomisleke, zadržke, sploh morda tistih, ki so tu že od začetka," o svojih izkušnjah pravi Juršič. Sam se je v stanovanjsko stolpnico iz hiše vselil leta 2004, kmalu po tem pa začel pobudo za prenovo stavbe, v kateri si je uredil domovanje. Objekt se je namreč že "skoraj sesuval sam vase". V odzivih je v stavbi s 135 stanovanji in 155 etažnimi lastniki prišel od skepse do končnega zaupanja sostanovalcev.
Marko Juršič pripoveduje, da so morali, ker sredstva, zbrana v stanovanjskem skladu, niso zadostovala za ta poseg, najti notranje rezerve. To je pomenilo odprodajo skupnih prostorov, med katerimi je bil prostor v pritličju, ki so ga oddajali za majhno najemnino. V vsakem nadstropju so približno dva kvadratna metra velike prostore na dražbi prodali najboljšim ponudnikom v bloku. Prostore so pred tem uporabljali kot dostop do vertikalnega jaška za odlaganje smeti, ko so jih zaprli, pa za shrambe. Dvesto kvadratnih metrov skupne terase na vrhu stolpnice, ki so jo nekateri uporabljali le za sušenje perila, drugi pa za sončenje, so po predlogu Juršiča namenili stanovanjem in jo prodali. Na vrhu sta tako nastali dve novi domovanji.
Topniška ulica v trikotniku s Šmartinsko, Savsko in Linhartovo cesto tvori ljubljansko Savsko naselje.
Novo fasado so proslavili na nekdanji dan mladosti
Ko so prenovo fasade, ki je potekala med letoma 2010 in 2012, končali, so priredili tudi blokovsko slavje – uradni prevzem prenovljene fasade. Juršič se spominja, da so "na pozabljeni praznik mladosti, 25. maja", v bloku prerezali rdeč trak, dogodka pa se je udeležilo okoli 40 stanovalcev.
To je bil eden od dogodkov, v katerih se skozi srečanja vzpostavlja oz. potrjuje medsosedska skupnost. Tako so tudi pred leti dve spomladi zapored s sosednjim blokom organizirali skupni čistilni akciji, kar se je razvilo v prijetno druženje, se spominja sogovornik. Neko nadaljnje družabno sožitje v stanovanjski skupnosti se ni razvilo. Bližina bivanja danes tako ne pomeni nujno povezovanja med prebivalci, prej je to lahko neka aktivnost, interes.
Začetnica Savskega naselja je Savska kolonija, ki so jo gradili od leta 1946. V tej stanovanjski ljubljanski soseski so skozi čas nastale stavbe različnih tipov in programov, od stanovanjskih stolpnic, nižjih blokov do družinskih hiš in javnih objektov ter rekreacijskih in zelenih površin.
Začelo se je s Savsko kolonijo
Stolpnica z 20 nadstropji, ki stoji na Topniški ulici, v trikotniku s Šmartinsko, Savsko in Linhartovo cesto tvori ljubljansko Savsko naselje. Začetnica tega je Savska kolonija, ki so jo gradili od leta 1946, pri čemer so sodelovali številni prostovoljni delavci, občasno tudi politični zaporniki.
Onstran stadiona se Bežigrad nadaljuje spet v tistem čudnem spoju raznih slogov, ki jih je mogoče opazovati že s Topniške ulice. Takoj na desno roko je velikanska vojašnica, nato se vrste stanovanjske hišice, ki so bile zgrajene med obema vojnama in nosijo skorajda že pečat secesije, nenadoma se dvignejo v zrak kakšne aluminijasto-betonske moderne stavbe, a takrat, ko se Topniška ulica začne obračati proti Linhartovi, zagledamo pravo pravcato velemesto. Vtis, da gre za pomoto in da sanjamo, je popolnoma upravičen. A vendarle nekatera znamenja, na primer znamenje netrdnosti, pričajo, da smo v Ljubljani. Vsekakor pa je novo stanovanjsko naselje med Linhartovo in Šmartinsko cesto eden največjih dosežkov moderne Ljubljane. Na dokaj majhnem prostoru je zbrano nekaj stolpnic in večje število blokov. Velemestni dih, ki tu veje, nastaja zaradi nenavadne resnice, da v tem, razmeroma majhnem predelu, ni nobene stavbe s kakšnim drugim duhovnim obrazom, temveč so čisto vse moderne, kaj takega pa je v Ljubljani skoraj nemogoče doseči. Celo v njenem najstarejšem delu, ki človeka s svojo enovitostjo žametno gladi prav po dnu duše, so nekateri trenutki slogovnih izjem,
je v Vodniku po Ljubljani iz leta 1965 zapisal Jože Javoršek.
Čas prve petletke, tudi urbanizacija Ljubljane
Savska kolonija, poznejše Savsko naselje, ki so ga oblikovali različni arhitekti, med njimi Boris Kobe, Dušan Bohinec, Milan Mihelič, Ilija Arnautović in drugi, je bilo največje organizirano gradbišče po osvoboditvi. Naselje je nastajalo v prvih povojnih letih v že omenjenem trikotniku ulic in cest, pozneje so ga še dograjevali do Črtomirove ulice, znotraj naselja pa so speljali tudi Savsko cesto.
Savsko naselje v različnih arhitekturnih izvedbah
Najstarejše jedro Savske kolonije iz let 1946 in 1947 so enonadstropne hiše arhitekta Borisa Kobeta z več stanovanji in drvarnicami na dvorišču, ki stojijo med Endliherjevo ulico, današnjo Knobleharjevo ulico (nekdanja Ulica Majke Jugovića) in Ulico Luize Pesjak. Njihov nastanek sega v obdobje prve jugoslovanske petletke (1947-1952), zaznamovane s političnim in gospodarskim preobratom, katerega del so bile tudi urbanizacija, industrializacija in elektrifikacija. V povojni obnovi so tako ob industrijskih in drugih objektih nastajali tudi stanovanjski projekti.
Nekdanji ponos mesta
V 50. letih so to naselje intenzivno dograjevali predvsem z dolgimi tipskimi prostostoječimi bloki, leta 1957 pa je Savska kolonija kot prva v Ljubljani dobila trgovsko hišo z mlekarno, mesarijo in drugimi živilskimi trgovinami ter galanterijo. Nova razvijajoča se soseska je v tistem času tako veljala za velik dosežek in predstavljala ponos mestnih veljakov.
Sosesko so sčasoma dograjevali, v njej pa so nastale zgradbe različnih tipov in programov, od stanovanjskih stolpnic, nižjih blokov do enodružinskih hiš in javnih stavb ter rekreacijskih in zelenih površin. Ob nastajanju bivanjskega okolja so nastajala tudi različna medsosedska oz. skupnostna sodelovanja, ki imajo svojo zgodovino, na podlagi različnih pobud, povezovanj in prostorov pa tudi svojevrstno sedanjost, usmerjeno h krepitvi skupnosti soseske in prostorskim izboljšavam za dvig kakovosti bivanja. Več o tem v enem od naslednjih prispevkov o Savskem naselju in njegovih družbenih vsebinah našega časa.
3