Need for Speed: The Run

Serija Need for Speed je med dirkaškimi igrami prava starosta in dam mezinec leve roke, če ni starejša od marsikoga, ki bere te vrstice. Njen prvi del, ki ga nekateri še vedno kujemo med zvezde, je namreč med nas pridirjal že davnega leta 1995 in nas zevajočih ust pustil v želji po še. Naše prošnje so bile kmalu uslišane. Avtorji serije Electronick Arts so namreč zavohali prijeten vonj po šelestečih zelencih in kot po tekočem traku začeli izdajati nadaljevanja.

Vsega skupaj se jih je odtlej zvrstilo že kar sedemnajst, od katerih pa je bila le peščica resnično dobrih. Tukaj je treba izpostaviti neprekosljiv Porsche 2000, ulični Underground, oba simulacijsko naravnana Shifta in arkadni Hot Pursuit. Sploh slednji trije so v zadnjih letih seriji povrnili izgubljen ugled in logično je, da so bila pričakovanja za najnovejši del, The Run, velika.

S hvalisanjem o popolnoma novem pristopu k dirkačinam so poleno na ogenj dodali še avtorji sami. Prenovljen sistem naj bi poleg voznih sposobnosti v tako imenovanih quick time eventih, testiral tudi igralčeve hitroprstne spretnosti pri upravljanju glavnega junaka zunaj avtomobila. V številnih intervjujih in hollywoodskih "prikolicah" je bilo vse skupaj slišati in videti super, končni izdelek pa nas je pustil malce ravnodušne. Ampak pojdimo lepo po vrsti.

Bežali boste tudi peš Znajdemo se v koži ne pretirano simpatičnega mladeniča Jacka Rourka, ki se zaradi hazarderskih dolgov znajde na mafijski listi za odstrel. Njegova edina možnost za preživetje je udejstvovanje na posebni dirki od Svetega Frančiška do Velikega jabolka, katere nagradni sklad znaša 25 milijonov ameriških dolarjev. Ne samo da bi z omenjeno vsoto naš "junak" lahko poplačal svoje grehe, ostalo bi mu vsaj še za deset rund pokra in kakšen lap dance.

Noviteta, ki naj bi iz NFS ustvarila pravi interaktivni film in akcijo popeljala na novo raven, so hitrostno-spretnostne sekvence QTE, pri katerih s pritiskanjem na točno določene gumbe usmerjamo potek dogajanja tudi zunaj avtomobila. Namesto da vam ne bi pustile dihati in bi botrovale stopnjevanju napetosti ter nastanku žuljev na nežnih igračarskih ročicah, nevajenih trdega manualnega dela, izpadejo le medle in nadležne. K sreči jih ni prav dosti.

Zgodba torej ni ravno remek delo, ki bi konkuriralo literarnim in filmskim uspešnicam, vseeno pa smo si obetali več. Po eni strani je dirkaški igri morda celo nepravično očitati odsotnost zadovoljive "štorijalne" podlage, saj njeni glavni aduti ležijo povsem drugje.

Za volanom je divje ... Poglejmo torej, kakšen je občutek na cesti. Kot že omenjeno, se podamo na več kot 5000 kilometrov dolgo popotovanje po ZDA. Pri tem seveda ne prevozimo celotne poti, saj bi to trajalo celo večnost, ampak le določene odseke.

Transameriško divjanje je vsekakor uživantsko. Če pri EA kaj obvladajo, je to neverjeten občutek hitrosti in nadzora. Igra tu vsekakor upraviči svoje ime. Ko boste s 300 km/h v svojem Nissanu GT-R noreli po snežnih pobočjih Skalnatega gorovja, s katerega se bodo usipali plazovi, vam bo zastal dih. Tako zaradi neprestane akcije kot zaradi čudovite grafične podobe.

Za to poskrbi nov grafični pogon Frostbite 2, ki ga je bilo mogoče v gibanju uzreti že v streljanki Battlefield 3, tokrat pa je bil prvič uporabljen za dirkaški žanr. Nov motor med drugim skrbi za navdušujoče efekte, kakršna sta peščeni vihar v nevadski preriji in večerna meglica v Las Vegasu, vsebuje pa tudi izboljšano fiziko, ki pride do izraza predvsem pri obnašanju vozila na cestišču in v prometnih nesrečah. Te so kozmetične narave in na vožnjo ne vplivajo.

Prvič v zgodovini se Need for Speed opira tudi na realna prizorišča, tako da bomo zrli v lepote Yosemitskega narodnega parka, uničevali podvozje na klancih San Francisca, se izogibali smučarjem v Denverju, občudovali nebotičnike v Chicagu in New Yorku, na avtoradiu pa bo ves čas razbijala okolju prilagojena glasba.

... a preprosto Kljub vizualni všečnosti in vznemirljivi hitrosti pa po samem dirkanju ostanemo nepotešeni. Večino dirkališč lahko namreč brez posebnega izziva osvojimo z "gasom do daske", veliko uporabe nitra in občasno uporabo ročne zavore za driftanje. Če se želite malce bolje spoznati z obcestnim grmičevjem to žal ne bo šlo, saj nas silicijeva pamet že ob manjšem izletu s ceste kaj kmalu resetira nazaj na stezo, kar zna biti zoprno.

Osrednja kampanja vam bo vsega skupaj vzela kakšnih pet ur, na vsakem odseku pa bo vaša naloga zmagati – ali proti nasprotnikom ali proti kazalcu. Čeprav vas bodo na poti preganjali možje v modrem in s helikopterji opremljeni gangsterji, bo dirkanje kmalu postalo enolično in ponavljajoče.

Black Box se žal tudi tokrat ni odrezal najbolje. Najnovejša Potreba po hitrosti sicer ima svetle trenutke, še več pa ima neizkoriščenega potenciala. Če so pripravljeni izpiliti ostre robove, potem nas morda prihodnje leto čaka zelo spodobna arkada, v nasprotnem primeru si bomo letošnji del zapomnili le kot zanimivo idejo. Do takrat pa si hitrostni navdušenci za enak denar raje omislite Forzo 4 ali, če so vam ljubše arkade, posezite po cenejšem Hot Pursuitu.

Končna ocena: 69

Igrala: PC, PlayStation 3, Xbox 360, Wii, 3DS Zvrst: arkadna dirkačina Razvijalec: Black Box Založnik: Electronic Arts

Lestvica ocen 1-10 - Se ne dotaknem, tudi če mi igro iz same ljubezni podari punca/žena/mama. 11-20 - Vzamem, če mi igro kdo podari, in plošček uporabim kot podstavek za pivo. 21-30 - Igram, ker sem mazohist. 31-40 - Bi igral, če bi mi tatovi odnesli vse drugo. 41-50 - Igre bi se lotil samo v službenem času. 51-60 - Igra ima nekaj dobrih elementov, ki pa ne odtehtajo slabih strani. 61-70 - Kot privrženec dotične zvrsti bom v igri užival. 71-80 - Zelo solidna igra, do odličnosti ji ne manjka veliko. 81-90 - Odlična igra z elementi klasike. 91-100 - Kupim kar dva izvoda; enega za igranje, drugega za občudovanje v vitrini.