Petek, 26. 1. 2018, 18.21
6 let, 1 mesec
Kako se je skozi čas spreminjala Čopova ulica v Ljubljani #foto
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
3,90
2
Čopova ulica je prestala že različna obdobja. Komercialni značaj, ki ga ima danes, je imela tudi že v 19. stoletju, ko so prostoru tu pravili kar ljubljanski bazar. Do leta 1976 je bila odprta za cestni promet, že nekaj časa pa se čez njo vsakodnevno zgrinja veliko pešcev in kolesarjev.
Čopova ulica, danes posejana predvsem s trgovinami in lokali hitre prehrane ter majhno kavarno, kjer kavo človek spije raje bolj mimogrede kot v miru, ima danes ob komercialnem predvsem prehodni značaj.
Je povezovalna nit med Slovensko cesto in Prešernovim trgom, zaradi njene obljudenosti pa se na njej velikokrat ustavijo tudi ulični glasbeniki. Njena zvočnost se tako tudi v tem smislu spreminja. Obremenjujoča in vsiljiva je v trenutkih, ko se na njej znajde v narodno nošo oblečeni harmonikar, na katerega v zadnjem času lahko pogosto naletimo na Prešernovem trgu. A to je zgodba za drugič.
Čopova ulica, nekoč drugače poimenovana in locirana v ljubljanskem predmestju, je imela tudi v preteklosti predvsem komercialen in prehoden značaj. Trgovskega je do konca zakoličila zasteklitev nekdaj odprtega arkadnega hodnika pri hotelu Slon, ki je pred dvema letoma na tem mestu zožila javni mestni prostor, nekdanja kavarna in delikatesa na vogalu hiše pa sta se umaknili prodajalni oblačil.
Od Slonove do Čopove ulice
Mestna os, ki jo danes poznamo kot Čopovo ulico, je imela v preteklosti različna poimenovanja. Prav tako so bili drugačni njen videz, vsebina in kontekst, saj je bila nekoč del predmestja, ne strogega središča Ljubljane.
Čopova ulica je današnje ime po Matiji Čopu dobila leta 1949, pred tem je tu med letoma 1876 in 1892 potekala Slonova ulica. To se je nanašalo na zgodbo o slonu, poročnem darilu avstrijskega nadvojvode in poznejšega cesarja Maksimilijana II., ki je z živaljo prenočil v tem delu Ljubljane.
Med letoma 1892 in 1949 je ulica postala Prešernova.
Čopova ulica leta 1949, ko je po njej vozil tudi še tramvaj. Leta 1976 so to mestno os in Nazorjevo ulico za promet zaprli. Prebivalci so si takrat lahko dva meseca na Prešernovem trgu ogledovali različne tlake, ki so bili v ožjem izboru za novo podobo Čopove. Na koncu so se odločili za sinter plošče in kvarcit, razkrivajo stari časopisni zapisi.
Poimenovanja stvar meščanov in meščank
Do 19. stoletja so bila ulična poimenovanja v Ljubljani prepuščena pobudi prebivalstva, oblasti se v to niso vmešavale, v knjigi Ljubljanske ulice pišeta avtorja Vlado Valenčič in Rezka Traven. S spreminjanjem razmer in razlogov za nazive so se ta spreminjala.
Imena ulicam, trgom in mestni
Nekdaj so bila del Čopove tudi betonska korita za rože, svetilke, klopi in mize na prostem pred legendarno pivnico Slonček, ki je bila na mestu, kjer je zdaj Müller (fotografija je iz leta 1984).
m delom so prebivalci dajali po njihovih značilnostih.
Trgovske kolibe na ljubljanskem bazarju
Nekdanja ulica, ki je tekla po enaki liniji kot Čopova, je imela predmestni značaj. Proti koncu 18. stoletja je bila takratna Slonova ulica na levi strani že precej pozidana, medtem ko je bil položaj na drugi strani nasproten. Skoraj po vsej dolžini je tu od samostana potekal zid frančiškanskega vrta. Za njim je bila le ena enonadstropna hiša, na vogalu takratne Slonove in Dunajske pa hotel, današnji Slon.
Sredi 19. stoletja so na tej strani zgradili niz kramarskih oz. trgovskih lop, kamor so se preselili prodajalci z dotrajanega Špitalskega mostu. Na njegovem mestu je današnje Trmostovje. Lokalni oblastniki so takrat tako za novi ljubljanski bazar izbrali desno stran ulice, ki je bila tudi v tistem času polna ljudi. Takratno Slonovo so zaradi novega dogajanja na njej želeli preimenovati celo v Bazarsko ulico.
Premikanje samostanskega zidu
Za pridobitev prostora za kolibe je bilo z roba Slonove ulice treba za od štiri do pet metrov premakniti zid samostanskega vrta. Mestni svet se je zato leta 1837 začel o tem pogajati s frančiškanskim konventom.
V samostanu so v to privolili s pogoji. Magistrat se je tako obvezal, da bo verski instituciji v zameno zgradil nov rastlinjak, poglobil stari vodnjak, naredil nov zid ob Slonovi ulici in zidano vežo ob vhodu na vrt.
Množica na Čopovi ulici med delavnikom leta 1984
22 kramarskih kolib
Samostanski zid so tako začeli podirati v začetku aprila leta 1840. Ob koncu del je bilo na novem ljubljanskem bazarju skupno 22 prodajaln, kasneje so frančiškansko vežo prezidali v 23. Nekaj prvotnih kolib je ostalo do leta 1936, s tem da so dobile nova izložbena okna. Zadnjo, ki je ohranjala nekdanji duh, so v zlatarno prenovili leta 1990.
Čopova ulica leta 1964
Prodaja lesenih izdelkov na Čopovi, september 1970
Modna revija na Čopovi ulici v Ljubljani, september 1979
Čopova med letoma 1950 in 1970
Čopova med letoma 1950 in 1970
Čopova med letoma 1950 in 1970
Čopova danes
Čopova danes
2